Letnik: 2008 | Številka: 3/4 | Avtor/ica: Luka Zagoričnik

BEIRUT

March of the Zapotec / Real People Holland EP's

Pompeii / Ba Da Bing, 2009

Pričujoča plošča Zacha Condona je nekakšno vmesje med njegovo ustvarjalno prihodnostjo in preteklostjo, ki veje iz dveh EP-jev. Prvi se posveča mehiški folk glasbi ob sodelovanju lokalne bande, drugi pa vstop v zvok sintetičnega popa na sledi zvoku osemdesetih, ki ga je Condon raziskoval še pred Beirut pod imenom Real People. To vmesje pa še vedno nosi njegov podpis rahlo melanholične, a pod skorjo poskočne glasbe. Real People in EP Holland se še toliko bolj naslanja na preteklost, ker ga je v večini posnel kar Zach sam kot prvenec Gulag Orkestar, medtem ko ga na njegovem popotovanju po obskurnih vaseh Mehike, bojda inspirirane z dejstvom, da naj bi Condon snemal glasbo za film, spremlja sedemnajstčlanska lokalna anonimna zasedba, s katero se je lažje vpel v lokalno sfero in njen utrip, zanos in dušo lažje spojil z lastno ustvarjalno vizijo. Ravno skoznjo pa poteka povezava med obema ploščama, izdanima skupaj. Ta povezava je, absurdno, ravno vmesni prostor med njima, ki ga Condon polni s prefinjenim občutkom za mehke pop pesmi in melodije, ki iz vsake snovi − ali gre za glasbeno dediščino vzhodne Evrope in Balkana, ali za žlahtni francoski šanson kot pri prvih dveh ploščah, ali pa za izročilo mehiških pleh pogrebnih koračnic s ščepcem balkanskih primesi in pulz elektronske plesne godbe kot pri tej izdaji − ustvari prepoznaven lastni ustvarjalni milje. Ta je vedno romantično zazrt v neko prašno preteklost. V urbane in ruralne legende, barske štorije, v tlakovane ulice in prašne ceste, v zakajene boemske špelunke, v strta srca, žalobnost izgube in vroči utrip preznojenih teles v razbrzdanem veseljačenju balkanskih porok. Ravno ta razcepljenost je ena poglavitnih ustvarjalnih prvin Beirut, ki ga na pričujoči plošči predstavlja tako govorica pogrebne mehiške bande in odročnost vasi, kjer je Condon ustvarjal skoraj vso glasbo za prvi EP (zaradi jezikovne bariere − Condon je namreč potreboval prevajalca − sem v skušnjavi, da bi pričujočo glasbo označil kar za »izgubljeno v prevodu«), kot ustvarjalna samota in intima domače spalnice, kjer je nastajal elektronski milje drugega EP-ja na sledi zvoku nove romantike osemdesetih. V obeh se namreč zrcali nenavaden spoj žalobnosti in veselja, ki pa ne spregovori skozi kontrast in ne gradi na napetosti nasprotij, temveč se izteče v nekakšno sanjavo melanholijo. Če na lirični ravni ta zmes še ne deluje tako prepričljivo, jo nadgradi ravno glasbena podoba. In ta se ob globljem poslušanju ne zdi tako različna, čeprav Condon govori o dihotomiji med obema ploščama, ki jo ponazarja tudi dejstvo, da se pod March of the Zapotec podpisuje kot Beirut, pod Holland pa kot Real People. Ravno tu mu na moje navdušenje ni uspelo, skozi lasten neuspeh pa je izpovedal predvsem to, da katere koli snovi se loti oziroma jo dobi v ustvarjalni primež, iz nje iztisne neka mimobežna občutja, ki jih ponazarja tudi njegova nemirna natura vagabunda. Ravno zato si drznem reči, da gre za celovito ploščo, čeravno sestavljeno iz dveh enot, in da ne gre za vmesje med čakanjem na novo, pravo ploščo Beirut.

Luka Zagoričnik