Amarcord Wien

Od Argentine prek Pariza do Rusije z Amarcord Wien

Amarcord Wien je unikaten kvartet v sestavi violina, harmonika, kontrabas in violončelo, ki na svojih koncertih ustvari tako močno energijo, da se počutiš kot prerojen še ves teden po doživetju. Na njihov koncert me je pritegnila ena sama beseda, ki je izstopala na reklamnih plakatih, visečih vsenaokrog Gradca – Satie. Sledila sem občutku, ki mi je govoril, da tega res ne smem zamuditi. In kot že velikokrat do zdaj, me intuicija tudi tokrat ni zavedla. Koncert ni bil samo poslušanje Satiejeve glasbe, bil je občutenje njegove duše in duše kvarteta, ki je tudi z drugimi aranžmaji večinoma francoskih avtorjev v moji glavi ustvarjal podobe Champs-Elyseés, ljudi z baretkami ...

Po takšni impresiji sem želela o teh netipičnih (beri ne tako hladnih) Dunajčanih izvedeti še kaj več. Znova sem bila presenečena, ker ti kvalitetni, tudi evropsko priznani glasbeniki iz sosednje države še niso prodrli k nam. A usoda ali/in naključje delujeta po svoje. Vesela sem, da sem imela priložnost osebno spoznati neke vrste vodjo in gonilo kvarteta, violinista Sebastiana Gürtlerja, sicer koncertnega mojstra dunajske Volksoper ter prvega violinista kvarteta Huga Wolfa. Čeprav so ga po naporni turneji s slednjim po Ameriki čakale že druge obveznosti, si je z veseljem vzel čas in z menoj delil misli o pomembnem delu svojega življenja – o skupini Amarcord Wien.

Uradno je bil Amarcord Wien ustanovljen leta 2000. Kakšna je vaša oseba zgodba o začetkih?

Bila je povsem moja ideja, ki se je porodila zaradi baleta v dunajski Volksoper. Prosili so me, da naredim nekaj skladb za plesni dogodek z imenom Dance Dance Dance avtorja Kima Duddyja. Delali so glasbo na odru in želeli, da sam odigram nekaj z orkestrom. Jaz pa sem dobil drugačno idejo. Ker sem se ravno vrnil z Argentine, sem želel narediti tango aranžmaje s triom. Prvotno smo bili torej trije, brez čela. To je bilo nekje med letoma 1997 in 1998. Po uspešnem plesnem dogodku je trio želel delovati še dalje, a smo potrebovali še en notranji glas. Pomislil smo na čelo, ker smo poznali enega zelo dobrega čelista iz Volksoper. No, ta prvotni čelist je po enem letu odšel, leta 2000 pa smo dobili zdajšnjega, Michaela. Istega leta smo se tudi domislili imena – Amarcord – in imeli smo ogromno koncertov, na katerih smo se najprej predstavljali predvsem z aranžmaji Piazzolle. Zaradi vseh teh razlogov smo leto 2000 razglasili kot uradni začetek našega delovanja.

Zakaj ime Amarcord Wien? Ima kakšno povezavo z zelo znanim Fellinijevim filmom iz leta 1979?

Z njim je povezan samo z imenom. Drugače na Dunaju obstaja tudi kavarna s tem imenom, a mi smo se zanj odločili preprosto zato, ker nam je zvenelo lepo. Ima še ogromno drugih pomenov, v italijanskem narečju amarecorda na primer pomeni 'spominjam se sebe'; toda mi nismo mislili na nič od tega. Bila je Tommasova (Huber, harmonika, op. a.) ideja, ki je bila všeč vsem. Sicer je po izidu prvega CD-ja prišlo do majhne nevšečnosti, ker smo ugotovili, da že obstaja a capella zbor z istim imenom, a na koncu nismo več komplicirali in dodali samo še Wien.

Vsi člani igrate tudi v dunajski Volksoper.

Ja, na začetku sicer samo midva s Gerhardom (Muthspiel, kontrabas, op. a.), potem pa sta se priključila še Tommaso in Michael (Williams, violončelo, op. a). A zanimivo, do zdaj še v Volksoper nismo vsi igrali ob istem času. Ko je prišel Michael, si je vzel prosto leto Tommaso. Zdaj ko je prišel nazaj, sem si prosto leto vzel jaz.

Večina glasbe, ki jo izvajate, so aranžmaji različnih skladateljev – Satieja, Mussorgskega, Piazzolle itd. Kdo jih piše?

