Letnik: 2008 | Številka: 5/6 | Avtor/ica: TC Lejla Bin Nur

Orchestra Baobab

Drevo brez letnic – drevo brezčasja?

Legendarna senegalska zasedba, ki je zaznamovala 20. stoletje glasb in leta 1987 zaspala, čeprav smo jo – predvsem s ploščama Bamba in Pirates Choice – spoznavali in veliko vrteli tudi še na zatonu 80. let in krepko v svit 90. let, se je z novim tisočletjem zmagoslavno predramila, najprej s ponatisi starih plošč in z albumom Specialist In All Styles, nato tudi z nastopi in s svetovnimi turnejami.

Predlani so izdali posnetke iz arhivov A Night At Club Baobab, lani album Made In Dakar (glej Plošče), letos prihajajo končno tudi k nam na Drugo godbo – a nekateri smo se jih potrudili ujeti tudi že prej, kje drugje. Budimpešta, 6. avgust 2004, festivalsko obnoreli Sziget. Srečanje dveh izpraševalcev z Madžarskega in iz Slovenije in dveh starost Orchestra Baobab v zabojniku za intervjuje za odrom: pevec Rodolphe Clement Gomis iz Senegala in kitarist Barthelemy Koffi Attisso iz Toga.

Zelo dolgo ste že na prizorišču. Koliko članov orkestra je z vami vse od začetka?

Attisso: Po čudežu smo tu še vsi: devet muzikantov od nekdaj in en novi član iz generacije naših sinov. Samo eden je torej nov, vsi smo še stari.

Kako je bilo v tistih časih? Kakšna je bila scena? V 70. letih namreč še ni obstajala world music kot danes. Kako je bilo tedaj v Senegalu, od koder vas je večina? Občutek imam, da je bila takrat v modi latinska glasba, ne tradicionalna senegalska.

Gomis: Tedaj je pri nas soobstajalo veliko glasb veliko dežel: igrali smo francoski pop, afriške glasbe, afrokubansko glasbo, igrali smo rumbo, potem highlife, ki prihaja iz Gane in Nigerije, skratka, igrali smo veliko različnih žanrov, kajti delali smo v neki diskoteki, kjer je bilo treba ugoditi okusom in željam vseh obiskovalcev. V ta klub – imenoval se je Baobab – je zahajalo veliko Neafričanov. Občinstvo je bilo pretežno evropsko, Orchestre Baobab je tedaj igral tango, valčke, ritem in blues, skratka t. i. variete. Bili smo pop orkester, profesionalen, seveda. Diskoteka nas je najela, zato da razvedrimo obiskovalce in jim ugodimo.

Torej diskoteka za elito, ne za vsakdanje ljudi?

Gomis: Ja in ne. Elita je diskoteko ustanovila, da bi se v njej brez težav srečevala, s prijatelji, z znanci. A to ne pomeni, da je bil ljudstvu vstop prepovedan. Nikakor, vsi so lahko zahajali vanjo, le korektno so se morali obnašati in obleči. Korektno obnašanje in obleka sta bila dovolj. Senegalski pregovor pravi: Kdor ima čiste roke, sme jesti z vsemi. Po tem principu je deloval tudi klub, vstop ni bil nikomur prepovedan, vsi so smeli vanj, če so se lepo oblekli.

Kakšno glasbeno izobrazbo imate: uradno ali družinsko?

Attisso: Rad bi nekaj popravil, res nas je zdaj deset, devet izvornih članov, toda takrat se nam je pridružil tudi Thiano, a ni več z nami, že dolgo je namreč na samostojni poti. Torej, orkester je leta 1970 ustanovil lastnik kluba Baobab. Najeti je želel zares nadarjene glasbenike. Mi smo tedaj že igrali v nekem drugem orkestru, ki se je imenoval Star Band. Del glasbenikov iz te zasedbe nas je šel v novi orkester, a ne vsi. Orchestre Baobab je v osnovi sestavljen iz glasbenikov iz Star Banda. Koliko nas je bilo takrat? Pet ali šest, morda sedem.

Gomis: Sedem.

