ARVE HENRIKSEN

Cartography

ECM, 2009

Arve Henriksen se v svojem igranju često izmika neki ustaljeni formi izražanja. S svojo trobento sicer ostaja povsem prepoznaven, a ambient in prepariranje okolja znata vedno znova presenetiti. Ne nazadnje je član avantgardno nastrojene zasedbe Supersilent, katere komunikacija med glasbeniki je omejena zgolj na koncerte in nastope. Kot vodja zasedbe se Arve izkaže za veliko bolj prefinjenega ter v iskanju premorov subtilnejšega podajalca glasbenih pripovedi. Pri tem več kot očitno črpa iz vetrovne in temačne podobe odročnih pokrajin severne poloble ter vzhodnjaške umerjenosti, s Cartography pa izrisovanje teh dveh estetik poglobi tudi konkretna naracija, ob kateri se v sprotno nastale reliefe prikrade še več življenja. Najbrž največji kolektiv, okoli katerega je Arve kdaj pripravil ploščo, s pomočjo efektivne produkcije deluje nenavadno urejeno in kompaktno. Posnetki so sicer mešane narave, saj prihajajo tako iz improvizatorskega stimulansa koncertnih odrov kot iz zvokovne neprebojnosti studia, a kombinacija, ki je v improviziranem in sprotno procesiranem ambientalu povsem običajna, veščim manipulatorjem ponuja kopico nenadejanih zmožnosti. Te tudi tokrat ne ostanejo neizkoriščene, saj lucidnih prepletanj ne manjka. Od eshatološkosti srednjeveškega kora in godal do odvzema prostora ob navidezni prisotnosti bližnje osebe se nenehno spopadamo z opojnimi občutji, med katerimi dejanski piš vetra nikoli ne more biti docela izključen. Hipnozo pretrga šele surova resničnost besed Davida Sylviana, ki ga navadno pospremi suh, vseh efektov osvobojen ton. Kot nasprotje temu služi Arvov distinktiven zvok trobente, katere zven spominja na japonsko flavto šakuhači in s katero zna pričarati barvite kadre vzhodnjaškega kinematografskega jezika. S pregledom nad vzdušjem in zmožnostjo efektivnega kontroliranja slehernega kotička zvočne matrice spretno manevrira med tema dvema specifikama, obenem pa mu kljub neštevnim vlaknom glasbene odeje uspe pričarati tudi nenehno prisotnost tišine. Pot prek pokrajin se sicer na trenutke zna zdeti nekoliko enolična, vendar je njena glavna prednost ravno v tem, da ob vnovičnem poslušanju predstavlja drugo pot in vsakič znova so mehke linije zmožne retuširati zvočno izkušnjo.

Tit Podobnik