Letnik: 2008 | Številka: 3/4 | Avtor/ica: Zoran Pistotnik

JASON AJEMIAN

The Art Of Dying

Delmark, 2008

Širši glasbeni javnosti še vedno preveč nepoznan Ajemian je na prvi pogled dokaj neopazno, a dejansko še kako trdno in tehtno vpet v celo omrežje ustvarjalnih odnosov, ki bistveno določajo chicaško dogajanje. Je eden tistih tipičnih neizstopajočih, a ključnih tkalcev izhodiščnih vzorcev in bistvenih povezav ustvarjalne komunikacije nekega okolja, katerih vrednost in pomen praviloma šele po letih njihovih vztrajanj in prizadevanj prepoznamo za nazaj. In to ob kakšnem naključnem, a za njihovo kariero seveda prelomnem dogodku. Takšen je za Ajemiana zagotovo izid tega albuma.

The Art Of Dying je njegov prvenec, kar je glede na število diskografskih izdelkov, ki jih ima že za sabo, morda paradoksalno. A dejstvo je, da je to njegov prvi album, ki ga je podpisal s svojim imenom. Kar morda spet ni čisto prav, saj je to album, ki ga je vseeno posnel s svojim že kar nekaj let trajajočim triom Smokeless Heat, ki so se mu v posameznih skladbah pridružili še gostje. Trio je namreč najprej trdno jedro prvega prevladujočega dela plošče, sestavljenega iz razmeroma kratkih skladb, v katerih se kot gostje pojavljajo in izginjajo trobentač Jaimie Branch, kitarist Matt Schneider in igralec na marimbo Jason Adasiewicz. V prvem delu, ki ga uvede skorajda jazzovski standard With Or Without The Universalator (Birdie's Dream) kitarista Matta Schneiderja, se soočimo z nizom miniatur, ki se po dolžini le dvakrat približajo dobrim petim minutam, nekatere pa se izpojejo že po nekaj sekundah. V drugem delu, ki ga zapolni skoraj 24-minutni enoviti koncerni posnetek, pa ostane na prizorišču samo trio. Ob Ajemianu ga zaokrožujeta še bobnar Noritaka Tanaka in tenorski saksofonist Tim Haldeman. Ajemian in Haldeman sta izmenično tudi podpisala skoraj vse skladbe; na koncertu izvedeno kompozicijo so podpisali kolektivno. Omenjamo imena, ki tudi boljšim poznavalcem (post)jazzovskega dogajanja v Chicagu in ZDA nasploh niso ravno znana. Po dostopnih virih sodeč imamo opraviti s predstavniki ustvarjalno, koncertno in projektno zelo agilne generacije tamkajšnjih ustvarjalcev, ki jim morda okoliščine narekujejo, da s svojimi aktivnostmi predvsem animirajo svoje lokalno okolje, zato pa se manj trudijo z uveljavitvijo na mednarodnem prizorišču. Čeprav spet vsaj nekateri med njimi na njem niso nepoznani. Tako je na primer Ajemian leta 2004 nastopil na zagrebškem No Jazz, kot član tria Triage, ki sta ga sestavljala še dva stalna sodelavca Kena Vandermarka: Dave Rempis in Tim Daisy. No, album Twenty Minute Cliff tega tria, ki je tistega leta izšel za založbo Okkadisk, je vsaj meni ponudil tudi prvo zvočno opozorilo na subtilno glasbeno snovanje Jasona Ajemiana.

Ne ravno mladenič, sicer cenjen ihtiolog, specializiran za proučevanje nekaterih vrst rib, je na glasbenem prizorišču prisoten slabih deset let; skozi številna sodelovanja ter avtorska iskanja in raziskovanja, potem seveda tudi kot vodja lastnih skupin, kot skladatelj in ustvarjalec projektov ter ne nazadnje kot pomemben lokalni animator in agitator za uveljavitev sodobnih umetniških praks. Njegovo glasbeno snovanje pogosto vzpostavlja večmedijski dialog, še posebno s povezovanjem zvočnega z vizualnim in plesnim. Tako že nekaj let z eno svojih zasedb A Cushicle vodi tedenski klubski glasbeni program. Diskografski dokument o tem z naslovom A Cushicle: Introducing The Freakadelic Sessions − Set 1 je izšel aprila lani skoraj istočasno z albumom The Art Of Dying. Del svojega dosedanjega početja v avtobiografskem slogu prav zanimivo popiše v spremni besedi k tej plošči.

Zoran Pistotnik