WILLIE NELSON

Moment Of Forever

Lost Highway, 2008

Willie Nelson ne počiva; vsako leto prinese vsaj eno novo ploščo in tudi kakšno kompilacijo. Slišali smo, da ob svoji 75-letnici pripravlja obširno zbirko izbranih posnetkov, novi album Moments Of Forever pa je še eden v vrsti kvalitetnih izdelkov, ki nas vedno znova prepričajo, da ima Willie še marsikaj povedati.

Najprej sem malce zazijal, ko sem videl, da je producent nove plošče Kenny Chesney, širši javnosti verjetno bolj znan kot nekdanji (mislim, da je pri tem ostalo) soprog igralke Rene Zellweger, ljubitelji »pravega« countryja pa ga poznajo predvsem kot ultraosladneža; težko bi bilo za njegovo glasbo najti boljši izraz. Vendar pa njegovi produkciji na Nelsonovi plošči ni kaj očitati, nasprotno – narejena je odlično in s pravimi countryjevskimi jajci. Že uvodna pesem, Over You Again, je čudovito aranžirana, prav atmosferična, na trenutke zveni kot Bruce Springsteen na albumu Tunnel Of Love, Nelsonov kitarski solo na koncu pa je prav presunljiv. Naslovna pesem je izpod peresa Krisa Kristoffersona, na plošči pa najdemo tudi Gravediggerja Dava Matthewsain Louisiano Randyja Newmana, kot zaključno pesem pa, pomenljivo, Dylanovo Gotta Serve Somebody. Vse omenjene priredbe so odlične, najbolj pa me je razveselil pristen nelsonovski humor v pesmi You Don't Think I'm Funny Anymore – duhovit južnjaški humor, zabeljen z domislicami, ki čakajo »izza vogla«. Nelson si ni mogel kaj, da ne bi svoj arhiv pretresljivih nostalgičnih balad v slogu Family Bible dodal še ene, When I Was Young And Grandma Wasn't Old; tisti, ki podrobno poznate njegovo življenjsko zgodbo, vam bo ta pesem odstrla še kako plast več. Odeta je v prijeten bluegrassovski aranžma, ki tu in tam spominja na Wildwood Flower družine Carter.

Najpomembnejše je, da Willie Nelson tudi pri 75 letih še vedno uživa in da še ni rekel zadnje besede. Ko sem poslušal ploščo, sem si predstavljal, kako bi Johnny Cash cepal od smeha ob You Don't Think I'm Funny Anymore.

Matej Krajnc