SAMO ŠALAMON EUROPEAN QUARTET (feat. Michel Godard)

Nano

Goga Musica, 2007

Izjemno dejaven mariborski kitarist Samo Šalamon se z vsakim projektom trudi pokazati kakšno drugo plat svojega ustvarjanja ter hkrati prikazati različne možnosti izraznega polja jazzovske kitare, kar glede na zgodovino le-te ni ravno hvalevredno delo. Šalamon istočasno vodi nekaj zasedb, pri nekaterih pa je zaznati značilnost poseganja po sodelavcih, ki igrajo na v jazzu redkeje slišana zvočila. Tako je Michel Godard s svojo tubo že ob več priložnostih sodeloval s Šalamonom, ne nazadnje na še eni Šalamonovi lanskoletni plošči Fall Memories. V bistvu se zasedbi z omenjenega in pričujočega albuma razlikujeta le v enem članu: na Fall Memories je lirično tankočutnost prilival izvrstni harmonikar Luciano Biondini, na tej plošči pa namesto njega s pretanjenimi, nežnimi, malone zadržanimi saksofonskimi linijami pomaga odeti glasbo v mehkobne barve angleški saksofonist Julian Argüelles. V obeh zasedbah igra bobne Italijan Roberto Dani. Glasba z albuma Nano – vse skladbe so Šalamonove – je bolj umirjena, kar pa drži zgolj za njen tok in občutke, ki jih poraja, pa tudi površinski zvočni vtis je tak. Pod povrhnjico lirčnih, zasanjanih, lepo tekočih skladb pa je zaznati obilico posamičnih doneskov, občasno minimalističnih ali miniaturnih linij, ki prispevajo k ubrani, zaokroženi zvočni sliki. Mojstrski francoski tubist skrbi tako za (občasno) brbotajoč ritem ali nenehno pulziranje kot tudi za vijugaste in zabavne solistične linije, medtem ko igra bobnar Dani skopo in premišljeno, z občasnimi sinkopiranimi poudarki včasih “ukrivi” prvotno ritmično idejo skladbe. Šalamon je na tem albumu bolj “strunar” kot klasični jazzovski kitarist, saj so podlaga raznolikim skladbam večkrat tekstura, razvijanje skupinskega zvoka in sozvočja. V tem me je spomnil na ustvarjanje Billa Frisella, saj strune našega kitarista, ki nanje premišljeno prebira, večkrat zazvenijo folkovsko. Na Frisella se Šalamon nanaša tudi z naslovom skladbe Excuse Me, Mr. Frisell?, kar dokazuje, da gre za zavesten izbor načina igre − in neke vrste tudi poklon. Šalamonove linije povsem spretno nadaljuje ali ponekod le poudari Argüelles z mehkim, pridušenim tonom, ki se lepo sklada s kitarskim zvenom, ta je enkrat pridušen, drugič folkovsko poklja, tretjič pa zavibrira ali odmeva iz ozadja. Zaokrožen skupinski zvok pride dodatno do izraza zaradi odličnega in jasnega posnetka (gre za posnetek nastopa iz Cankarjevega doma leta 2006). Kot rečeno, so skladbe zgrajene okrog skupinske igre, večinoma brez nosilne melodije ali rifa, ampak bolj kot skupek, seštevek posamičnih linij, za katere se včasih zdi (sploh pri tubi), da grejo vsaka svojo pot, a se lepo zlijejo v tekoče, z