Letnik: 2008 | Številka: 3/4 | Avtor/ica: Janez Golič

ANTONY AND THE JOHNSONS

Another World EP

Rough Trade, 2008

ANTONY AND THE JOHNSONS

The Crying Light

Rough Trade, 2009

Suhoparen podatek, da smo na tretji album Antonyja morali čakati štiri leta, pove bore malo. Sklepali bi lahko na pomanjkanje navdiha, na zmanjšano dejavnost, morda negotovost pred »težko« tretjo ploščo, potem ko se je Antony presenetljivo izstrelil od nikoder s pomočjo glasbene nagrade mercury za naj album leta 2005. Malo sklepov bi bilo pravilnih. Pevec je v tem vmesnem času posojal svoj zvonek glas: slišimo ga na zadnjih ploščah Louja Reeda, Marianne Faithfull in Björk, prepeval je z Rufusom Wainwrightom, Marcom Almondom, Lindo Thompson, prispeval je k nenadnemu uspehu plesnih Hercules and the Love Affair itd. Vsa ta precej raznovrstna sodelovanja so le še odpirala nadaljnja vprašanja, kako bo zvenela njegova tretja, morda odločilna plošča. Se mu lahko zgodi, da bo pokleknil pod težo pričakovanj, morda ga bo premamil nasmihajoč se komercialni uspeh? Mu bo uspelo ohraniti svoj prostor v polju, kjer prevladuje ceneno pripravljena glasba za hitro porabo?

Tako kot predhodni album I Am a Bird Now je tudi album The Crying Light izšel januarja, po praznikih. Že dober namig, da ne bo plaval s tokom. Še prej, jeseni lani, nam je v pokušnjo ponudil pet novih pesmi na EP-ju Another World, ki je že nakazoval novo vsebino in usmeritev. Pesmi z EP-ja, ki jih na albumu ni, niso nič slabše ali posebej drugačne. Morda izstopa le Shake That Devil s poskočnim ritmom v drugem delu in vložkom saksofona, ki je priletel od nikoder. Plošči nista povezani le z naslovno pesmijo, obe naslovnici namreč krasi lik 103-letne japonske plesalke Kazuo Ohno. Baletnica zadnja leta ne more premikati telesa, pleše le še v svojih mislih. Antony se je tokrat odločil, da ne bo gostil nobenega zvenečega imena, sam s svojo zvesto zasedbo The Johnsons bo krojil usodo. Na pomoč je kvečjemu poklical tri aranžerje, ki so skrbeli za natančnost odtenkov, mogočnih simfoničnih aranžmajev na tej plošči namreč ni slišati. Obrnil se je k sebi, silne dramske obrate pa pustil na prvencu iz leta 1998. Tokrat razmišlja o nekem drugem svetu, z lastno identiteto je namreč že opravil, sedaj se je osredotočil na prostor, poln navdiha, ki pa bi moral biti tukaj in zdaj. Vsaj tako trdi v intervjujih, ki jih je dal ob objavi plošče. Te želje namreč ni možno preprosto povezati z dejansko vsebino, saj poje kvečjemu o nekem drugem svetu, ki mu v besedilih ni določil natančnega mesta in časa.

Plošča The Crying Light je polna svetle melanholije in temu primerna je oblika pesmi. Te se nam ne usedejo v ušesa ob prvem poslušanju, a Antony s petjem takoj pritegne. Ali odtegne. Pač prekletstvo in blagoslov specifike. Prav tako je razvidna njegova izjemna natančnost pri intonaciji, ki jo stalno spreminja in otežuje hipno zadovoljstvo. Klavir ostaja glavno spremljevalno glasbilo, po tipkah se sprehaja kot spreten baletnik, podobno zapleše s petjem, kar ga ločuje od drugih interpretov, danes in kdaj v preteklosti. Glasba ni sodobna v smislu sprejemanja modernih pristopov, pravzaprav bi jo lahko odigrali kadar koli v zadnjih 50 letih. Morda tokrat posamezne pesmi ne bodo ostale v daljšem spominu, a ploščo v celoti bomo poslušali še nekaj naslednjih desetletij. Prav nič ne bo zastarala.

Janez Golič