LONDON SYMPHONY ORCHESTRA

Barbican Centre, London, 6. 1. 2008

Londonski simfoniki (LSO) že desetletja veljajo za enega najprestižnejših in najboljših simfoničnih orkestrov na svetu − leta 2004 je praznoval 100. obletnico ustanovitve, 1912. pa je v zadnjem hipu odpovedal potovanje v New York s Titanicom. Trenutno ga vodi šef dirigent Valerij Gergijev, seveda pa so londonskim simfonikom dirigirala že vsa največja svetovna dirigentska in skladateljska imena: od Elgarja in Holsta do Previna, Abbada, Davisa, Stokowskega, Bernsteina, Soltija, Barbirollija in Böhma. Orkester slovi po izjemnih glasbenikih, ki so vsi po vrsti virtuozi na svojih instrumentih, in po neprekosljivi trobilni sekciji. Vse našteto je prišlo do izraza tudi na januarskem koncertu filmske glasbe v Londonu. Ob omembi LSO vsak pravi ljubitelj filmske glasbe nemudoma zastriže z ušesi, saj je prav ta posnel nekaj najbolj legendarnih soundtrackov vseh časov, na primer Star Wars (vseh šest delov), Superman the Movie, Harry Potter (drugi in četrti del), Aliens, Indiana Jones and the Raiders of the Lost Ark, Braveheart, Legends of the Fall, Out of Africa, Ben Hur itd.; vseh skupaj je nekaj sto. Orkestra niso mogli prehvaliti niti številni ameriški skladatelji filmske glasbe, kot sta na primer John Williams in Bill Conti, in angleški režiser Muir Mathieson, ki je londonske simfonike poimenoval »popoln filmski orkester«. Vse od leta 1935, ko so posneli prvi soundtrack (Things to Come Arthurja Blissa), je snemanje in izvajanje filmske glasbe za orkester pomemben del njihovih studijskih in koncertnih aktivnosti, vsaj enkrat na dve leti pa priredijo tudi koncert filmske glasbe. LSO domuje v londonskem (in največjem evropskem) kulturnem centru Barbican, ogromnem kompleksu, ki združuje galerije, gledališke, filmske in koncertne dvorane. Največja od teh je Barbican Hall, izjemno akustična velika dvorana s približno 500 sedeži več od naše Gallusove dvorane, kar še dodatno oplemeniti zvok vsakega orkestra, ki tam igra.

Na tokratnem koncertu filmske glasbe smo slišali nekaj najbolj znanih melodij iz filmske zgodovine (iz filmov Lawrence of Arabia, Out of Africa, Titanic, Star Wars, Dr Zhivago, Jurassic Park, Dances With Wolves, The Lord of the Rings, The Pink Panther, James Bond in še nekaterih). Dirigiral je Francoz François Xavier Roth, ki je pred leti z orkestrom že sodeloval kot asistent tedanjega dirigenta Colina Davisa. Xavier Roth, čigar zanimanje in repertoar sta zelo široka in obsegata glasbo od 17. stoletja do današnjih dni, je proti pričakovanjem postregel s solidnimi interpretacijami filmskih tém, morda so še najbolj zmotili občasno (pre)hitri tempi. Vsekakor pa je bil med njim in glasbeniki prisoten in slišen magnetizem, ki je oplemenitil kvaliteto izvajanja. Izvedbe in interpretacije filmskih tém so bile brezhibne. Sploh glasbo, ki jo je orkester tudi izvirno posnel za film, igra zares izjemno. Brez najmanjših napak, ritmičnih neskladij ali intonančnih pomanjkljivosti so bile tudi najtežje pasaže, ki jih v filmski glasbi ni malo. Zvok je fenomenalen, vse sekcije so odlične. Godala se odlikujejo po izjemni žametni mehkobi zvoka, ki je pri domačih orkestrih nismo vajeni in jo je težko opisati z besedami. Nemogoče je preslišati enkratna trobila, predvsem trobente in rogove, ki pokažejo svoje mojstrstvo predvsem v visokih registrih, kjer premnoge trobilne sekcije odpovedo. To se je pokazalo tudi pri znamenitih 20th Century Fox Fanfarah Alfreda Newmana, ki so v pravem filmskem duhu začele koncert.

Slišali smo tudi soliste. Pri skladbi Romance iz filmske glasbe filma As You Like It Patricka Doyla je kot edini uradni solist nastopil violinist Carmine Lauri, sicer drugi koncertni mojster orkestra (prvi je zadnjih nekaj let srbski violinist Gordan Nikolić). Pri Pink Pantherju je bil seveda nepogrešljiv znamenit solo altsaksofona, ki ga je odigral neimenovani saksofonist (preoblečen v Pink Panterja!), za katerega smo pozneje ugotovili, da je Sean Thompson. Posebna poslastica pa je prišla po koncu uradnega dela koncerta – med dodatki, ko je na oder prišel skladatelj David Arnold (orkester je pred tem izvedel tudi njegove melodije iz filma Independence Day) in odigral znamenito James Bond Theme na prav tisti ojačevalec, s katerim je legendarni kitarist Vic Flick leta 1962 prvič posnel Bondovo témo Montyja Normana za film Dr. No. Arnold, ki je napisal glasbo za zadnjih pet bondiad, je povedal tudi, da že piše za najnovejšega Bonda, Quantum of Solace, ki bo doživel premiero novembra letos.

Zelo zanimiv dogodek pa se je zgodil še pred samim koncertom. To je bil t. i. pre-concert talk (kar bi lahko prevedli kot »predkoncertni pogovor«), na katerega sta prišla skladatelja David Arnold in Patrick Doyle (glasbo obeh smo pozneje tudi slišali). Udeležila se ga je večina poznejše publike, s skladateljema pa se je pogovarjal glasbeno izjemno razgledan Tommy Pearson, ki je za tem povezoval tudi sam koncert. Debata je bila zelo zanimiva in predvsem nepoboljšljivi ljubitelji soundtrackov smo jo spremljali z odprtimi usti. Na koncu je bil čas tudi za vprašanja poslušalcev, žal pa vsi seveda nis(m)o prišli na vrsto. Vsekakor je tak dogodek odlična ideja in zelo dobrodošel za rušenje pregrad med skladatelji in poslušalci in tudi za splošno glasbeno razgledanost. Samo želimo si lahko, da bi se kaj podobnega dogajalo pred koncerti tudi pri nas. Londonski koncert je bil torej v vseh pogledih izjemen dogodek, v prvi vrsti seveda zaradi fenomenalnega orkestra, ki bi ga morali vsaj enkrat v življenju v živo slišati ne samo vsi ljubitelji filmske, temveč tudi klasične glasbe.

Tine Vučko