RAZLIČNI IZVAJALCI

Mocambo Funk Forty Fives

Mocambo, 2007

Sodobna funk scena je v polnem razmahu. V ZDA, Avstraliji, Veliki Britaniji in tudi Nemčiji se je v zadnjih letih pojavilo ogromno svežih skupin, ki igrajo različne, večinoma retro sloge te sinkopirane in plesne zvrsti. Pojavilo se je tudi precej založb, ki skrbijo za kontinuiteto dotoka tovrstnih plošč, take so Freestyle, Ubiquity, Daptone ... in tudi Mocambo. Je nemška založba, ki od leta 1996 izdaja nizkonakladne 7'' plošče sodobnega funka. Izdajajo večinoma britanske izvajalce, kar je nekoliko nenavadno kljub dejstvu, da imajo ti pač največ tovrstnih bendov in najmočnejšo sceno v evropskem prostoru. Pri založbi so se odločili, da bodo najodmevnejše single zadnjih dveh let, ki so izšli v omejeni nakladi tristo izvodov (kar je bila, paradoksalno, marketinška poteza, saj so lahko zato svoje plošče pri Mocambu promovirali kot redke, ekskluzivne), zbrali na kompilaciji Mocambo Funk Forty Fives. Ponuja izjemno razgibane posnetke različnih slogov znotraj funka, od big band funka sredine 70. let skupine The Delta Rhytm Section do surovega funka skupin Sound Stylistics in Glover, Crockett and Glover, latino funka Speedometrov in že skoraj psihedeličnega zvoka Iana Langleyja in kvarteta Jamesa Taylorja. Prav James Taylor Quartet, Speedometer in Sound Stylistics so najbolj znana imena na plošči. Zadnji so v resnici nekakšna »all star« zasedba britanskih funkovskih, soulovskih in jazzovskih glasbenikov, njeni člani sicer igrajo pri skupinah, kot so Jamiroquai, Brand New Heavies, The New Mastersounds, Galliano in The Herbaliser. Ves material na albumu Mocambo Funk Forty Fives je precej groovy, plesen (skoraj vsak posnetek ima tudi »brejk«, torej del, kjer igra le ritem sekcija) in skoraj v celoti instrumentalen. Vokalni je le komad, ki ga je pevka Gizelle Smith posnela s hišno zasedbo založbe, Mocambo Allstars. Zanimivosti na plošči sta tudi skladba Chicano Chaser Iana Langleyja, ki sta ga za svoj hit Last Time vzorčila Gnarls Barkley in Look-Ka Py Py, ter priredba klasike The Meters v karibsko zveneči izvedbi Bacao Rhytm and Steel Banda.

Smešno je, da relativno mlada založba z različnimi strategijami posnema manjše založbe z začetka 70. let. Z nizkimi nakladami izdelkov in posebnimi (starošolskimi) snemalnimi tehnikami si zagotavljajo (nove) avtentičnosti, ki so pri godbah, kot so funk, soul in hip hop, tako pomembne. Vseeno pa je retorika, da so njihovi singli »obskurni«, nekoliko pretirana. Zato bo le moralo preteči nekaj časa, vsaj toliko, da se jih ne bo več dalo naročiti prek spletnih trgovin s ploščami. Škoda le, da niso na kompilacijo uvrstili več nemških skupin (hišna zasedba založbe, Mocambo Allstars, je pravzaprav edina), saj tudi tam obstaja scena novega funka, le da je manjša, veliko bendov je neuveljavljenih, anonimnih. Z njimi bi se lahko seznanili prav prek tovrstnih kompilacij.

Borja M