RADIO MOSCOW, DANDELION CHILDREN

Menza pri koritu, 22. 2. 2008

Ameriška založba pristnega zvoka Alive pooseblja vodilo in namen majhnih, neodvisnih založb, da nas opozarjajo in nam ponujajo na posluh nova, perspektivna glasbena imena še preden jih požre žvečilni stroj glasbene industrije. Med že katapultirana imena spadata dua Black Keys in Two Gallants, med novejšimi ob Black Diamond Heavies pa mlad trio Radio Moscow iz Iowe. Z lanskim prvencem je razgalil svojo zastrupljenost z bluesom, utemeljeno na starorockovski šoli. Namesto post ali neo predpon ustvarjalni vzvod skupine izhaja iz retro formul, s katerimi je za založbo Alive dovolj pristno zaobšla težnjo po modernosti in trendovskih hibridih. Dobri, pozitivni odzivi na ploščo so jo odpeljali na prvo evropsko turnejo, na kateri so obiskali tudi našo prestolnico.

Če se je založba Alive Records-Natural Sound uveljavila kot aktualna odskočna deska za mlada rockovska imena, se ljubljanski FV zavzema, da pred goste iz tujine postavi domača mlada imena. Tokrat je bila to skupina Dandelion Children, jedro katere tvorita brat in sestra, bobnarka in kitarist. Oder sta zasedla kot duo in že z uvodnimi trenutki takoj priklicala na dan primerjave z White Stripes. Ne le zaradi rodbinskih vezi, ki v slovenskem primeru niso izmišljene, ampak predvsem zaradi konceptualne zasnove avtorskih skladb, ki ne skrivajo simpatij do omenjenega detroitskega dua. Če je Katja presenetljivo suvereno mlatila po opnah in vmes žonglersko vrtela palčke med prsti, da bi ji zavidal marsikateri metalurg za setom bobnov, je bil Jure zlit s kitaro. Očitno ima celo paleto kitarskih herojev za zgled, kar pristno uporablja pri vragolijah po strunah. Čeprav ni kazal strahu in treme, je s solo vložki, s katerimi je skočil h kitarskim velikanom ter povezal rockovsko sodobnost in njeno (pol)preteklost, le zaviral lagodni tok presenetljivo dobro strukturiranih skladb. Po uverturi se je duu pridužil še vsaj dve desetletji starejši Uncle B na basu, kmalu pa se je s prihodom kitarista vrstnika Angyja trio pretvoril v kvartet in nazaj v trio. Izmenjava vlog na basu in kitari med Juretom in Angyjem je stopnjevala prepričanje, da smo imeli priložnost videti bend, o katerem bomo slišali še veliko. Ne le zaradi iskrenega in veščega obvladovanja instrumentov, ampak zaradi notranje energije, iz katere brsti presenetljiv občutek za pisanje skladb. Te imajo zelo širok žanrski razpon, kar je za zdaj še ovira za dorečenost njihovega izraza. Za to ima ta vrli duo, trio oziroma kvartet odlično podlago za nadaljnje delo. V času inženiringa generacij takšnih in drugačnih pop zvezd in idolov, ki bolj kažejo svoje obraze in ritke, je bilo prav prijetno spoznati Dandelion Children, ki ga bo treba čez pol leta spet preveriti v živo.

Po hitri menjavi instrumentov so se na odru Menze pri koritu pojavili še mladi Američani, ki so brez odvečnih potez in besed udarili naravnost, kot nam je obljubljala plošča. Konvencionalnemu rockovskemu triu načeljuje kitarist in pevec Parker Griggs, ki mu basist Zach Anderson in bobnar Keith Rich zvesto sledita in mu omogočata realizacijo njegovih blues-rockovskih domislic. Te se trenutno še valjajo po bolj ali manj garažnorockovskem miljeju, vendar imajo velik potencial, da pridobijo simpatije tudi pri bolj bluesovsko orientirani in uglajeni publiki. Čeprav so tradicionalisti, ki črpajo trdoto iz rocka s konca 60. in zgodnjih 70. let, jih nosi mladostniški zanos, želja po igranju in doživeto revitaliziranje bluesovskih obrazcev po kopitu Jimija Hendrixa, Allman Brothers Band, Johna Mayalla, Cream in podobnih velikanov. Čeprav si je Griggs privoščil marsikateri odmik in prisotno publiko začaral s svojo kitaro ter nekatere celo odpeljal v smeri zamaknjenosti, se ritem sekcija ni pustila zmotiti pri trdovratnem spremljanju svojega vodje, ki je bil takrat zvezda večera. Kdo bi vedel, ali je bobnarja in basista tiščala predstoječa pot v ne ravno miroljubno in gostoljubno Srbijo ali notranja politika benda in njihovega suverena na kitari. Manjkala je tista kaplja, ko bi šel pogled čez rob kitare in ko se ušesa ne bi le naslajala nad opojnim kitarskim mojstrom.

BIGor