ZLATKO KAUČIČ CERKNO TRIO and KOMBO

Klub Cankarjevega doma, Ljubljana, 19. 2. 2008

Prenovljeni Klub Cankarjevega doma je za odprtje in zagon novega cikla Cankarjevi torki doživel kar se da primeren krst. Organizatorji so se dobro odločili, da čast, da z zvoki prvič zapolni novi stari klub in zažene novi stari cikel (ki nadomešča Cankarjev jazz in Radikal šik), prepustijo najbolj ustvarjalnemu domačemu glasbenemu iskalcu, Zlatku Kaučiču. Razlog za tako odločitev je tudi v Kaučičevi dvojni obletnici, in sicer 30-letnici ustvarjanja ter 55. rojstnem dnevu. Kaučič se je predstavil z dvema zasedbama ter tudi tako pokazal široko paleto svojih glasbenih snovanj. Prvi del je pripadel Cerkno Triu, ki je ime dobil po kraju, kjer se je prvič predstavil pri nas. Za vijugaste saksofonske linije je skrbel italijanski Argentinec Javier Girotto, namesto zbolelega Paolina Dalla Porte pa je za basovske strune prijel in tudi godel Salvatore Maiore. Bend je odigral koncert v enem samem zagnanem kosu, v dobri uri pa so se izmenjavali slogi, ritmi in načini grajenja skladb. V prvem delu koncerta je bil Maiore nekako v ozadju, a je po nekaj turbulentnih ritmičnih menjavah tudi sam dal v višjo prestavo in se bolj zagreto odzival na pestro zvočno dogajanje. Girotto se je izkazal s široko paleto prijemov, od liričnih do groovy robustnih (sploh ko je prijel za baritonski saksofon); dajal je osnove skladb, ki so včasih poskakovale od nabritih rifov, drugič so se vile po boj liričnih poteh. Nekajkrat ga je zaneslo v ponavljajoče se obrazce, ki pa jih je k sreči Kaučič pričakal pripravljen, saj je nemudoma spremenil ritem, zasukal trenutno gonilno temo od znotraj, razdrobil zven, z nemirnimi rokami v iskanju vedno novih zvokov posegel celo po zobni krtački in pravzaprav pokazal, kdo vodi igro in kdo je vanjo pripeljal največ vznemirljivih zvokov in igrivosti. Le-te sta se hitro navzela še druga dva soigralca in izid je bil iskriva paleta raznorodnih jazzovskih in objazzovskih zvrsti. Lirizem, improvizacija, prisluškovanje odtenkom, reference na ljudske godbe, freejazzovska razgradnja in nadgradnja – vse to in še več se je zvrstilo v zvočno izjemno zgoščenem koncertu, ki je minil kot v hipu.

Nadaljevanje je pripadlo odličnim mladim glasbenikom, ki jih je Kaučič zbral v svojem projektu Kombo, ta je nastal na glasbenih delavnicah. Naš tolkalec je večkrat poudaril, da uči mlade ustvarjalce predvsem poslušanja, še zlasti ko gre za skupinsko medigro. To se je lepo videlo na koncertu, ko so se glasbeniki živo odzivali tako na Kaučičevo nekonvencionalno dirigiranje in na prispevke posamičnih članov. Četica razigranih bobnarjev v prvi vrsti, dve nabriti električni kitari, električni bas in klaviature; pred odrom Kaučič, ki zagreto »maha« z rokami, glasbenike enkrat odtrgano ustavi, drugič jih požene v zvočni drn in strn. Humor in sproščenost (na začetku so bili glasbeniki malenkost preveč napeti, a so se kmalu osredotočeno spustili v skupinsko snovanje) sta bili odliki tega nastopa, ki ga je bilo enako lepo poslušati kot gledati. Kaučič je namreč dvakrat kar pobral iz poslušalstva dve naključni dirigentki, ki sta se uspešno preizkusili v vodenju Komba, posebno pa je bilo zabavno sprevračanje glasbenih obrazcev, ko so se ljudske viže spajdašile z improvizacijo ali ko je Hendrixova Purple Haze zaživela v sožitju z norimi, svobodnimi (in tudi k hrupu nagibajočimi se) deli. Kot gost zasedbe je nastopil tudi Girotto, proti koncu koncerta pa tudi Maiore, a so pravi zmagovalci zagnani mladi glasbeniki, ki so se izkazali z odprtimi ušesi in umom ter s promptnim reagiranjem na dirigentove »ukaze«. Kaučiču pa čestitamo za lepo izpeljan večer: še na mnoge kombe in drzne zvočne kombinacije!

Mario Batelić