MAUGER

The Beautiful Enabler

Clean Feed Records, 2008

Prvo srečanje Marka Dresserja in Gerryja Hemingwaya bi zavoljo svoje davnosti zlahka ostalo zaprašeno v kakšni kleti, če se njuno sodelovanje kasneje ne bi raztegnilo v debela tri desetletja. Od Raya Andersona sta se prek Anthonyja Braxtona ustoličila kot neusahljiva in neprekosljiva navdihovalca improvizirane glasbe, v svoje kremplje pa sta upravičeno znala ujeti najboljše z newyorške scene, kar očitno nadaljujeta še danes. Rudresh Mahanthappa je namreč eden najproduktivnejših in najbolj ovenčanih raziskovalcev abstrahiranih zakonov jazza zadnjih let, svoj matematični repertoar pa je znal ob podpori legendarnega Kadrija Gopalnatha lani raztegniti tudi prek karnatičnih (južnoindijskih) ritmov. To, kot kaže, tudi nadaljuje, saj se njegova zadnja izdaja, imenovana Apti, še bolj približuje tovrstnemu mešanju žanrov. Pri nas je z Vijayem Iyerjem v okviru ljubljanskega jazz festivala in njunega projekta Raw Materials leta 2005 sicer že bil, 24. marca pa se nam v njegovi režiji obeta izmuzljiva poslastica prevajanja zvoka z omenjenima Markom Dresserjem in Gerryjem Hemingwayem. Njihovo studijsko druženje, posneto na albumu The Beautiful Enabler, sicer ne seže onkraj meja dobro poznanega improvizatorskega horizonta, niti zvokovno ne ponudi kaj navdušujoče svežega. Čar je predvsem v kolektivnem zasledovanju protagonistov drug drugemu in skozi to sledenje v ustvarjanju občutka nepredvidljivosti. Zdi se, da ravno ob podpori prekaljenih ritmičarjev Rudreshu v svojem saksofonu uspe izbrskati spontani zanos, neučakan izbruh in hkratno ustaljeno kohezijo disonanc. Po lastnih besedah že od začetka teži k nepredvidljivosti v samem sebi, v svojem izražanju in na koncu v frekvencah, proizvedenih z instrumentom. Album The Beautiful Enabler do danes to njegovo težnjo prikaže v najlepši luči, saj ga vsaj na videz popelje najdlje od kriptografije nekaterih prejšnjih albumov, recimo Codebooka iz leta 2006. Tako se glasba vedno bolj odpira poslušalcu, ga po colemansko poskuša skušati ter mu skozi naslovni komad plošče na trenutke zbeži v neznano, od koder se vztrajnemu konzumentu skozi epilog tudi vrne. Vrnitev pa je bolj posledica kontemplacije celotnega zvoka kot zgolj surovega ali bežnega poslušanja. Glede na to, da se v indijskih imenih skriva marsikaj, bi lahko tudi v imenu The Beautiful Enabler iskali snov za razumevanje zvočnega sporočila same plošče. Ob poglobitvi namreč omogoča estetsko dovršeno slušno doživetje, ki bi se moralo zares razbohotiti ob osvoboditvi posredniških spon predvajalnika. In glede na puristične izjave nekaterih sodobnih improvizatorjev je torej koncert edina verodostojna manifestacija tovrstnih godb.

Tit Podobnik