Attisso: Balla Sidibe, ki je še z nami, Rudy Gomis, potem jaz, Sidathe Ly, Baro N'Diaye, Moussa Kane, Biteye − vsi ti smo bili tudi člani Star Banda. Ko smo se našli v Baobabu, smo skušali kar najbolje delati kot sedmerica. Potem se je orkester povečal, ker smo šefu povedali, da hočemo igrati prav vso glasbo s tega sveta. To so bila 70. leta, leta rhythm'n'bluesa, soula, in potrebovali smo big band. Zato so v zasedbo prišli še drugi glasbeniki, tedaj nas je bilo torej dvanajst. Z nami je igral tudi Laye Mboup, ki je bil v tistem času zelo popularen, pel pa je tradicionalno glasbo. Takrat smo prvi prilagodili tradicionalno, ljudsko glasbo moderni plesni. Laye Mboup je žal že umrl, zdaj pa je z nami mladi Assane Mboup, ki poustvarja njegove pesmi.

Vam je kateri od slogov najljubši?

Attisso: Smo specialisti za vse stile! Obvladamo vse. Kot je pravkar povedal Gomis, smo izvajalci t. i. varieteja. Igramo vse: rumbo, salso, čačača, bolero, tango, rock, jazz, rhythm'n'blues ...

Kako pa ste se naučili vseh teh slogov? Le ob poslušanju plošč?

Attisso: Naučili smo se skupaj s poklicem in ob njem. Ko smo začeli igrati, smo bili zelo mladi, in kot veste, ko je človek mlad, je tudi zelo ambiciozen. Ko so nas angažirali v diskotekah, smo se trudili igrati prav vse. V klubu Baobab smo sčasoma v resnici nadomestili diskoteko, ki je bila del programa. To je bil lokal z orkestrom in diskoteko, ko je orkester počival, so vrteli plošče. Toda hitro nam je uspelo povsem kopirati, poustvariti pesmi, ki jih je vrtela diskoteka, tako da smo jih igrali mi, didžej pa je moral zamenjati repertoar in si kupiti nove plošče. Razumete, ne?

Občutek imam, da ste proti diskotekam.

Gomis: (smeh.) Ne, ne, nikakor. Ne moremo biti proti diskotekam, če izhajamo iz njih.

Attisso: Ne, ne. Izraziti se moram natančneje: diskoteka nam je veliko dala, kajti s plošč, ki so jih vrteli, smo se naučili igrati popularno glasbo. Kadar je lastnik odpotoval v Evropo ali Združene države Amerike, se je vedno vrnil z novimi ploščami. Potem smo jih poslušali in rekli: »Aha, to je dobro, to bomo naredili.«

Gomis: In smo naredili!

Attisso: Tako smo se torej s poslušanjem in prakso navadili na vse.

Vendar če poslušamo vašo ploščo Specialist In All Styles, vidimo, da ne igrate prav vseh slogov, temveč ste izbrali najljubšega.

Attisso: Na enem album ne moremo ...

Gomis: ... ne moremo imeti vsega (krohot).

Attisso: Imamo za dvajset, trideset let repertoarja in tudi ogromno posnetkov, ki se žal potikajo le po predalih. Izbrali smo le nekaj pesmi, s privolitvijo producenta − pravzaprav je v resnici izbral kar on. Mislim, da je naredil resnično dober izbor.

Dvajset, trideset let – toda v tem obdobju je tudi precej let, ko ste ...

Gomis: ... ko smo spali. V teh letih smo prekinili delovanje. To je bil čas, ko je v ospredje prišla tipično senegalska glasbena oblika, mbalax, tedaj je bilo težko dobiti stranke. Imeli smo svoj klub, osebje, ki ga je bilo treba plačati, in če ni obiskovalcev, so seveda težave. Vendar smo se tudi mi zavestno odločili, da ostanemo to, kar smo; lahko bi igrali mbalax, znali smo ga igrati, a v tem žanru se nismo počutili najbolje, zato smo se odločili, da ostanemo to, kar smo. Veste, v francoščini obstaja fraza: Vse novo, vse dobro. Ko je nekaj novega, želijo vsi odkriti, kaj je to, in vsi poslušajo samo to. To glasbo, mbalax, spremlja ples, precej hm ... eksotičen ples ali kako bi mu rekel …

Attisso: Erotičen.

