PMG KOLEKTIV, WE CAN'T SLEEP AT NIGHT

Menza pri koritu, Ljubljana, 21. 2. 2008

Makedonska skupina PMG Kolektiv (glej Musko, št. 11-12/07) sodi v koš skupin, ki nam jih je predstavila in prinesla radijska mreža Crossradio. Zahvaljujoč tej združbi radijskih postaj s področja bivše Jugoslavije smo v zadnjih letih zvedeli za marsikatero ime s Hrvaške, iz Bosne, Srbije, Makedonije. Tudi slovenska aktualna glasbena imena so si odprla vrata na jug prek te mreže. Tako so v mestih, kjer lahko poslušajo skupne oddaje Crossradia, že slišali za zasavske We Can't Sleep At Night. S hitom Manekenki, ki se je predlani vrtel in vrtel Crossradio listi, pa je prišel v našo podzavest PMG Kolektiv. Na svoji »jugoslovanski« turneji se je ustavil med drugim v Murski Soboti in dan prej v Ljubljani, kjer so nastopili prav z omenjenimi Zasavci.

Sredi srednješolskih počitnic v Ljubljani sem odpeketal na Metelkovo v prepričanju, da bom na dvorišču Metelkova mesta že spet naletel na objestno množico subkulturno odetih najstnikov. Prva zmota - vseeno je bil le četrtek, ne pa »dan za metek«. Ko sem švignil mimo gručice opitih najstnikov, sem pomislil, da bo Menza pri koritu polprazna. Druga zmota! Ker sem zamudil mestni avtobus, sem vstopil v dvorano šele po pol polnoči. Nabito Menzo so ogrevali We Can't Sleep At Night, ki se nam po novem predstavljajo kot trio. Pomanjkanje druge kitare se je na trenutke poznalo, vendar je bilo očitno, da preostala trojka dela na zapolnitvi nastalega praznega prostora. Če so se tisti večer sheffieldski fantiči iz Arctic Monkeys norčevali na podelitvi Brit nagrad, so zasavski fantje še bolj glasno dali vedeti, da imamo v domačih logih odličen neopostpunkovski, indie rock bend. Njihovo koketno spogledovanje z vzori ni več naivno. Nastop brez oklevanja je pokazal, da We Can't Sleep At zorijo, se razvijajo. Prepletanje melodične poskočnosti Pixies, Fugazi, Franz Ferdinand so tisti večer zapletli s Fallovsko repiticijo in minimalizmom. Posegli so po hrupu, ki so ga znali krotiti in usmerjati. Med prevladujočo mlado publiko srednješolskih let in študentskih fazanov so mrgolela dekleta, kar je opozorilo, da so se We Can't Sleep At Night dobro oprijeli domače grude. Ob navdušujočem odzivu pa sem se že kot nič kolikokrat v zadnjih dveh letih vprašal, le zakaj se ti zasavski faloti držijo angleščine kot pijanec plota. Razmišljajo o prodoru na zahod?! Če bi udarili s slovenskim slengom, bi bil njen domet še večji in glasnejši.

Čeprav so bili PMG Kolektiv glavno ime večera, je bila pred njim težka naloga. Znašli so se v nehvaležni vlogi nadaljevalca večera. Vendar delna zamenjava občinstva v dvorani je le ogrela teren za njen nastop. S kar nekaj navijaškimi prijatelji iz Slovenije v predoderju so PMG Kolektiv z ritem matricami na računalniku ter dvema kitarama, basom in sintetizatorjem zavzeli oder. Brez petega člana, didžeja, so se znašli na trenutke v kratkih stikih, vendar pa so bile kadrovske težave premagane z nabritim elektro-dance-postpunk hibridom. V NME bi temu rekli nu-rave, mene pa se je po nekaj skladbah lotilo spet novo-staro vprašanje: zakaj, hudiča, vsi tovrstni bendi uporabljajo oziroma producirajo tako dolgočasne elektro-ritme iz ranih osemdesetih. V sedemdesetih so bili Suicide, Metal Urbain, Kraftwerk sploh ne bi omenjal; v osemdesetih je Steve Albini z Big Black pokazal kaj vse se da spraviti iz navadnega Rolanda 8; za rodove naslednjega desetletja ni več prostora. Verjetno je to trend!?! In PMG Kolektiv se je izkazal za izrazito trendovski bend našega časa, ki je v drugi polovici le izgubil uvodni naboj, kar pa ni zmotilo ozračja v Menzi pri koritu, kjer se je plesalo še globoko v noč.

BIGor