PLURAMON

The Monstrous Surplus

Karaoke Kalk, 2007

Marcus Schmickler, skladatelj, improvizator in predvsem vsestranski ustvarjalec, nadaljuje svoj projekt Pluramon, v katerega je v zadnjih letih vpel Julee Cruise in posnel že drugo ploščo, na kateri sledi zvočni dediščini prepletajočih, hipnotičnih kitar in mehke elektronike v stilu »shoegazerjev« My Bloody Valentine. Pluramon je projekt, ki ga je Schmickler začel že v sredini devetdesetih in s katerim je posnel tri plošče za takrat prelomno in pomembno založbo sodobne elektronske glasbe Mille Plateaux. Ime Pluramon se navezuje na slavno pionirsko dediščino elektronske in sodobne klasične glasbe druge polovice prejšnjega stoletja. Izvira namreč iz dela Hymnen Karlheinza Stockhausna, lani umrlega velikega nemškega sodobnega skladatelja, ustvarjalca, ki je močno zaznamoval Schmicklerjevo glasbo, pa naj jo ta udejanja v bolj elektronskih projektih tipa Wabi Sabi ali v radikalnih sozvočjih improvizirane glasbe, sodobnih kompozicij in ne nazadnje tudi v zasedbi Pluramon, predvsem v zgodnjih delih. Izvorna ideja je bila vedno vrnitev k zvoku indie rocka iz poznih osemdesetih in devetdesetih, vendar skozi sodobno prizmo elektronske glasbe. Če povzamemo zgolj osnovno podstat kompozicije Hymnen, elektronsko transformacijo akustičnega zvoka, smo že pri osnovnem kompozicijskem procesu, ki ga je Schmickler v tem delu uporabljal na prvih treh ploščah in delno tudi na predzadnji Dreams Top Rock, v katero je bilo vpeto precej sicer zastrtih in spretno vnesenih eksperimentalnih zvočnih prijemov. Na njej se mu je kot vokalistka prvič pridružila Julee Cruise, bolj znana kot angelski glas Badalamentijeve glavne teme k Lynchevi kultni nadaljevanki Twin Peaks. Njen lebdeč, krhek a vsebinsko in čustveno nabit glas je glasbo prikrojil formi pesmi, jo ponesel do čutnih hipnotičnih višav, glasbi pa dodal pop senzibilnost in spevnost, pod katero so se prelivali elektronski šumi, ležerni ritmi in senzibilni kitarski prelivi, zgoščeni v čutno, vse prežemajočo lirično gmoto. Nova plošča The Monstrous Surplus to formo pelje še dlje. Tokrat je šum kot izrazno sredstvo skorajda popolnoma odsoten, elektronske transformacije zvoka pa reducirane, tako da so zdaj samo barvilo, tankočutne teksture, ki dodatno bogatijo zvok zvijajočih, prežemajočih kitarskih linij, ki v vrtincih prebadajo prevladujoč občutek melanholije. Tako se Schmickler izrazito vrne k izvornemu zvoku zgodnjih devetdesetih britanske veje neodvisnega rocka, ki je v psihedelični maniri z senzibilnim kitarskim zvokom vase zazrtega značaja orala ledino postrockovskih romanticizmov, denimo zasedb My Bloody Valentine, Ride, Slowdive in drugih. Sicer pa je sam o novi plošči izjavil, da je po izkušnji mrzlega, sneženega dneva v New Yorku prišel na idejo popolnoma preproste plošče, ki bo v formi pesmi izrazila občutja melanholije, hrepenenja, osamljenosti, iztrgane ljubezni in nemoči sodobnega človeka v današnjem svetu. Tokrat Schmickler ne uporabi samo glasu Julee Cruise, temveč tudi nemške igralke in pevke Julije Hummer in slikarke Jutte Koether − od zadnjih prva ne odstopa od glasovne interpretacije Julee Cruise, medtem ko druga z recitativom plošči doda bolj deklarativen, grozeč in tesnoben občutek v pesmih Fresh Aufgehoben in So?. Skladba, ki preči omenjene teme, je nenavadna priredba angažirane skladbe punkovske zasedbe Sham 69 If The Kids Are United, vrhunec plošče pa predstavljata skladbi Border, v kateri prvič zapoje tudi Schmickler sam, in otožna Drowning In You z elementom prežemajoče melanholije, ki spogledovanju navkljub z zvokom preteklosti gleda ravno skoznjo v sodobna zvočna prostranstva zasedb, ki jih poznamo, denimo, izpod okrilja založbe Morr Music. Schmicklerju in ekipi je tokrat kljub izrazitejšemu prehodu k formi pop pesmi uspel celovit izdelek, ki božajoči mehkobi in hipnotični naturi navkljub predvsem v glasbi ohrani element intenzivnosti, napetosti, ki v postopni dinamiki gradi na tenziji in se sprehaja na ostrini roba, ki lahko pelje v polje ekspresivnega, zaslepljujočega belega šuma, značilnega za glasbo My Bloody Valentine z njihove prelomne in zadnje plošče Loveless iz leta 1991. Glede na vsesplošno evforijo ob ponovni združitvi tega, predvsem danes tako čislanega benda in napovedi nove plošče v letošnjem letu pa je The Monstrous Surplus ne le dostojen naslednik, pač pa plošča, ki žanr poganja naprej v nova prostranstva.

Luka Zagoričnik