RAZLIČNI IZVAJALCI

Early Cajun Singles

Swallow and Big Mamou Records, 2007

Moram priznati, da sem vesel, da smo Eddieja LeJeuna, verjetno najbolj znanega izvajalca cajuna, slišali na naših odrih. Nastopil je v studiu 14 Radia Slovenija in v novogoriški Perli, žal pa njegova edina koncerta v Sloveniji nista pritegnila veliko občinstva. Če govorimo o Louisiani in njeni glasbi je namreč ob nekaterih zvezdnikih zydeca, ki smo jih tudi slišali pri nas, prav zdaj žal že pokojni LeJeune eno bolj zanimivih imen, pričujoča izdaja pa s posnetki iz let od 1957 do 1960 in z izvajalci, kot so Milton Molitor, Lawrence Walker, Rodney LeJune, na najlepši možni način razkriva korenine in temelje, na katerih je delal LeJeune, po drugi strani pa kaže tudi odklone od klasičnega cajuna, ki ga je on promoviral po svetu.

Govoriti o koreninah cajuna je sicer precej nehvaležno početje, saj gre za izjemno konservativen žanr, ki se skozi desetletja spreminja zgolj v podrobnostih, in o tem mi je v intervjuju pripovedoval sam LeJeune. Prav dejstvo, da je tako vase zaprta glasbena forma, ga je očitno ohranilo pri življenju. V tem pogledu je zelo blizu bluegrassu ali old time countryju, ki sta tudi imuna za različne vplive. Po svoje je to absurdno, saj se glasbeni žanri običajno s časom spreminjajo, s cajunom in bluegrassom pa je nekoliko drugače. Vendar poznamo pri zadnjem tudi precej drastične odklone v t. i. newgrass, v 50. letih pa so bolj v prihodnost zagledani izvajalci cajuna začeli srkati vplive iz rock'n'rolla in tako je nastal swamp-pop. Prejšnjo trditev bi torej kazalo nekoliko popraviti: cajun obstaja tudi v najbolj prvinskih oblikah, na njegovih temeljih pa glasbeniki sledijo svojim glasbenim vizijam. Ta kompilacija prinaša nekaj poskusov, kako oplemenititi to zvrst. Zdi se, da so bili posnetki narejeni tako, da bi čim boljše predstavili dogajanja na glasbenih odrih južne Louisiane. Na trenutke so tako direktni, kot bi odmevali neposredno iz dvoran in klubov. Glasbeniki so tedaj eksperimentirali in v klasično cajunovsko zasedbo začeli vpeljevati bobne in countryjevsko steel kitaro. Pričujoče posnetke je naredil Floyd Soileau. V 50. letih preteklega stoletja je ljubezen do glasbe – od rhythm'n'bluesa do countryja – združil s podjetniško žilico in začel leta 1958 izdajati plošče pri svojih založbah Jin in Swallow. Kariero je začel kot radijski didžej, kmalu je odprl trgovino s ploščami in iz prve roke dojel, da je na trgu premalo plošč cajuna. Stranke so namreč veliko povpraševale po njem, na policah pa ga je bilo tedaj le za vzorec.

Cajun je danes tudi turistična atrakcija, zgoščenke s to glasbo pa boste, denimo, videli v vsakem turističnem središču. Na svojem popotovanju po jugu ZDA sem srečal glasbenike, ki čez dan delajo, zvečer pa igrajo – torej ne živijo od glasbe. Eddie LeJeune je bil eden redkih, ki so nastopali v Evropi. To je vsekakor plošča za poznavalce, ki želijo odkriti, kaj vse so počeli izvajalci cajuna in to tisti, ki so s spoštovanjem tradicije zrli v prihodnost.

Jane Weber