Letnik: 2008 | Številka: 3/4 | Avtor/ica: Janez Pirc

KENGE KENGE

Introducing

World Music Network/Jazz and Blues Ploščarna, 2007

Nova plošča v seriji Introducing zgoraj omenjene angleške založbe spet prinaša odkrivanje v tujini manj ali celo nepoznanih ter po krivici zapostavljenih glasbenih praks. Tokrat nas popelje v neustavljivo plesno ritmiko kenijske neotradicionalne zasedbe Kenge Kenge. Ta v svojem repertoarju predstavlja lastno avtorsko glasbo ter priredbe tradicionalnih skladb ljudstva Luo, iz katerega so člani skupine. Luo poseljujejo predvsem jugozahodni del Kenije ob Viktorijinem jezeru, manjši del pa jih živi tudi na tanzanijski strani meje med državama. Žal smo omembe tega ljudstva v zadnjem času lahko zasledili kvečjemu v zvezi s povolilnim nasiljem v Keniji, pa še to največkrat ob kopici faktografskih zmot ter degradiranja tamkajšnjega prebivalstva na »plemena«. Kenge Kenge so sicer delujoči v Nairobiju, kjer so začeli v začetku prejšnjega desetletja, nekaj let zatem pa se je skupini pridružil tudi njen sedanji vodja George Achieng - Babu, ki je poleg vloge vodilnega vokalista tudi produciral ta album. Kar je morda pri kulturnih koreninah in igranju glasbe te zasedbe najpomembnejše omeniti za ljubitelje afriških godb, je to, da Kenge Kenge igrajo nekakšno prarazličico ene najbolj priljubljenih kenijskih popularnih godb, bengo. Čeprav se zunaj domače regije relativno malo sliši o sodobni kenijski popularni glasbi, pa je benga pri tem izjema, saj se je dobro uveljavila že pred približno štirimi desetletji, do danes pa ji priljubljenost ni bistveno upadla. To živahno plesno glasbo je zunaj meja svoje domovine prva proslavila legendarna skupina Shirato Jazz.

Ime Kenge Kenge bi se dalo v grobem prevesti kot »skupek živahnih glasbil«, kar je dovolj zgovorno za oris njihove glasbe. Zasedbo sestavlja ducat članov, ki igrajo na izključno tradicionalne instrumente – tolkala, flavto, gosli, bas in rog. Na albumu je prisotnih osem dolgih in skoraj brez izjeme zelo živahnih skladb z izrazito in vztrajno ritmiko, ki se je ne bi sramovali niti sodobni zahodnjaški plesni klubi. Na to se nasloni v ospredju predvsem zvok dveh gosli – orutu in flavte – asili, ki s svojo repetitivnostjo in visokimi toni dajejo glasbi hipnotičen pridih. Instrumentalna celota pa je nadgrajena z vokali, ki zvočno predvsem v spremljevalni obliki pogosto spominjajo na zlate čase kongovske rumbe. Besedila skladb na plošči po eni strani neposredno vabijo poslušalce k plesu, srečamo pa se tudi s pesmimi o ljubezni, vrednotah in s posvetili določenim osebnostim, ki so pomembne za člane skupine. Med zadnjimi je zanimivo izpostaviti skladbo Anyango Mbeo, posvečena je istoimenski legendarni prebivalki Nairobija, ki jo zaradi izobraženosti, očarljivosti ter družbene vplivnosti oziroma angažiranosti družba kenijske prestolnice pojmuje za ideal sodobne afriške ženske.

Kot je navada v tej seriji albumov, je zvok na njih neposreden, »živ«, saj tako poskušajo kar se da neokrnjeno prenesti na posnetek vzdušje ob igranju zasedb v domačem okolju. Tudi tokrat je bil ta recept uspešen. Mednarodni prvenec Kenge Kenge je zelo dragocen predvsem zato, ker tako organsko in logično privede do razmišljanj o jasnih ter močnih povezavah med tradicionalno ruralnimi ter elektrificiranimi urbanimi godbami tega dela Afrike. Poleg tega pa seveda ponuja nepozabno plesno zabavo.

Janez Pirc