KRIES

Kocijani

Kopito Records, 2008

Mojmir Novaković z bendom Kries sledi poslanstvu, ki ga je pred leti začrtal z bendom Legen: nadaljevanje hrvaške tradicionalne godbe z drugimi sredstvi. Kar pomeni, da njihov zvok poleg tradicionalnih glasbil, kot so dude, piščali ali lijerica (majhne gosli, ki jih položiš na koleno), zaznamujejo tudi električne kitare, bas, bobni in občasni elektronski učinki. Zaradi elektronike bi jih kdo površno morda primerjal s Transglobal Underground in podobnimi hibridnimi bendi, zaradi Novakovićevega globokega glasu in rockovske osnove pa z makedonskimi Mizar. Obe primerjavi sta lahko upravičeni, a jima je treba pristaviti, da krasi Kries samosvojost tako v filozofiji in pristopu kot v izvedbi gradiva, izvirajočega iz tradicije. Skupina na drugem albumu ponuja bolj zgoščeno zvočno sliko, kot je bila prisotna na prvencu Ivo i Mara; gotovo je to tudi zasluga razširitve zasedbe, ki je med prvim in drugim albumom pridobila kar tri člane in šteje zdaj sedem glasbenikov. Zvok albuma ni nikoli prenasičen in je dovolj zračen, da iz njega kljub obilici glasbil suvereno pronica poseben, gromek glas Novakovića, po drugi strani pa je album produkcijsko lepo balansiran, da pridejo do izraza tudi prispevki posamičnih glasbil.

Tudi pri instrumentih ostaja album demokratičen, saj se v ospredje različnih komadov enakomerno postavijo enkrat elektronika, drugič kitare, tretjič spet dude ali kako drugo ljudsko brenčalo. Novaković da več na enotno in tekočo skupinsko sliko kot na izpostavljanje svojega res sugestivnega vokala, kar ni vedno odlika markantnih frontmanov, zato ne preseneča, da se v veliko komadih z njegovim vokalom skladno zlijejo glasovi članov dalmatinske klape Grdelin. Gostovanje teh se toliko bolj zlije z Novakovićevim vodilnim vokalom že zato, ker – čeprav prihaja večina komadov iz hrvaške Podravine – marsikdaj slog petja in spremljave izvira iz Dalmatinske Zagore. Nekaj verzov v angleščini, ki jih Mojmir zamaknjeno odrdra v par komadih, pa pomenijo le dodaten kamenček v mozaiku raznolikosti ter tudi majhno, a pomenljivo vabo poslušalcem v Veliki Britaniji, tam so bili že ob prvencu deležni toplega sprejema. Gotovo je k skladni in razburljivi zvočni sliki veliko prispeval producent Martin Swan, sicer član škotske folkovske zasedbe Mouth Music, ki je prvotno idejo, da bo album le produciral, razširil na tako rekoč pridruženo članstvo, saj igra na albumu kup glasbil, od violine, harmonike do akustične kitare. Swan je odlično dojel najpomembnejšo značilnost Kriesa – poudarek na ritualnosti glasbe, ki jo bend gradi počasi in odmerjeno in ki je zaradi prisotnosti elektronskih učinkov in zgoščenega zvoka podobna početju kakšnih elektronskih trancerjev. Največji dosežek albuma Kocijani (naslovili so ga po kraju v Gorskem kotarju, kjer so pripravljali gradivo) je v njegovi enakomernosti in lepem toku ter raznovrstnosti tako pesmi kot pristopov. Gre nemara za najboljši dosežek Mojmirja Novakovića s katero koli njegovo zasedbo; glasba z albuma kljub dovršenosti produkcije skladno sooči ljudsko osnovo in nenarejenost moderne nadgradnje. Koncertna predstavitev bo gotovo terjala kakšno prilagoditev, glede na doslej slišana ljubljanska koncerta Legen in Kries pa si upamo trditi, da bosta ritualnost in z njo povezana hipnotičnost še bolj poudarjena kot na albumu. Priložnost, da to preverimo, se nam ponuja precej hitro. Dodatna spodbuda za obisk koncerta pa so gotovo odlične kritike, ki so jih Kries dobili za nedavni nastop na priznanem etno festivalu Celtic Connection v Glasgowu.

Mario Batelić