FULL BLAST

Black Hole

Atavistic, 2009

Glasbo tria Full Blast (tako poimenovanega po prvencu Full Blast iz leta 2006), ki ga tvorijo Peter Brötzmann na različnih pihalih, Marino Pliakas na električnem basu in bobnar Michael Wertmüller, lahko kaj hitro zamejimo v polje ognjenega, energijsko zasičenega militantnega in muskularnega svobodnjaškega jazza, ki tke spone z bolj trdimi vejami rocka, še toliko bolj, če glasbo tria (upravičeno) vežemo na osebno godbeno zgodovino vpletenih, denimo v Brötzmannovo snovanje z zasedbo Last Exit in Wertmüllerjevo delovanje v raziskujoči metal zasedbi Alboth! (širše pa v kontekst snovanj zasedb a la Ruins, Zu, Doctor Nerve, Painkiller, nekatere frakcije Flying Luttenbachers in drugih). Vendar pa enajst skladb plošče Black Hole skozi črno luknjo v strukturi energičnega zvočnega zidu vzpostavlja zev, kukalo, ki v glasbi Full Blast razpre čuječnost, s katero lahko prečimo prizmo hrupnega in zgolj na impresivno energično zmes reduciranega izraza jazz rocka (spogledujočega z ekstremi, kot je grindcore), s tem pa se razpre polje liričnega, raskavo bluesovskega, skozi klarinet celo žalobnega v Brötzmannovem izrazu, v igri »ritmašev« pa bolj temačne, tleče ambientalne tvarine. V njej se impresivno prežemata podivjana agresivnost v objemu zasičene glasnosti in skrb za detajl, ukrotitev le-te, ki pod gostoto hitrega, gostega tolkalnega pulza in z efekti napolnjenega plastovitega basa iz po radikalnih odvodih metalske glasbe preide v statično plast pritajenega pulza in hruma, nad katerim se sprehajajo Brötzmannova silovita prepihovanja, drobci melodij in lepo krojenih podaljšanih tonov. Seveda gre še vedno za ekstremno slušateljsko izkušnjo, za vzdržljivostni »tour de force«, ki temelji na vznesenosti, eksplozivnosti in surovosti, ta izkušnja pa se še potrdi ob dodatnem nosilcu zvoka, ki spremlja prvih tisoč izvodov plošče s koncertnim zapisom s finskega jazzovskega festivala v Tampereju. Vendar pričujoči studijski izdelek razpira ustvarjalno polje Full Blast in dokazuje, da ima trio še veliko izraznega potenciala. Brötzmann morda ravno zato govori tako vzneseno o skupini, v duhu, da gre za resnično pravo stvar med številnimi zasedbami, s katerimi sodeluje in ustvarja.

Luka Zagoričnik