HABIB KOITÉ and BAMADA

Afriki

Cumbancha/Contre-Jour, 2007

Enega največjih afriških glasbenih imen zadnjega desetletja bralcem revije gotovo ni več treba posebej predstavljati. Dosedanjemu ustvarjanju Habiba Koitéja in spremljevalne zasedbe Bamada je bilo namreč pri nas mogoče slediti tako prek večkratnih koncertnih nastopov kot pisanja v Muski. Ravno obsežne koncertne turneje teh malijskih glasbenikov so precej prispevale k dejstvu, da so bili kljub dolgim šestim letom čakanja na novi studijski izdelek ves čas tako ali drugače aktivno prisotni na mednarodni afriški glasbeni sceni. V vmesnem obdobju je kitarist in pevec Habib s kolegi iz Bamade izdal tudi dvojno koncertno ploščo s pregledom dosedanjega dela. Z zasedbo ali sam pa je bil gost na studijskih in koncertnih projektih več drugih glasbenikov, med njimi naj omenim zadnjo ploščo njegovega rojaka Afela Bocouma, s katerim smo ga lahko videli tudi na naših odrih leta 2006 v projektni zasedbi Desert Blues.

Novi album Habiba in Bamade bi v grobem in kratkem lahko označila ena beseda – predvidljivost. Pri tehnično tako podkovanih, izkušenih in hkrati zelo priljubljenih glasbenikih to verjetno ne pomeni nič slabega, vprašanje pa je, če ne bi bili poslušalci po vseh teh letih čakanja na ploščo upravičeni pričakovati še kaj več kot že dobro preverjenih formul. Po izidu mednarodnega prvenca sredi prejšnjega desetletja je v nadaljnjih albumih Habib z zasedbo relativno omilil igranje oziroma aranžiranje skladb, kar je čutiti tudi v tem primeru. V ospredju je tako še vedno akustični zvok, temelječ na Habibovem nežnem vokalu ter na kitarah, na katere igrata on in Boubacar Sidibé. Pomembnejša novost je večje število glasbenih gostov, ki pri nekaterih skladbah dodajo pestre zvočne nianse. Med gostujočimi velja izpostaviti predvsem spremljevalne vokalistke oziroma vokaliste na nekaj skladbah, pri eni pa s pihalnim aranžmajem sodeluje tudi Pee Wee Ellis, v zadnjih letih sicer bolj znan po tovrstnih sodelovanjih z afriškimi glasbeniki, ki snemajo za založbo World Circuit. Ravno gostje pa so veliko prispevali k nastanku ene bolj nenavadnih in izvirnih skladb na plošči. V tem primeru gre za tradicionalno glasbeno skupino lovcev z juga Malija – Troupe de Benkadi de Koutiala – ki nastopijo s svojim trobljenjem v rogove antilop, tolkali in zborovskim petjem. Habib je kot po navadi tudi na tem albumu zelo spretno spojil različne glasbene sloge in tradicionalne motive številnih malijskih ljudstev v novo zvočno zlitino, ki je lastna samo njemu oziroma Bamadi. V primeru sodelovanja s prej omenjeno skupino pa je le-tej prepustil vodenje skozi skladbo, v kateri se zdi, da poslušalcev ne zapelje samo v drugačne kraje, temveč tudi v neke druge mistične čase, ki jih tudi v Maliju že dolgo ni več. Ravno te vrline Habiba in Bamade, torej svojevrstno predstavljanje malijske kulturne pestrosti skozi glasbo, še vedno ostajajo nedotaknjene. In če se bolj tradicionalno obarvanim besedilom doda še nekaj aktualnih družbenokritičnih, kot je, recimo, naslovna skladba, kar se preprosto prevede kot Afrika, je v tem oziru plošča relativno pestra. Tokrat je album nastal v koprodukciji med mlado ameriško založbo Cumbancha ter Habibovo matično založbeno hišo iz Belgije, Contre-Jour. Tako je morda tudi malce manj nenavadno, da je bil posnet in dodelan kar na treh kontinentih.

Pri ustvarjanju Habiba Koitéja in Bamade pa je zanimivo, da njihovo koncertno nastopanje po vseh teh letih kljub precej bolj blagemu studijskemu zvoku še ni izgubilo igrivosti ter energičnosti, kljub temu da Habib letos slavi že abrahama, legendarni balafonist v zasedbi, Kélétigui Diabaté, pa je na malijski glasbeni sceni aktiven že tako ali tako več kot štirideset let. Ni se treba bati, da bo glede na tehnično dovršenost in splošno priljubljenost doma in pri ljubiteljih afriških godb po svetu tudi v prihodnje njihova kakovost upadla. Bolj je na mestu vprašanje, s čim drznim nas bodo lahko presenetili.

Janez Pirc