WILLIE NELSON

Willie And The Wheel

Bismeaux Records, 2009

WILLIE NELSON

Naked Willie

Columbia Legacy, 2009

Pokojni Jerry Wexler je v začetku sedemdesetih pod streho svoje založbe Atlantic sprejel razočaranega Willieja Nelsona; ta je imel čez glavo nashvilskega glasbenega diktatorstva, in čeprav pri Atlanticu ni ostal dolgo, je tam posnel nekaj klasik, med drugim albuma Shotgun Willie in Phases And Stages (1973 in 1974). Wexler si je vedno želel, da bi Willie posnel klasični westernswingovski album in je že izbral pesmi z repertoarja tovrstnih legend, med drugim Boba Willsa, Spada Cooleyja in Miltona Browna. Ideja se ni realizirala, ker je Nelson prestopil k založbi Columbia, a še pred Wexlerjevo smrtjo je z bendom Asleep At The Wheel, ki že desetletja preigrava tradicionalni country, vendarle posnel dolgo odlašani album. Hillbillyjevsko-westernswingovske klasike a la Sitting On The Top Of The World, Right Or Wrong, Corrine Corrina (ki jo morda bolje poznate v rhythm'n'bluesovski izvedbi Big Joeja Turnerja ali pop preobleki Raya Petersona), Fan It in šest drugih zadonijo kot s kakšne stare 78-ke in očitno je, da se Willie in bend odlično zabavajo. Pesmi jim tečejo brez pretiranega truda, zvenijo povsem prepričljivo, kot bi imeli Nelsona v dnevni sobi na kavču, kar še bolj drži za drugo njegovo letošnjo ploščo, na kateri je ponovno posnel nekatere pesmi, ki mu v obdobju, ko je snemal v Nashvillu za RCA Victor, niso šle v račun; aranžmajsko namreč. Preveliki aranžmajski posegi z godali ali drugače bohotnimi zasedbami niso njegovim interpretacijam nikoli dobro deli, zato je pomislil: kako bi zvenele nekatere moje stare pesmi, če bi z njih umaknili godala in vso tisto nashvilsko odvečno produkcijsko šaro, jih ponovno zmiksali in uredili, kot se spodobi? K producentskemu sodelovanju je povabil orgličarja Mickeyja Raphaela. Pesmi so iz obdobja 1966−70, preden je prestopil k Atlanticu, med njimi pa najdemo The Party's Over, Johnny One Time (morda se spomnite odlične izvedbe Brende Lee) in Kristoffersonovo Sunday Morning Coming Down, ki jo je ravno takrat na lestvice popeljal Johnny Cash. Willie Nelson je že leta 1975 z albumom Red Headed Stranger dokazal, da najbolje zveni, če igra sam na kitaro in pika. Plošča Naked Willie še dodatno potrjuje, da njegovemu interpretativnemu pristopu godi čim manj aranžmajskih dodatkov. In Nelson ne bi bil, kar je, če si ne bi privoščil še duhovitega bonusa – ampak odkrijte ga sami.

Matej Krajnc