Letnik: 2008 | Številka: 3/4 | Avtor/ica: Črt Sojar Voglar

MLADI MLADIM

Slovenska filharmonija, Ljubljana, 7. 1. 2008

Običajno se na vsakoletnem koncertu mladih skladateljev, ki ga organizira Glasbena mladina ljubljanska, predstavita dva skladatelja, letos pa so bili kar trije: dva študenta kompozicije na Akademiji za glasbo, Matej Bonin in Petra Strahovnik (njun mentor je prof. Uroš Rojko), ter Nejc Kuhar, ki študira kitaro in kompozicijo na Dunaju.

Čeprav je imel vsak skladatelj na voljo le kakih 20 minut, smo dobili dostojen vpogled v njihova glasbena dela. Težko je reči, ali je bilo katero od izvedenih del mojstrovina ali obratno. Mlade skladatelje čaka dolga in pogosto trnova pot iskanja lastnega izraza, spoznavanja bogate svetovne glasbene literature, predvsem pa soočenja z dejstvom, da danes pri (vseh) slovenskih skladateljih umetniško ambiciozna glasba doživlja dve različni poti: skoraj asketska zaprtost v neko introvertirano raziskovanje že davno preživetega ali pa tveganje, da te »stroka« javno okrca zaradi komercializiranosti, če se poslužuješ avtohtonih glasbenih elementov in poskušaš glasbo približati večjemu številu poslušalcev. Katera pot je prava?

Matej Bonin se je predstavil z dvema skladbama, in sicer z Impulses za dve kitari (Matic Smolnikar in Primož Sukič) ter Saxi za kvartet saksofonov (Rok Volk, Blaž Mijovič, Oskar Laznik in Davor Loštrek). Prva skladba je bila nekoliko zanimivejša, čeprav je morda preveč uporabljal efekt glissanda zaradi njega samega in nič drugega. V skladbi za kvartet saksofonov pa mladi skladatelj ni razvil obetajočih motivnih drobcev, kar je naredilo skladbo oblikovno razsekano in posledično je bilo zvočno gradivo preveč raznoliko. Matej Bonin še išče svojo lastno glasbeno govorico.

Petra Strahovnik svojo glasbo gradi v svetu neke vase obrnjene intimne zvočnosti. Skladba Keen za sopran in dve marimbi se plete v enem vzponu in padcu napetosti, neučinkovita pa je uporaba šumečih zvokov, za katere je bila zadolžena pevka Nataša Krajnc. Drugi dve skladbi sta manj dramatično oblikovani. Lebdenje za dve flavti in marimbo je zvočno primerna skladba; flavtistki Nija Androjna in Irena Rovtar se odlikujeta z lepim tonom. Tretja skladba A Sense of Connection za tolkala pa je, žal, dokaj dolgočasna, ki tolkalcu ne nudi kdo ve kakšnih možnosti za muzikalno in virtuozno predstavitev svoje biti.

Drugo smer ubira Nejc Kuhar. V svoji glasbi je bližje diatoniki, ne boji se uporabiti celo skrajno reakcionarnih prvin klasične dur-molovske harmonije. Presenečenje je pomenila skladba Intimna sarabanda za violončelo in godalni kvintet, ki se zdi celo banalna. Vendar nekaj na trenutke zelo skrivnostnih harmonskih in melodičnih postopov tega ne potrjuje. Skladbo je lepo izvedla violončelistka Urška Horvat ob spremljavi godalnega kvinteta akademije za glasbo, ki mu je dirigiral prof. Franc Avsenek. Druga skladba, samospev Duhovin za sopran in kitaro (v izvedbi Janje Konestabo in Maka Grgića), je čutna, mestoma kar programsko narejena glasba, svoje je naredila tudi v glavnem zatemnjena dvorana. Kitara je v takem kontekstu gotovo primernejša od klavirja. Sklepna skladba večera pa je bila Polet čez plavo laguno za tenorski saksofon in violončelo, nemara celo najbolj tehtna skladba, ki dobro izkorišča zvočno sorodni legi obeh instrumentov ter vsebinsko dobro izdelane kontraste, vendar pa proti koncu nekoliko izgubi svoj začetni zagon in je malo predolga.

Odgovor, katera pot skladatelja današnje dobe bi bila prava, mi je dalo občinstvo. Na koncertu je tokrat po merjenju spontanosti odziva »zmagal« Nejc Kuhar.

Črt Sojar Voglar