Letnik: 2008 | Številka: 3/4 | Avtor/ica: Janez Golič

RAZLIČNI IZVAJALCI

Rough Trade – Counter Culture 07

Counter Culture Records, 2008

Leto je naokrog in zaposleni v londonskih ploščarnah Rough Trade so postregli z izborom najboljšega lanskega leta. Razširjajo obzorja tistim, ki želimo biti vsaj kolikor toliko na tekočem z aktualno neodvisno produkcijo, predvsem tisto z rockovskim predznakom. V spremnem besedilu zaznamo optimizem − medtem ko večina založb tarna nad slabo prodajo konkretnih nosilcev, pri Rough Trade opažajo povečano zanimanje za »drugačno« glasbo. Ravno internetna izmenjava in hitra dostopnost digitalnih oblik glasbe vzbujata nadaljnjo zanimanje, ljubitelji si potem zaželijo v domači fonoteki resničnih plošč.

Dvojna plošča Counter Culture 07 torej ponuja reprezentativen izbor glasbe izvajalcev, ki so lani objavili zanimivo ploščo. Ni nujno, da je to album, vmes se najdejo tudi pesmi s hrbtnih strani majhnih vinilk. Kar že samo po sebi pomeni, da je izbor usmerjen k neuveljavljenim ali underground izvajalcem. Tokrat še toliko bolj, ker kompilacija ni objavljena v sodelovanju s kako drugo založbo, lani je bila to Mute Records, kar je prej skoraj nujno vodilo k pristranskemu izboru (ne gre mešati založbe in trgovine istega imena, že davno tega sta razdvojeni entiteti). Zbirka zajema dva diska vsaj iz dveh razlogov: prvič zaradi samega obsega in drugič, ker sta dela ohlapno tematsko razdeljena. Na prvem je bolj priljudna godba, vrti se okrog neodvisnega pop rocka z rahlimi odkloni v etno, folk, staromodni disko in obvezen postpunk. V najboljšem primeru so ti posnetki na ravni tistih, po katerih se očitno zgledujejo. Presežki so v sledeh. Majhen biser je sedemčlanska ženska skupina iz Brooklyna EFFI BRIEST, zaenkrat so lastnice vinilnega singla in celostranskega portreta v vodilnem otoškem glasbenem tedniku NME. Pesem Mirror Rim pa bi ji družno zavidale The Slits in The Raincoats. Če naj bi dogajanje na neodvisni sceni najavljalo ali vsaj nakazovalo premike v sredinskem toku in naj bi izbor Rough Trada pomenil skupek teh tendenc, je prihodnost negotova. Oziroma smo lahko vse bolj prepričani, da na obzorju ni nekega gibanja, usmeritve, ki bi prevladovala in označevala »nulta« leta. So le posamezni izvajalci, ki vsakemu po svoje uspe iztisniti še nekaj soka iz prevečkrat stiskane tvarine. Retro je v polnem zagonu. The Dirty Projectors na pamet predelujejo Black Flack, Jeffrey Lewis že bolj spoštljivo Crass, Let's Wrestle si prav tako želijo nazaj v avtorski I Want To Be In Hüsker Dü.

Na drugem disku gredo stvari resda v skrajnosti, a še vedno na ravni križanja, ki pa ne daje vedno pozitivnih rezultatov, kvečjemu posebnost zaradi posebnosti. Kot na primer beachboysovski vokal na hip hop podlago ali zajebantsko diskoidno pačenje Mike Mika. Ne manjkajo zvočni kiparji, vmes se najde celo metalni izliv, sodobna plesnost, recital veterana Juliana Copa. Po širini so bili pri Rough Trade pazljivi, premišljeno so uravnotežili izbor glasbe na kompilaciji z izborom plošč v svojih trgovinah. Verjamem, da je tokratna zbirka dober prerez najbolj vitalne godbe v neodvisnem okolju, tudi smerokaz za nazaj in naprej tistim, ki jih utegne zanimati več. In konec koncev ne gre spregledati določene zbirateljske vrednosti, nekaj je namreč ekskluzivnih verzij, nekaj je posnetkov, ki jih je sicer najti le na vinilu oziroma bi ti izvajalci brez te priložnosti pristali le v rokah in ušesih kupcev tistih nekaj kosov male plastike.

Janez Golič