ŠEJK AHMED AL TUNI

Glasbe sveta, Cankarjev dom, Ljubljana, 28. 1. 2008

Le redko nanese tako, da izvajalca severnoafriške tradicionalne glasbe preverimo na odru dvakrat v slabem letu: najprej 24. marca lani v pariškem inštitutu arabskega sveta (glej Musko, št. 5–6/07) in nato še letos v Cankarjevem domu na prvem koncertu abonmaja Glasbe sveta in hkrati uvodnem koncertu Egipta v Ljubljani. Kljub kilometrom, ki ločijo obe prizorišči, razlike med okoljem obeh nastopov niso bile neznanske: komorna koncertna dvorana v podzemnem drobovju kulturne institucije, ki ni še nikdar okusila ne sapice mestnega zraka ne žarka sončne, lunine ali zvezdne svetlobe. Parižani so rahlo večjo dvorano napolnili do zadnjega zasilnega sedeža in se med nastopom malo bolj razgibali z ritmom ter nekateri tudi prispevali medklice in priploskavanje, a tudi Linhartova dvorana je bila zgledno napolnjena in osredotočena, čeprav bi vsaj nekateri raje zaplesali. Med koncertom sem se ujela celo v pomisli, da je ozračje obeh prav mogoče precej podobno tistim, kadar gornjeegipčanski sveti možje nastopajo v kairskih svetovljanskih dvoranah – ne le dandanes, temveč tudi nekdaj. Znova – enako kot v Parizu – mi je na misel prišla tudi Um Kalsum na samem začetku, ko je stopala v spremstvu podeželskih, beduinskih sorodnikov pod mondene kairske žaromete, preoblečena v fanta, v približno tisti dobi, ko je zdaj častiti mojster Šejk Ahmed al Tuni, tedaj fantič, na dhikrih pograbil, kar je bilo pri roki, in pritrkaval ritem. Pogosto sta bila to priložnostno glasbilo kozarec in molek, ki ju mojster igra še dandanes po vsem svetu. Glasbeno je bila ljubljanska koncertna izkušnja precej drugačna od pariške in obe od albumske (ki je tudi koncertna), četudi hkrati zelo podobna. Skladbe imajo kljub poljubni dolžini in pretežni improvizaciji določeno strukturo in ogrodje, glasbeni in besedilni vzorci ter obrazci in instrumentalni ter vokalni prijemi in načini se ponavljajo, variirajo, spletajo, zato se je sicer dalo ugibati, katero pesem s plošče igrajo – a nikakor zagotovo. Kljub odsotnosti lutnje na ljubljanskem koncertu je bila največja razlika prav v najpogostejših besedah in frazah, torej poudarku celotnega koncerta. Če je v Parizu prav vsaka skladba variirala in se igrala z besedo madad (»madad madad ja madad« in »ja Ali madad«, »o, Ali, daj mi moči, da prebijem temne te dni«), ki je bila rdeča nit in poudarek vsega nastopa, medtem ko sem se tedaj spraševala, ali v tem žanru sploh obstaja lajali, torej improvizacija na »ja lejl« (o noč), je bil poudarek ljubljanskega nastopa prav ta: na besedi in improvizaciji ja lejl, v enem intru celo s standardno, predpisano frazo ja lejli ja aini (o noč, o moje oči), medtem ko je bilo ja madad komaj kdaj slišati. Na dvojnem koncertnem albumu je razmerje med obema približno enako. Morda lahko spekuliram, da je bil v Ljubljani poudarek bolj na ljubezenski liriki, medtem ko je bil v Parizu bolj na priprošnjah in verskem repertoarju. To je seveda le spekulacija!

Če sklenem − s povsem zasluženimi, nič okrasnimi pridevniki: izvrsten nastop Šejka Ahmeda al Tunija je bil izjemen dogodek brez primere, užili smo lahko res legendarnega pevca žanra in časa, ki izginjata, obdanega z odličnimi muzikanti, ki so sposobni številnih odtenkov in okrasnih zvokov, verno sledeči raznolikim barvam mojstrovega glasu, ki ga žene božanski navdih – tudi zato zlahka prestavi godbe prašnih zvezdnatih noči pod medle žaromete zatohlih koncertnih dvoran, ne da bi žar zbledel.

TC Lejla Bin Nur