COIL

The New Backwards

Threshold House, 2008

Posthumne izdaje z neobjavljenimi posnetki so običajno pospremljene s pretiranimi pričakovanji. Le redko se nam je odprl povsem nov svet. Pri eni od najbolj cenjenih »industrijskih« skupin sploh je položaj vseeno malce drugačen. Coil so sredi devetdesetih let pripravljali album v vrhunsko opremljenem studiu Trenta Reznorja in povrhu je ta obljubil objavo pri veliki založbi. Intervjuji iz tistega obdobja so obetali veliko, sodelovanje Diamande Galas, Williama Burroughsa, Tima Simonena. Ko se je snemanje albuma z delovnim naslovom Backwards bližalo koncu, so si odgovorni pri založbi DreamWorks naenkrat premislili; Coil seveda še v najbolj privlačni obliki niso donosno tržno blago. In posnetki so obležali v arhivih.

Deset let kasneje so za vedno prenehali aktivno delovati. A nenadna smrt Johna Balancea oktobra 2004 jih je le navidezno prestavila v zgodovino, drugi ustanovni član, Peter Christopherson, ki je edini odgovoren za zapuščino skupine, je leto dni po koncu delovanja benda izdal prvi posthumni album The Ape Of Naples in večina je pričakovala, da se je odprl arhiv s posnetki, narejenimi pri Trentu Reznorju. Pa ni bilo čisto tako. Christopherson je ploščo sestavil iz rekonstruiranih demoposnetkov za Backwards in dodal material, ki so ga Coil naredili v letu pred smrtjo Johna Balancea. Pravzaprav je demoposnetke (ti krožijo po spletu kot bootleg) uporabil le kot sample, iz katerih je sestavil sodobne kompozicije oziroma pesmi, kot bi jih Coil dejansko posneli v letu 2004. Ja, pri tem bendu se deset let razlike še kako pozna. Razvoj ni le floskula, resnično lahko prepoznamo vsako petletko v njihovi dobrih dvajset let dolgi razvojni poti. In lani je sledil album The New Backwards, skozi drugo sito presejani stari posnetki v novi preobleki. Tudi to niso vsi končni posnetki, narejeni v studiu Trenta Reznorja. Peter Christopherson je šel še enkrat skozi stare demoposnetke in jim dal nov lesk. Vedeti je treba, da je po razpadu zasedbe delal pri treh projektih, najprej se je vključil v ponovno oživljene Throbbing Gristle, ki veljajo za pionirje t. i. industrijske glasbe, z vokalnimi sampli se je igral v Threshold HouseBoys Choir in skupaj z ruskim eksperimentatorjem Ivanom Pavlovim (C.O.H.) sestavlja SoiSong. Njun osmerokotni CD dobro kaže na trenutna zanimanja Christophersona, deklariranega neglasbenika oziroma zvočnega manipulatorja. Digitalni hrup in ambient sta mu pisana na kožo.

Ampak Coil so bili nekaj drugega ali vsaj nekaj več. Zato brez Johna Balancea ne morejo aktivno delovati. Njegov globok in pravzaprav topel glas je bil običajno nasprotje nasilne industrijske godbe, s čimer je odprl malo raziskano polje med globokim čustvenim, kar duhovnim stanjem in odtujenim zvenom zunanjega sveta. To je veljalo še na predhodni posthumni izdaji, The Ape Of Naples. Zdaj ko je Peter Christopherson v drugo začel obdelovati gradivo, se razmerje spreminja v prid ozvočevanju hladne digitalne dobe. Še glas Johna Balancea je šel skozi digitalno obdelavo in pridobil povsem drugačen karakter. Samo ugibamo lahko, ali bi Coil v letu 2008 res zveneli tako. Kljub dobrim namenom − torej nujnemu posodabljanju pretekle vizije − je petju Johna Balancea narejena škoda. Če si zamislimo njegov vokal v izpostavljeni, središčni vlogi, bi bile te pesmi povsem drugačne. Tako pa se ne morem znebiti misli, da mu je narejena krivica oziroma bi poleg naslova plošče moral stati pripis: Remixed by Peter Christopherson.

Po dveh posthumnih izdajah že lahko verjamemo, da je objavljeno vse, kar je ostalo vrednega na trakovih. Dokler se le ne odprejo arhivi založbe DreamWorks in se bo hkrati tudi Petru Christophersonu zdelo sploh vredno objaviti nekaj, kar je zanj že preteklost. Vendar tudi vinilne plošče so se zdele preživete; čeprav je album The New Backwards v fizični obliki na voljo le kot del luksuznega in nesramno dragega vinilnega paketa The Ape Of Naples. Ostane »download«, ki postaja običajna praksa prodaje glasbe. Coil pa so nove dosežke tehnologije vedno sprejemali z obema rokama.

Janez Golič