CAT POWER

Jukebox

Matador, 2008

Že objava plošče priredb je lahko pokazatelj krize avtorskega ustvarjanja. Kaj lahko sklepamo po številnih tovrstnih izdajah v zadnjem času? Je to že znak splošnejše krize pesmi kot take? Malo verjetno, kajti Marc Almond, Little Annie, Diamanda Galas, Bonnie »Prince« Billy, Rufus Wainwright (ta po ovinku prek Judy Garland) so se že izkazali z izbornimi avtorskimi skladbami oziroma ploščami. In ne le, da omenjene druži s Cat Power (s pravim imenom Chan Marshall) pred kratkim objavljena plošča priredb, ampak jim je tudi skupen vsaj en izbor – Frank Sinatra! Bo treba še enkrat skozi njegove plošče in prisluhniti predvsem besedilom.

V Jukebox nas torej vpelje pesem New York, New York, vodilna tema istoimenskega filma Martina Scorseseja, ki jo je nekaj let po izvedbi Lize Mineli populariziral prav Ol' Blue Eye. Takoj pade v ušesa pompozna produkcija, poudarjen boben Jima Whita, česar na prejšnjih ploščah Cat Power nismo bili vajeni. Že samo ta vidik kaže na naslednji korak, ki ga je naredila v smer samozavesti. In ne le zvočna podoba, tudi njen glas je pridobil na prepričanju o lastnem početju. Vse manj je sledi sramežljivosti, krhkosti, občutljivosti, vsega tistega, kar je krasilo njene prejšnje albume. Tukaj se v primerjavo takoj ponuja njen prvi album priredb Covers Records iz leta 2000, ki ga je posnela praktično sama, le ob spremljavi kitare ali klavirja. A že takrat je na ploščo uvrstila eno avtorsko skladbo, kot bi želela pokazati, da tudi njene pesmi nekaj veljajo, da lahko nesramežljivo stojijo med vsemi preostalimi pop, rock, soul in blues klasikami. Tudi na Jukebox je uvrstila dve svoji pesmi. Metal Heart je izvirno s plošče Moon Pix, le da jo po novem izpelje iz umirjene klavirske skladbe v krčevit rockovski blues z The Dirty Blues Delta Bandom. Cat Power je že večkrat posnela Dylana in druga avtorska skladba na Jukebox je posvetilo Song For Bobby, ki zveni bolj dylanovsko, kot so preostale priredbe podobne svojim izvirnikom. Ne manjka niti dejanska priredba pesmi Boba Dylana, in ker je pred kratkim objavila oziroma prispevala priredbo ene pesmi še za film I'm Not There, se takoj ponuja še ena primerjava. Takrat jo je namreč še spremljala zasedba Memphis Rhythm Band, ki se zdi za njeno interpretacijo primernejša, medtem ko trši rockovski zvok deluje antagonistično. Potem še sama Chan pritegne tja, kjer ni doma. Tokrat je za prirejanje izbrala kar nekaj ženskih avtoric in pevk, celo Ramblin' Man Hanka Williamsa je prenaslovila v Ramblin' Woman. Pesem Aretha, Sing One For Me je neprimerno preoblečena v slog The Rolling Stones, a tokrat šepajo tudi do bistva oguljene pesmi. Sklepna Blue se ne more niti približati občutenemu izvirniku Joni Mitchell. Po pristopu že, ampak ravno tu, kjer sta si izvirnik in priredba najbližja, je razlika najbolj očitna. Take pesmi lahko odpoje le pevka z zlomljenim srcem in zdi se, da je Cat Power na čustvenem področju zadnje čase našla srečo.

Jukebox je izšel v dveh verzijah. Posebna izdaja prinaša še pet priredb, ki bi lahko bile brez zadržkov na rednem delu. Ne produkcijsko, ne vsebinsko, ne aranžersko bistveno ne odstopajo. Kvečjemu dopolnjujejo sliko široke razgledanosti in odprtosti Cat Power ter konec koncev drznosti, saj le redka priredba slepo sledi izvirniku. V Cavovi Breathless je razkrila bluesovske korenine, v tem dodatku se je poklonila še dvema pevkama (Patsy Cline in Roberti Flack), ponovila je priredbo s Covers Record (Moby Grape) in morda presenetila z izborom hip hopa Hot Boys, le da je I Feel zdaj povsem njena pesem. Torej drugačna, a skoraj preveč korektna, formalistična. Taka, kot jo Cat Power priredi kadar koli in mimogrede. Ostaja občutek, da zna in zmore več.

Janez Golič