PRESIDENT FETCH

Cruel Beats ... Gently Slumbering

Heptown Records, 2007

Vsaka dežela, v kateri so iz zemeljskih globin pognale punkrockovske korenine, ima svojo živečo, vztrajno legendo. Ne gre za skupine, ki so se zaradi klica spominov in nostalgije za dobrim zlatim vekom punka spet vrnile na koncertne odre, ampak za imena, ki ne popuščajo pod pritiskom časa in tlako preživetja. Pri nas je, recimo, takšna skupina CZD, ki kljub staranju ostaja inventivna in lucidno ostra, da bi morala postati obvezno učno čtivo odraščajočih punkerjev na Slovenskem. Na Danskem naj bi imela takšno posebno mesto zasedba President Fetch. Njeni začetki segajo v drugo polovico 80. let. Do danes ni nanizala ravno veliko izdaj, si pa je s koncerti priborila vzorno mesto v zgodbi skandinavskega punk rocka. Ob lanski dvajseti obletnici delovanja je petčlanska zasedba President Fetch objavila (šele) tretji album, ki že z uvodno skladbo eksplodira v najboljši vikinški maniri. V letih, ko so se Hellacopters, Turbonegro, Hives in druga »velika« imena zadnjega desetletja in pol skandinavskega rock’n’rolla prej sfižila, kot ostala drzna in metek v glavo, je album Cruel Beats ... Gently Slumbering prava osvežitev za ušesa. Vse skupaj ni presenetljivo novo, a vseh trinajst skladb vseeno prinaša zelo drzen, oster in neomajan punk rock v pravem pomenu besede. Tako kot še danes zbode ost Dwarves, Candy Snatchers, Poison Idea, v naš bobnič derejo punkrockovske kompozicije, ki presenetijo z melodičnostjo in poskočnostjo. Na plan stopi stara dobra šola prepoznavne skandinavske punkrockovske robustne poetike. Ta ne pojenja v prekratkih štiridesetih minutah, ampak se kričeče razliva od začetka do konca ter nam še enkrat opozorilno ponuja lekcijo, da se ni vse začelo s punkom, ampak z rockovskimi generacijami pred njim. Ob izstopajoči obdelavi klasike MC5 Kick Out The Jams pridejo na dan protopunkovski elementi in tista skrivnostna transverzala med Skandinavijo in Avstralijo. Rockovska trdota AC/DC je začinjena s pojočimi, valovitimi kitarami, ki pogosto tudi blaženo boleče zapiskajo s feedbackom in si izmenično podajajo vlogo sola s prodornim vokalom, ki nam zadirčno kot David Yow iz Jesus Lizard na amfetaminih pripoveduje urbane zgodbe.

Po letih, ko se je punkrockovska zgodba razbila na številne medsebojno izključujoče podžanre, President Fetch kličejo k pozabi odurnega sektaštva in ponujajo rudimentarno punkrockovsko godbo. Energično meljejo rockovsko zapuščino in zavračajo neotradicionalizme in retrogardizme. Ob napovedanem koncertnem obisku naših krajev pa se nam porodi vprašanje, če je skupina že na plošči tako vražje neustavljiva, kaj se potem zgodi na odru …

BIGor