Do zdaj je bila večina aranžmajev mojih. Za zdajšnji majski projekt pa bo avtor teh Gerhard. V sodelovanju z operno pevko dunajske Staatsoper Elizabeth Kulman se bomo lotili Mahlerja. Sicer še delamo na programu, a bo veliko operet, skladb Vienija itd.

Kdo izbira, kaj boste igrali?

Mahlerjev projekt je Gerhardova ideja, ker ga obožuje. Zame pa je trenutno priročno, ker imam veliko dela s kvartetom Huga Wolfa in nimam časa delati priredb.

In zakaj Piazzolla, Satie, Mussorgski itd.? Prej ste že omenili, da ste bili v Argentini, torej navdušenje za Piazzollo od tam?

Ideje priletijo k nam kot ptice, nikoli ne veš, kdaj. Piazzolla je bil izbran, ker sem za balet želel igrati tango. Sicer ne igramo samo njegovih skladb, a je njegovo ime na večini naših aranžmajev. Igramo sicer priredbe več avtorjev, a eni vedno izstopajo. Slike z razstave od Mussorgskega so bile Michaelova ideja. Ampak spet, v tem programu nismo igrali zgolj ruske glasbe, temveč smo dodali tudi nekaj balkanske. Satie je bil izbran naključno, a smo k njegovemu delu dodali tudi malo glasbe iz Venezuele, sambo, bosansko glasbo. Vedno gremo torej tudi malo stran od imena in krajev glavnega skladatelja. Tudi naslednji projekt je fokusiran na enega skladatelja z dodatki drugih. Naslov bo Blicke mir nicht in die Lieder, kar je ime ene izmed Mahlerjevih pesmi.

Komponiraš tudi sam?

Ja.

Tudi za Amarcord Wien?

Ja, ampak teh potem ne posnamemo, temveč le kdaj pa kdaj igramo na koncertih. Eno mojo smo igrali tudi na koncertu v Gradcu. Se spomniš pesmi Vieni?

Spomnim, spomnim. Še bolj pa se spomnim velikega navdušenja občinstva po koncertu. Vaša izvedba je bila nekaj novega, svežega, ne čisto klasična, čeprav ste vsi klasični glasbeniki. Bili ste nepričakovano polni navdušenja, veselja, razigranosti. Je za vas prav vsak koncert zabava, užitek?

Oh, ne, saj smo ljudje in ne stroji. En dan se počutiš dobro, drugič ne. Na koncertu v Gradcu smo se imeli zelo dobro, publika je bila fantastična, kar ogromno pomeni. Glasbenik vedno čuti, v kakšnem razpoloženju so poslušalci. Ampak na žalost ne more biti vedno fantastično. Seveda se trudiš po svojih najboljših močeh, a včasih ne gre najbolje. Se pa je že zgodilo, da je bila publika navdušena, tudi jaz sem se počutil sproščenega, potem sem slišal posnetek in ugotovil, da sem v bistvu igral slabo. Ali pa nasprotno, mislil sem, da igramo slabo, publika se je mlačno odzivala, posnetek pa tak, da verjeti nisem mogel, da to igram jaz. Ampak koncerti z Amarcord Wien so bili do zdaj vedno nekaj posebnega.

Zaradi ne čisto klasičnega programa? Je razpoloženje pri vas odvisno od tega, kaj igrate?

Ja, je. Ko sem z Amarcord Wien, igram svobodnejše, ker igramo aranžmaje, ki so večino že narejeni iz mene. Napisal sem jih malo zase, seveda. Pridejo direktno iz mene, torej mi ni treba v njih rasti kot takrat, če igram dela drugih.

Kaj je biti težje – ustvarjalec ali poustvarjalec?

Komponiranje in aranžiranje vzameta veliko več časa, potrebuješ veliko inspiracije. Rad delam oboje – ustvarjam in poustvarjam. Rad sem na odru, sprejemam aplavze, a vse drugo pred tem je tudi pomembno. Večja nagrada je sicer koncert, a narediti nek aranžma, skomponirati neko svojo stvaritev − tudi to je lahko zelo zadovoljujoče.

Veliko imate tudi idej na področju ustvarjanja novega zvoka iz vaših instrumentov. Michael je na primer na koncertu v Gradcu ustvaril poseben šepetajoč zvok s krtačo, s katero je krožil po papirju nad strunami. Je bila to njegova ideja ali tvoja, ker je namreč tvoj aranžma?

