PSYCHO-PATH

The Ass-Soul Of Psycho-Path

Moonlee Records, 2008

Pet dolgometražnih plošč v 15 letih se morda ne sliši veliko, ampak prekmurski kolektiv v vsak svoj izdelek vloži silno energijo, izlije posebno Psycho-Path naturo in se obenem ne želi glasbeno ponavljati. To pa zahteva čas in napor, samodisciplino, nadzor, odrekanja. Nič čudnega, če so veliko tega našli v mentaliteti Daljnega vzhoda. Zgodnje plošče so bile še odraz navdušenja nad estetiko soničnega, čemur so se sčasoma elegantno izognili in prešli po eni strani k težjemu, stonerskemu zvoku, a po drugi strani je pevka Melee izostrila občutek za melodijo − sedaj so besedila mojstrsko položena v dikcijo melodije. Nobenega vsiljevanja, zastajanja, prehitevanja in podobnih metod ni potrebnih, vse se prilega v popolno celoto. Obenem se je pevsko spustila v nova področja, mestoma gre v višje lege, kjer je treba izkazati nekaj več tehničnega znanja. Pesmi so dovolj raznovrstne in predvsem logično razvrščene. Uvodna Yukio Mishima Is Real! takoj zadene bistvo (Yukio je bil japonski pisatelj, ki je leta 1970, v svojem 45. letu starosti, uspešno izvedel klasični harakiri), Psycho-Path še vedno pojejo tisto, kar mislijo in čutijo. V minulih časih bi to moral biti singel, saj je pesem v vseh ozirih efektna, ima zanimiv kaveljc v vzdihu O, yeah, trden, skoraj groovy ritem, prefinjeno kitarsko igro, ki pošteno zarifa v prehodu v refren, in brenčeč bas, ki se nalašč osamosvoji sredi pesmi. Začrtano smer plošče lepo nadaljuje Musical Moment, ki pomeni drugo temeljno osnovo njihovega početja. In bi bil lahko kar naslednji singel! Nič manj komunikativna ni Incommunicado, pesem huronskega refrena, ki pa s sklepnimi kitarskimi izdihljaji (svet je izginil, moja duša se ponovno pojavlja) že nakazuje spust v introspektivno Goddamn Cocksucker, minimalistični blues na način Psycho-Path, ki se prelevi v močvirnato-lepljiv težki rock. Clean Slate je spet lahkotnejši, pritegne z dopadljivo basovsko linijo in lebdečo kitaro, petje še nikoli ni bilo zapeljivejše in na pesem je možno plesati brez veliko domišljije (tretji singel?). Lobo, You're Crazy je ponovno nasilnejša, nepopustljiva, utrudljiva. Še značilni Psycho-Path drnec v War (četrti singel) nas loči od osrednjega zapisa plošče, dobrih deset minut mantričnega zaklinjanja Bekkognition. Tu nas taktično zapeljejo, najprej s sladkimi besedami in milozvočnim muziciranjem, kasneje s psihedeličnim prepletom oddaljenih glasov, lebdečih kitar in repetitivno nepopustljivim bobnom. V vsakem primeru velika stvar, tako formalno kot preizkus vzdržljivosti, samodiscipline in pripadnosti. Kako se potem prileže klavirski pingpong Cookie Jar! Zafrkantski trenutek pa je obenem vez s prejšnjimi ploščami, prepotreben izkaz smisla za humor identifikacije. New Blood je neposredna, na klasičnem kitarskem rifu sloneča pesem, ki je kot narejena za koncertno dvigovanje temperature. In seveda, sklepne minute pripadajo spotakljivemu bluesu Battle Royal, ki z vso težo pritiska na poslušalca. Tako se končajo velike rockovske plošče, s zapisom, ki se ne dobrika, ampak predvsem zahteva. Očiščenje ima pač svojo ceno.

V normalnih razmerah bi moral biti to sklenjen krog in vstopnica v višji statusni in še kakšen razred. Tako pa … vsaj anale.

Janez Golič