MLADA BELTINŠKA BANDA

Špilaj!

God Bless This Mess, 2008

Vsebino tu obravnavane zgoščenke bi lahko razdelili na tri tematske sklope. Večino predstavljajo slovenske oziroma prekmurske ljudske viže v aranžmajih Sama Budne in članov Mlade beltinške bande (MBB). Violinist Samo Budna je slovenski javnosti bolj poznan kot nekdanji član Marko bande, kot vokalist in kitarist etno rockerjev Posodi mi jürja in občasni spremljevalni glasbenik Vlada Kreslina. Igral je tudi v prvi, razširjeni postavi MBB, ko je ta štela še deset članov. Trenutna postava, ki je posnela tudi to ploščo, se je ustalila v obliki kvinteta, katerega instrumentarij predstavljajo: violina, kontrabas, harmonika, kitara, klarinet in seveda sine qua non prekmurskih band – cimbale. Tako opremljeni so prav vehementno in ušesu prijazno zagodli nekaj ljudskih poskočnic in žalostink. Vse v redu in prav, tudi zvok je super (za kar je zaslužen predvsem producent Plueg), toda menim, da bi veljalo razmisliti, ali je bilo res treba posneti Marko skače in San se šetao. Jasno, da sta pesmi fenomenalni, a žal že tako izpeti, da uho bolj utrudita kot razveselita (vsekakor pa si ju prav brez problema predstavljam kot del koncertnega repertoarja MBB, saj sta s svojo prepoznavnostjo nadvse primerni za dvigovanje razpoloženja z vincem ogrete publike).

V drugi tematski sklop bi lahko uvrstili nekaj od tu in tam napaberkovanih napevov, od katerih so se nekateri pogosto znašli v interpretaciji različnih prekmurskih zasedb in zato smiselno dopolnjujejo prvi, slovensko-prekmurski sklop. Pesmi iz tega sklopa: ciganska ljudska Basso, Ciganska suita W. Bernaua, razvpiti ruski evergreen Črne oči in dva madžarska halgata, ki ju ovitek plošče navaja kot (madžarski) ljudski, a kot je meni znano, je avtor poskočne Kuriazalok gospod Jeno Fehér, avtor Binkoštne nedelje (nedvomno ponarodele z obeh strani meje) pa István Kókay.

V tretji, nekoliko bolj izzivalni tematski sklop pa bi uvrstil dve sodobni avtorski skladbi. Voda v očeh iz istoimenskega filma Jožeta Baša, ki je tudi avtor omenjene viže, me sicer ni popolnoma prepričala, zato pa je pesem Čas, ki jo avtorsko podpisuje Štefan Kovač Marko banda (ŠKM banda), zadetek v polno. Res enormni presežek plošče in tudi razlog, zakaj si jo nedvomno velja pridobiti za domačo fonoteko. S svojo koeksistenco med prepoznavnostjo panonske zvočnosti »neskončnih širjav« in nedvomno vpetostjo v sedanji čas tudi edina koketira z naslovnico tu obravnavane izdaje. V slengu: Čista zmaga! No, seveda velja opomniti, da je pesem mogoče slišati tudi kot zaključno kompozicijo odličnega albuma ŠKM bande Šamar-Janka, in sicer ravno tako v izvedbi MBB.

Menim, da je zasedba s tu obravnavanim materialom pokazala, da ima še nerealizirane potenciale in da je na razpotju. Lahko se odloči za umetniški razvoj in glasbeno raziskovanje in se s tem razvije v odlično etno oziroma celo nadžanrsko zasedbo ali pa ostane to, kar je sedaj – zelo dobra folklor(istič)na banda z več kot zgolj solidno ploščo. Glede na nasledstvo, na katerega se sklicuje s svojim imenom, bi bilo pričakovati, da bo pokazala nekaj poguma, kajti »stara« Beltinška banda si je vsekakor upala prestopati meje in je na takratno slovensko glasbeno sceno prinesla nemalo svežine pa tudi humorja (hehehe – se spomnite njihove priredbe I Can't Get No Satisfaction?).

Viki