Letnik: 2008 | Številka: 3/4 | Avtor/ica: Zoran Pistotnik

YOUSSOU N'DOUR

Rokku Mi Rokka/Give And Take

Nonesuch, 2007

Senegalski, zadnje desetletje predvsem v trikotniku domovina−Amerika−Pariz delujoči pevec, skladatelj, producent, filmski igralec in aktivist Youssou N'Dour je vsaj že omenjeno desetletje planetarno prepoznavna osebnost, zato ga, na srečo, ni treba vedno znova predstavljati. Res pa je, da v teh krajih sledimo predvsem njegovemu glasbenemu početju; pa še temu dosledno zgolj v njegovem najbolj izpostavljenem segmentu, tj. v tistem, ki ga naslavlja na svetovno prizorišče, za kar z izdajami njegovih albumov v tem tisočletju skrbi ameriška založba Nonesuch − do zdaj je izdala štiri. Predzadnji med njimi je bil glasbeno izjemen, po vsebini za marsikoga kontroverzen, a celo z nagrado grammy počaščen Egypt. Če je N'Dour do tedaj pošiljal albume na mednarodni trg s precej redno dvoletno frekvenco, smo morali na izid zadnjega čakati vse do konca oktobra lani. Seveda smo čakali z radovedno nestrpnostjo, kam se bo mojster po duhovni avanturi s prejšnjim podal s tem. No, tudi z Rokku Mi Rokka smo dobili album s konceptom, čeprav je ta ohlapnejši od tistega, uporabljenega na prejšnjem, in tako kakšen košček repertoarja na videz precej odstopi od njega. Pa tudi v vseh ostalih poglavitnih komponentah je ta plošča povsem tipična za njegovo mednarodno produkcijo, čeprav spet ni mogoče preslišati primerjalno močnejšega povratka h koreninam. To pa seveda še ne pomeni, da Youssouja N'Dourja ni bilo ta tri leta in pol na glasbenem in širšem prizorišču. Ravno nasprotno, na drugih področjih svojega delovanja je bil zelo aktiven, pa tudi njegov glasbeni output ni bil zanemarljiv. Zmešan je bil iz ponatisov njegovih starejših produktov pri različnih založbah naokrog po svetu, iz koncertne dejavnosti, iz izdajanja koncertnih in studijskih posnetkov, namenjenih predvsem senegalskemu tržišču, iz producentskega dela pri projektih drugih afriških glasbenikov ter iz sodelovanja pri različnih humanitarnih glasbenih projektih, katerih rezultat je bil praviloma uvrstitev kakšne izmed njegovih skladb na kakšno kompilacijo. Medtem pa je seveda nastajalo tudi gradivo za novi album. Snemal ga je v svojem studiu v Dakarju, končna obdelava pa je nastala v New Yorku. Produciral ga je sam. In seveda, rezultat je po tej plati praktično brezhiben. Rokku Mi Rokka je uradno izšel 29. oktobra lani. In tudi pri tem se je Youssou ponovno dokazal kot premišljen posebnež. Na isti dan sta izšla še dva njegova albuma. Pri svoji založbi Jololi je kot posebno darilo svojim rojakom izdal album Alsaama Day, izšla pa je tudi obogatena verzija Rokku Mi Rokka, ki vsebuje dodaten mini CD s prvimi petimi komadi s prej omenjenega. Mi se bomo tokrat seveda omejili zgolj na osnovno različico. Ta vsebuje enajst skladb, v katerih se nekako vrača k svojim senegalskim koreninam in h glasbeni refleksiji domačega okolja. Ta povratek se ne odraža zgolj v sodelavcih in zvoku. Jedro spremljevalne zasedbe je namreč zagotovil njegov matični bend Le Super Etoile de Dakar, sodelujoči gostje pa so − z eno samo izjemo − Afričani. Pomembno je skupno ozadje teh skladb, skupni motiv, ki ga sam N'Dour povzema v naslednji razlagi: čeprav se navzven včasih zdi, da je senegalska glasba samo mbalax in petje v jeziku wolof, je ta država v resnici glasbeno zelo pestra. Zato se je tokrat odločil za glasbeni izlet na sever domovine, na mejo z Malijem in Mavretanijo. Tamkajšnjim zvokom in ritmom je dodajal še malo bluesa, malo reggaeja, malo »Kube«, saj pravi, da ga ti vzorci še posebno vznemirjajo, ker so s sužnji Afriko zapustili in se tako zdaj vračajo v domovino. Tudi izbor gostov, ki nastopijo v posameznih skladbah, je temu primeren in tudi zelo aktualen. V dveh skladbah zaigra Bassekou Kouyate, v eni zapoje pevec s senegalskega severa Ousmane Kangue, v eni pa se N'Dourju pridružita Balla Sidibe in Rudy Gomis iz Orchestra Baobab (ki pride 23. maja v Ljubljano na Drugo godbo).

Album se začne s skladbo 4-4-44, ki je nekakšna avtorjeva počastitev senegalskega državnega praznika; konča pa se s po poanti podobno deklarativno Wake Up (It's Africa Calling), ki jo zapoje z Neneh Cherry. Precej kritikov ob teh dveh skladbah viha nos, češ da sta preveč »popy«, da odstopata od preostalega na tem albumu, in kaj je sploh treba N'Dourju vedno znova koketirati s potrošniškim pop okusom, saj se mu to do zdaj – razen seveda s 7 Seconds – še ni obrestovalo. A treba je reči, da sta obe izrazno zelo daleč od omenjene popevke − in hkrati res nič posebnega. Vmes se zvrstijo njegove zelo tipične skladbe, ki – gledano zbirno in primerjalno – ne prinašajo kakšnega velikega presežka, inovacije ali iskrenja ustvarjalnega duha, so pa korektni, posamezne celo vrhunski izdelki znotraj polja aktualne afriške popularne godbe. Pri večini tokrat še posebno pritegnejo tradicionalistični pridih, ki jih bolj ali manj izrecno prežema, ter zvočne nianse, ki jih dodajajo že prej omenjeni eminentni afriški gostje; ob suvereni igri članov Le Super Etoile de Dakar, seveda. A treba je priznati: Rokku Mi Rokka po ustvarjalni plati ne doseže albuma Egypt.

Zoran Pistotnik