PARTIBREJKERS

Cvetličarna Mediapark, Ljubljana, 31. 1. 2008

Limited Edition − The best of večeri v Cvetličarni igrajo na noto jugonostalgije za muziko, ki smo jo večinoma prebavljali v 80. letih prejšnjega stoletja (za zdaj, za bodočnost napovedujejo tudi svetovna imena). Ob vseh teh dogodkih se zdi prav neverjetno, koliko bendov iz tistega obdobja še vedno ali pa ponovno vztraja na glasbeni sceni. Čeprav so imeli manjše ustvarjalne pavze in pretrese v zasedbi, Partibrejkers nedvomno spadajo med prve. Skozi leta svojega glasbenega izraza niso bistveno spreminjali, na tokratni koncert pa so prišli predstavit še svežo in povrhu res dobro ploščo Sloboda ili ništa, ki ima vse glasbene prvine, s katerimi so zasloveli, ponarodeli, z besedili pa komentira zdajšnji čas. Zdela se je torej več kot primerna priložnost za preveritev starih rockerskih mačkov v živo.

Vse je kazalo, da hoče biti koncert vrhunski. Začetek je pripadel najnovejši plošči, v naslednji uri pa so sledile vse večje uspešnice iz več kot 25-letne zgodovine benda in predvsem te so razprodano dvorano spravile v dobro razpoloženje. Glasbeniki so bili pri stvari z vsemi močmi, sploh mladostna ritem sekcija, ki je pripravila vse potrebno za polet staroborca Antona na kitari. Ta je v nastopu neizmerno užival in v igranju briljiral. Žal pa so koncert v Cvetličarni še enkrat zaznamovale tehnične težave. Čeprav obiskovalci Canetovih težav z zvokom na odru nismo slišali in je bil ta pod odrom spodoben kot že dolgo ne, je bilo njegove prošnje tonskemu mojstru Igorju ob začetku prav vsakega komada vedno bolj mučno poslušati. Nekje na sredini koncerta je obupal, polomil stojalo mikrofona in počakal komad ali dva, da so mu prinesli novega. Vse te nevšečnosti so mu jemale energijo in zanos, kar se je bolj kot v petju razbralo iz govorice telesa in duha, predvsem v podpovprečni komunikaciji s publiko in vsebino te, omejene na komentarje o kadilskem zakonu in, kako presenetljivo, na »čare« prostora. Redni del koncerta se je končal celo s prošnjo, naj pride v zaodrje kakšen odvetnik, da s skupnimi močmi tožijo »ta plac«. Kljub vsem težavam so za konec odprašili pošteno dolg bis. A četudi so z energijo, izborom komadov in strukturo nastopa vozili v smeri prave rock'n'roll zabave, je to tokrat uničila tehnika. Če pa ne bi bilo nje, bi bilo zelo priročno reči, da je bilo na delu prekletstvo njihovega imena.

Viva