Gomis: Erotičen, ja, zelo erotičen ples. In seveda: kamor hodi veliko žensk, ki tako plešejo, tja za njimi takoj zdrvijo tudi vsi moški. Prav to se nam je zgodilo (smeh), ostali smo praznih rok, a tako smo se odločili, ko nismo želeli spremeniti naše glasbe. Še sreča, da smo se tako odločili, kajti danes smo še vedno tu.

In kaj se je z vami dogajalo v vseh teh letih?

Gomis: V približno petnajstih letih, ja. Attisso je študiral, zdaj je odvetnik, jaz sem učitelj, preostali so delali drugo ali igrali v drugih orkestrih, kajti Orchestre Baobab je oskrboval oziroma vse do danes oskrbuje ogromno senegalskih glasbenikov, ki so izšli iz nas in igrali z drugimi ali samostojno. Attisso se je vrnil domov v Togo, tam je odprl odvetniško pisarno, ima tudi uradni naziv.

In v vsem tem času niste igrali.

Gomis: Vam bo on odgovoril, to je dolga zgodba!

Attisso: Vladala je popolna tišina, ostal sem brez svoje skupine, ki sem jo imel tako zelo rad. Imeli smo zelo poseben slog; ni mi ostalo drugega, kot da nadaljujem študij za odvetnika, temu sem potem posvetil ves svoj čas in povsem pozabil na kitaro. Nisem je več prijel v roke. Tako zelo sem jo pozabil, da sem imel precej težav, ko smo po vseh teh letih spet zagnali Baobab, moral sem na inštrukcije, da sem se lahko spet pridružil zasedbi.

Včasih si mislim, da si morda glasbeniki po petdesetem letu rečejo: »Prav, saj to je bilo krasno, ampak počasi imam dovolj.« Vi ne?

Gomis: Vsega po malem. Včasih morda razmišljam tako. Drugič spet želiš videti, kakšne so stvari v resnici, potem ko dolgo študiraš neki predmet in ko imaš končno diplomo, seveda. Ko je trenutek dober, radi igramo − in zdaj je − ko pa stvari niso šle tako dobro, je lahko šel vsak po svoje. Tudi to je pomagalo. Ko se od nečesa oddaljiš, vidiš stvari od daleč in lahko bolje oceniš – in ceniš. To se je zgodilo nam. Ampak ena stvar drži kot pribito, ne glede na vsa razmišljanja: glasbo imamo v krvi! In kadar ima človek glasbo v krvi, jo težko opusti. Poleg tega smo toliko preživeli skupaj, toliko let, da je težko nekega dne kar naenkrat reči: »Na svidenje, konec je. Nepreklicno.« Nekje v globinah naše zavesti in srca se je naša glasba nadaljevala ves čas. Recimo, kadar sem poslušal naše pesmi – čeprav smo prenehali delovati, jih je radio pri nas nenehno vrtel. Nekega dne je nekdo rekel nekaj, kar se me je zelo dotaknilo, in sicer o našem koncu in glasbi za prihodnost. Občutek imamo, da smo morda res delali za prihodnost. Kajti če se glasba, ki smo jo delali v 70. letih, še dandanes prodaja in jo cenijo, to pomeni, da smo morali biti pred časom. Poleg tega smo veliko delali, imamo ogromen repertoar, repertoar vsega. Delali smo vse večere, res smo se zelo trudili in borili za to, želeli smo postati zgled.

In kaj nameravate zdaj, dandanes, ko ste znova skupaj?

Oba: Delati nove plošče.

Gomis: In vsako boljšo od prejšnje.

Torej ste zadovoljni s ponovnim zagonom in nameravate nadaljevati?