Vsak od nas ima povsem svoje ideje. Pravzaprav ne izvajamo vedno tako, kot je aranžirano. Včasih vsi štirje ustvarjamo skladbo vsak s svojimi idejami. Kadar meni kaj ni všeč, potem to povem oziroma vedno izmenjavamo mnenja. Veliko našega dela temelji na sklepanju kompromisov.

Vaša glasba je precej povezana tudi z besedami. Na koncertu v Gradcu ste imeli celo svojega povezovalca, radijskega spikerja Alberta Hospa, ki je razlagal o Satiejevem življenju, njegovi glasbi itd. Tudi glasbeniki ste občasno dodali par besed.

Dobro, da si to omenila ravno zdaj, ko smo imeli zanimive izkušnje v zvezi s tem na turneji s kvartetom Huga Wolfa po Ameriki. No, tam je že običaj, da imajo pred koncerti vedno t. i. pre-concert talk, pogovore pred koncertom. Ne samo v šolah, temveč tudi v zelo znanih koncertnih dvoranah. To je zanje normalno. In ne samo to. Včasih imajo tudi t. i. after-concert talk, pogovore po koncertu, na katerih analizirajo slišano in nastopajočim postavljajo dodatna vprašanja. Tega v Evropi nismo vajeni, bi bili pa potrebni. Ljudje bi bolj razumeli glasbo, ki jo poslušajo. V Amarcordu je Tommaso tisti, ki na koncertih največ govori, ker je tudi tip za to. Preostali nismo tako dobri govorniki. Drugače so zame besede, ki spremljajo koncert, nekaj, kar odganja tremo.

Avstrija in Slovenija sta sosedi, a vaše plošče so še vedno bolj dosegljive na primer na Danskem, Norveškem, v Španiji, Veliki Britaniji kot pa pri nas, ki smo bližje. Kje vidiš težavo?

Najprej naj povem, da ravno prestavljamo naše menedžerstvo sem, na Dunaj, od koder bomo stvari delali drugače. Delamo tudi DVD, s katerim se nameravamo predstavljati celostno in ne samo zvočno. Danes je to zelo pomembno, saj ljudje ne vedo, kaj dobijo v resnici. Albumi so preveč specifični, na koncertih pa lahko narediš še ogromno drugih stvari. Ljudje so lahko na začetku malce prestrašeni, saj ne vedo, kaj naj pričakujejo od Amarcord Wien – bodo igrali bolj klasično, jazz ali etno? Sam menim, da je naša glasba namenjena predvsem poslušalcem klasike. Ne počutim se jazzovskega violinista. Smo pa seveda odprti za vse. V Avstriji smo lažje postali bolj znani, ker so nas vsakega posebej poznali že od prej. Seveda pa želimo pripeljati našo glasbo v čim več držav, kar je spet stvar in delo promocije.

Do zdaj ste posneli tri plošče, na koncertih pa se predstavljate s petimi različnimi programi: Bon Voyage, Pictures At An Exhibition, The Black Monk, Je te veux in Milonga Loca. So vsi programi organizatorjem zmeraj na razpolago ali igrate samo program, ki ste ga naredili nazadnje?

Igramo prav vse, kar smo naredili do zdaj. Radi pa glasbo iz različnih programov tudi zmešamo, tako da je še bolj zanimiva za poslušalce.

Predvidevam, da ste skupaj ogromno časa. Postanete kdaj drug drugemu že nadležni? Se med seboj družite tudi zunaj vaj in koncertov?

Ja, tudi nadležni si včasih postanemo. Ne velikokrat, je pa normalno, tako kot v vsaki zvezi. Smo prijatelji, skupaj hodimo na zabave, kljub temu da imamo povsem drugačne karakterje. Poznam pa veliko dobrih in uveljavljenih kvartetov, ki se sploh ne družijo. Celo z različnimi letali gredo na skupen koncert oziroma prespijo v različnih hotelih. Veliko ljudi jih sprašuje, kako lahko potem skupaj tako dobro igrajo, ko pa sploh ne komunicirajo. Največkrat odgovorijo, da so skupaj že tako dolgo, da že brez besed vedo, kaj bo kdo naredil v določenem trenutku.

Načrti in nove ideje kvarteta Amarcord Wien?

Ponesti našo glasbo tudi ven, čez meja. To bi bila največja nagrada za vse delo, ki smo ga naredili do zdaj. Umetniško si želim, da bi še dolgo ostali v kombinaciji, v kateri res zelo dobro funkcioniramo. Zase pa, da bi za kvartet več komponiral in ne samo delal priredbe.

Doris Šegula