PERCEE P, GUILTY SIMPSON, DIGITAL MYSTIKZ in drugi

Klub Cargo, London, 16. 2. 2008

Ekipa Friends and Family ima mesečno rezidenco v londonskem klubu Cargo. Organizirajo izjemno razgibane večere (od hip hopa, funka do soula, reggaeja ...), zvrsti pa se najpogosteje mešajo tudi med posameznim dogodkom. Zadnja novost je, da so se lotili zvrsti dubstepa in to prvič prav na večer, ko so imeli v klubu tudi koncert dveh protagonistov losangeleške neodvisne hip hop velikanke Stones Throw: Perceeja P-ja in Guiltyja Simpsona. Večer se je začel z ogrevanjem detroitskega didžeja House Shoes, ki spremlja svojega someščana Simpsona in Newyorčana Perceeja na njuni evropski turneji. Glede na to, da se na tako rekoč vseh »podzemnih« hiphopovskih koncertih še vedno slavi ali pa vsaj opominja na veličino pred dvema letoma preminulega (in prav tako detroitskega) producenta in raperja J Dillo, ni bilo veliko presenečenje, da je v setu House Shoesa dominirala prav njegova produkcija. Vseeno pa je bilo zanimivo, da so bili skoraj vsi komadi v miksu, ki jih ni skoval J Dilla, originalni posnetki, iz katerih si je sijajni producent izposodil vzorce. Tem klasikam je potem obvezno sledila J-eva reinterpretacija. Kompozicijsko in dramaturško ni bil ogrevalni set nič posebnega, domiselnih vložkov ali raznih ročnih spretnosti nismo slišali. Potem je na oder prišel Percee P, ki zastopa staro šolo hip hopa. Kot MC je dejaven že desetletja, na spletu kroži posnetek njegovega besednega boja (battle) z Lordom Finessom iz leta 1989. Zanimivo, na njegov samostojni prvenec Perservance smo morali čakati do lani, produciral pa ga je v celoti Madlib. P je seveda odrapal lep del albuma, v klubskem okolju pa so Madlibove mastne podlage delovale odlično. Bile so agresivne − predvsem na basih. Srednji toni bitov, torej melodike, in sner bobni so bili nekoliko potisnjeni v ozadje, kar pa na koncertih v živo dobro funkcionira, saj se s tem sprosti prostor za vokal, ki je posledično čistejši in razločnejši. Percee P je precej besedil odrapal tudi »na suho« (a cappella), kar je prav tako značilno za raperje stare šole, saj s tem preusmerijo pozornost na razne ritmične finte in domiselne besedne igre. Njegov slog je sicer precej trd in robusten in tako se je na koncertu hitro pokazalo, da mu bolj odgovarjajo hitre podlage, prek katerih potem neverjetno točno pljuva rime. Poleg njegove sveže plošče smo slišali tudi starejši material (na primer komad A Day At The Races, ki ga je posnel s skupino Jurrasic 5) in še neizdane stvari (komad, ki ga je posnel za težko pričakovano ploščo Connieja Pricea). Hecno je bilo, da je en komad Percee odrapal kar čez posnet vokal (na to je tudi opozoril: »Briga me, vseeno ga bom odrapal!«), kar je verjetno rezultat že »mitološke« zmedenosti, shizofrenosti, Madliba, ki mu očitno ni dostavil instrumentala. Ko je končal na odru, pa je demonstriral še eno prakso, značilno za starejše hiphopovske izvajalce. Odpravil se je med publiko, delil nalepke in prodajal svoje CD-je, se slikal z oboževalci, prav za vsakega si je vzel toliko časa, kot je bilo potrebno.

Perceeju je na odru sledil Guilty Simpson (skupaj sta odrapala le en komad), ki ima precej drugačen slog zlaganja rim. Je mehkejši in tudi bolj introvertiran, manj komunicira s publiko, vseeno pa ima soliden flow in po slabi uri Perceejevega pluvanja je bila sprememba dobrodošla. Guilty je (nekoliko rutinsko) odrapal material iz albuma Ode To The Ghetto, ki je izšelpri Stones Throw (glej Plošče). Slišali smo tudi posnetke, ki jih je produciral J Dilla in ki niso bili uvrščeni na album zaradi nemogočih avtorskih pravic (vzorčil je namreč Jamesa Browna in Beatle). Koncertu je morda manjkalo nekaj dinamike, kar pa je bila bolj posledica nezanimivosti didžeja kot nesuverenosti obeh MC-jev.

Po koncertu je publiko s »prostosložnim« setom razplesal lokalni didžej Charlie Dark, ki je začel s hip hopom in funkom, potem pa prešel na brokenbeat in afrobeat. In po vsem tem je nastopil še glavni napovedani gost, didžej Mala iz londonske dubstep ekipe Digital Mystikz. Da je bilo njegovo ime napovedano pred ameriškima gostoma (Mala nastopa v Londonu tako rekoč vsak vikend), je bilo pravo presenečenje. Vseeno obstaja razlaga. Dubstep je zadnji večji trend britanske plesne scene. Eksplodiral je nekje pred dvema letoma kot specifična londonska praksa in se počasi širil po vsem svetu. Kmalu so napadli mediji in godbo označili kot »naslednji jungle«. Klub Cargo je do sedaj dubstep ignoriral, v Londonu je precej drugih klubov, ki promovirajo zvoke »novega podzemlja«. Sedaj se je to spremenilo. Očitno so smernice premočne in Cargo se je pridružil mehanizmu promoviranja te sicer na prvi posluh izjemno počasne in neplesne godbe. Upajmo le, da zaradi bombardiranja z dubstepom, ki ga izvajajo britanski klubi, mediji, založbe itd., scena ne bo postala prenasičena, prenapihnjena in da se je ne bomo naveličali še preden sploh dozori. Mala je imel sicer izjemno suveren in tekoč set s pretirano poudarjenim basom, kot se za dubstep pač spodobi. V skladu z ideologijo te zvrsti, ki je regresivna in puristična (in jo povzame geslo »šteje le glasba«), so v klubu med njegovim setom skoraj popolnoma ugasnili vse reflektorje.

V Cargu smo slišali zvrstno razmetan, a vseeno nekako logično sklenjen večer, ki pa je smiseln le ob neobremenjenem poslušalstvu. V našem prostoru bi bilo hip hop koncert praktično nemogoče združiti s takimi didžejevskimi seti, kot so sledili v Cargu. Morda bi uspelo le v festivalskem kontekstu. Žal.

Borja M