ANIMAL COLLECTIVE

Merriweather Post Pavilion

Domino, 2009

Že vrabci na strehi so čivkali (najbolj glasni so tisti na spletnem portalu Pitchfork), da bo novi album newyorškega kvarteta Animal Collective zgodnji kandidat za naj ploščo leta 2009. Indici so bili močni, z vsako njihovo ploščo se je utrjevala misel, da gre za eno najbolj vznemirljivih novih skupin, eno redkih, ki je v nekaj letih postala pojem in referenca za naprej. Njihovo ime se že lahko uporablja za opis gibanja čudaškega novega folka, malega indie trenda. Velik dosežek za te zmedene čase, ko je reciklaža preteklosti z nekaj »sodobnimi« produkcijskimi prijemi visoka norma.

Za Animal Collective se zdi, nimajo nobenih težav s temi zmedenimi časi. Kar naravnost na glavo so se vrgli v morje neskončnih možnosti, zdi se, da niso razmišljali, kako in kaj, preprosto so se skozi neskončna igranja prepustili notranjim impulzom, naj se sami izkristalizirajo. Izza improvizacij pa je vedno ždela pesem, najprej nejasnih oblik, a s plošče na ploščo je obris postajal bolj razviden. Njihov napredek se kaže v več smereh naenkrat; na eni strani so razvijali večglasno petje, a po drugi je glasbena spremljava postajala vse bolj dislocirana od igranja »v živo«, vse bolj plod igračkanja z elektroniko. Na videz torej Animal Collective združujejo nezdružljivo, a tovrstno diskrepanco so želeli izničiti že pionirji elektronske pop glasbe Kraftwerk, ki so se navduševali nad vokalnimi harmonijami Beach Boys. Nastal je Autobahn, nemški ekvivalent sončni Kaliforniji. Tudi Animal Collective so iskali mesto poklona in ga našli v paviljonu, simbolu zabave in sprostitve. Po obsegu primerno njihovemu statusu in namenu.

Še tako dobri nameni imajo svoje pasti. Bend je prišel do točke, ko ne more ponuditi vsega naenkrat. Zgodnjo spontanost so zamenjale domiselne in domišljene vokalne harmonije, namesto razgibane glasbe, kjer nikoli ne veš, kaj te čaka v naslednjem zapisu, smo dobili enovito, zelo izenačeno zbirko pesmi. Pristop k skladanju in končni realizaciji je tako rekoč uniformiran; repetitivna tolkala, čez brbota elektronika, v ospredje pa stopa petje. Vsaj tu se Animal Collective ne morejo opreti na tehniška pomagala, še posebno ker pojejo trije in vseskozi se njihove linije prepletajo po vseh dimenzijah. Le produkcija je zamegljena, kar je lahko posledica podzavestnega zadržka, slabe vesti, da se oddaljujejo od imaginarne indie skupnosti. Čeprav se jim vokalnih harmonij ni treba sramovati in ker ravno te postajajo glavni adut njihovega izraza, je škoda, da se v tem smislu niso bolj odprli. Sicer pa, do sedaj so Animal Collective znali napredovati, to pri njih ni bila le puhlica, razvoj je slišen v vseh aspektih nove plošče. In če sem izrazil kakšen pomislek, je to lahko eden od možnih korakov naprej, vse do glasbene nirvane. Še vedno pa velja, Merriweather Post Pavilion je plošča, kot je še ni bilo.

Janez Golič