BORUT KRŽIŠNIK

Sacre du temps

Station Zuid 2007

Pred leti, pred ohoho leti, je TV Ljubljana predvajala angleško glasbenodokumentarno nanizanko o zgodovini glasbe. Njen moderator je bil sloviti violinist Jehudi Menuhin. Ob drobcu, ki se je predvidljivo dotaknil punka kot najvišjega izraza antiglasbe, je bila zanimivejša njegova predstavitev dela tistih, ki so se umaknili v studijsko osamo in s tehnološkimi sredstvi – oblikovanjem tona, popravki in ustvarjanjem idealne poslušalske situacije – poskušali predstaviti idealno interpretacijo glasbenega dela. V ospredju je bila razprava, ali lahko stroj-tonska tehnologija nadomesti in celo edina brezhibno posreduje velika dela zahodne umetne glasbe. Med studijci je Glenn Gould predstavljal svojo odbito vizijo, Menuhin je vztrajal na klasični koncertni situaciji in uprizoritvi (se pravi na starih razmerjih in tudi hierarhijah), na njeni avratičnosti.

Lahko si le mislimo, kaj bi rekel na zmožnosti sodobnih glasbenih tehnologij, pri katerih glasbeniki lahko upravljajo s pravcatim »virtualnim simfoničnim orkestrom«, ne da bi ga sploh srečali, kaj šele trčili ob njegove notranje hierarhije, sindikalna pravila, slabo trobilsko sekcijo, muhaste tolkalce, drugo vrsto zaspanih violin. Borut Kržišnik je že med njimi. Sam se spomnim malodane punta med ljubljanskimi filharmoniki, ko jih je ob izidu Megatrejskih zgodb tedanji šef orkestra Marko Letonja primoral v igranje Kržišnikove kompozicije »v živo«, pretvorjene iz računalnika, transkribirane v orkestrski kos, v partituro. S tem dogodkom so bile povezane razprave, ali je Kržišnik sploh skladatelj. Le-te več govorijo o institucionalni utrdbi »resnega skladatelja« in svetu »resne glasbe« (le kdo si je izmislil tako neresen naziv za veliko umetno komponirano muziko?), kakor o računalniškem komponiranju, dirigiranju in konkretnem elektroakustičnem zvenenju simfoničnega orkestra. Kakor koli že, od prelomnih Megatrejskih zgodbje Kržišnik napisal/računalniško proizvedel ogromno glasbe za plesne in gledališke predstave. Izmojstril je zven svojega virtualnega orkestra.

Namig v naslovu Sacre du temps na znamenit komad Igorja Stravinskega je jasen. Svoj orkester spravlja v pogon, celo v najbolj dinamične pasuse, ki jih težko odigra povprečen srednjeevropski orkester. Glasbo vrtoglavo prelamlja, a spusti se tudi v všečne sanjarije na način minimalistov. Sacre du temps povzema iz nekaj odlomkov Megatrejskih zgodb in tudi iz Življenja v kovčkih, godbe za predstave Petra Greenawaya. Godba za plesno predstavo Edwarda Kluga je bolj ambientalna, še vedno sugestivna, harmonsko prožna in ritmično zafrknjena, a ne tako kot na prejšnjih ploščah. Je godba za gibalce in plesanje. To se ji pozna, pa vendarle ni ponižno umaknjena v ozadje. Lepo je, ko se vsa samostojna in zafrknjeno zgibana izvije iz jeklenega »funkcionalnega« objema. Menuhin bi te godalne pasuse vseeno odigral, prečital bi jih in jim vdahnil nekaj telesa. Kaj pa, če je ravno njegov zven osnova za »vzorec« violinskih potegavščin v Kržišnikovem orkestru? To bi bila šele fina zgodovinska ironija.

Ičo Vidmar