MELODROM

Kulturni dom Nova Gorica, 1. 2. 2008

Novogoričani so na mrk zimski dan doživeli imeniten nastop skupine Melodrom, ki visoko kotira v krogih sodobnega elektronskega popa. Oznaka sicer ni zavezujoča, saj se glasbeniki uspešno izmikajo natančnejši opredelitvi. V bistvu so nekakšen hibrid različnih stilov v razponu od čiste elektronike do rocka, temeljno vzdušje, ki se mu najraje prepuščajo, pa je melanholija. Besedila, kolikor jih je bilo mogoče razumeti v nekoliko preveč zgoščeni zvočni sliki, so pretežno ljubezenska, podlaga pa je skoraj po pravilu ritmični kliše, ki je včasih agresiven in udaren, v posameznih skladbah pa minimaliziran na pulziranje metra. Melodično so konservativni, saj v nekaterih skladbah posegajo po sentimentu 60. let minulega stoletja, vsebinsko pa so brezčasni. Bolje: vsečasni. Poetiko izpovedi torej gradijo na neposrednih učinkih preprostih melodij, presežek pa iščejo predvsem v tehnični dovršenosti in čutno obarvanemu vokalu pevke Mine Špiler. Čeprav so v osnovi »mehak« bend, se v nekaterih novejših skladbah približujejo konceptualnemu zvoku skupine Laibach. A na nežnejši, feminiziran način. To se zdi tudi logično, saj Mina Špiler občasno sodeluje z omenjeno kultno skupino. S trudom in precej špekulativnosti bi prišli do oznake hard elektro pop, ki pa se v nadaljnjem premišljevanju ponovno odmakne v meglicah lirizma, čutnosti, poetičnosti, prežete z nekakšnim hladom. Vsa elektronika, kar je je bilo na odru, poslušalca zapelje v svet »plastike« in umetnega, sugerira mu odsotnost stvarnosti, žive zgodbe. Toda v kombinaciji s klasičnimi glasbili in že prej omenjenim zapeljivim glasom Mine Špiler se vse združi v všečen pop, ki kljub vsemu poslušalca prepriča in prevzame. Kronična otožnost, ki veje iz vsega, se zdi kot zvočna podoba ranjenega sveta, v katerem odtujeni človek išče svoj obraz, svojo podobo in svoj jaz. Ta aspekt nastopa izvirno podčrta tudi vizualna podoba koncerta. Videoprodukcijo, ki vrhunsko nadgrajuje zvočno podobo, so prispevali Dekaos, experimental production. V ozadju se štancajo pretežno črno-beli vzorci od čipk preko šahovnice in človeških senc v negativu do črtnih kod, ki grozeče kot nekakšne zaporniške rešetke fiksirajo zvok v prostor in mu kratijo brezmejnost. Celostno gledano je koncert Melodroma sinestetična predstava, polna vprašanj, čutenj, dvomov, melanholije, ranljivosti …, ujetih v populističen dizajn, razumljiv na prvo žogo in brez posrednikov. Tak, kot je svet, ki je v prvem planu vsak dan bolj privid in iluzija, v totalu pa praznina in kič. Prav zaradi slednjega je glasba te skupine izviren, popoln remiks urbanega okolja, v katerem nastaja. In ko je gostujoči glasbenik Boštjan Gombač presenetil s čudaškim instrumentom teremin, »elektronsko pojočo žago«, je zgoraj omenjeno vzdušje le še poglobil. Na koncu smo prepoznali tudi koncept: na Melodromu pristajajo ultramoderne rakete s posadko, ki čustvuje zelo romantično.

Jože Štucin