Attisso: Točno tako. Veste, vsi – no ne čisto vsi, temveč večina – imamo tudi druge poklice, ki niso povezani z glasbo. Toda glasba je edini poklic, ki se lahko ujame z vsemi drugimi, z vsemi je kompatibilna. Ko sem bil študent, sem vsak večer hodil igrat v diskoteko, zjutraj pa sem bil ob osmih na univerzi kot vsi drugi. Toda nikoli nisem bil ne utrujen ne bolan. Tedaj sem spoznal, da je glasba zdravilo in da delo samo ne utruja, temveč utrujata dolgčas in skrb. Če boste opravljali dolgočasen poklic ali imeli veliko skrbi, boste utrujeni. Z glasbo se lahko torej ukvarjamo vse življenje, ne da bi zaradi tega trpel naš drugi poklic.

Torej niste nikoli utrujeni, ko dan za dnem igrate na turneji, vsak dan drugje?

Attisso: Ne, nikakor. Vidite: tu smo, govorimo z vami. Zvečer igramo. Ob štirih zjutraj gremo na letalo, jutri bomo že v Belgiji. Tam imamo jutri koncert.

Gomis: Mislim, da glasba ni kot drugi poklici. Kajti športnik, recimo, ne more več opravljati tega v naših letih, medtem ko lahko glasbenik, starejši ko je ... Muzika je kot vino, starejše je, boljše je. Glasbenik s staranjem postaja vedno boljši. Kajti nemogoče je, da z igranjem, z izkušnjami ne bi postajal vse boljši. Ob njej se je tudi skoraj nemogoče dolgočasiti, ko jo enkrat znaš delati. Ampak če igraš v enem samem žanru, potem se lahko zgodi, da te začne dolgočasiti. Toda mi smo imeli srečo, da igramo prav vse. Zato smo torej danes še vedno tukaj in bomo morda še jutri, če nam bo bog dopustil.

Ampak v resnici je Baobab dobro vino že od prej, kolikor slišim s starejših plošč.

Oba: (krohot) Hvala.

Gomis: Veste, primerjali bi lahko tudi z dušo baobaba, drevesa. Baobab lahko živi dolga, dolga leta. Tudi če ga posekate in pustite kaj debla, še vedno raste, poleg tega je še vir številnih dobrin. Uporabljajo ga v farmaciji, iz njega lahko delamo vreče in strehe hiš, jemo lahko njegove sadove, včasih so se vanje zatekali popotniki. Je tudi mistično drevo, ki ga častijo, vanje so nekdaj celo pokopavali ljudi visokega stanu, kajti v deblu je pogosto duplina. Torej – kot pravim pogosto – ko si nadenemo ime neke stvari, ji na koncu vedno postanemo podobni.

Ker ste prej vprašali, od kod se morebiti poznava: morda sva se srečala kdaj v Parizu pri Mamaduju Konteju v Africi fete, kamor sem pogosto zahajala? Tam sem od Ibrahama Sylle dobila tudi vašo ploščo. Ste bili kdaj tam?

Gomis: Ne, nikoli. Ibrahim Sylla je enkrat ali dvakrat produciral naše plošče. Seveda ga dobro poznamo, saj je Senegalec, naš mlajši brat.

Attisso: Zelo je cenil našo glasbo in radi smo delali z njim. Z njim smo naredili albuma, ki sta znana po vsem svetu, tudi v Združenih državah Amerike. Druge so piratirali ... ampak dobro, naj bo.

Ena meni ljubših skladb s te plošče je Mouhamadou Bamba. Kdo je to, o čem govori?

Gomis: Govori o velikem duhovnem voditelju bratovščine muridov. Kot veste, obstaja v Senegalu več bratovščin, recimo tidžanija, muridija, to je podobno kot v krščanstvu protestantje in tako naprej. Tisti, ki je ustanovil muridijo, se je imenoval Cheikh Ahmadou Bamba. Zahteval je, da ljudje delajo, kajti le delo se obrestuje. Naš pevec je torej zložil to pesem v njegovo čast.

Ali ni delal Ahmadou Bamba tudi čudežev?

Gomis: Mislim, da je edini resnični čudež, ki ga je izvedel, ta, da je v ljudeh prebudil zavest o tem, kakšen je pomen dela. Čudež ni le tisto, kar zmore narediti le eden. To je lahko. On je ljudem dopovedal, da je treba delati, delati in venomer delati.

Cheikh Lo, ki mu je tudi posvetil pesem, je rekel, da je hodil po vodi.

Attisso: Ja, tudi to, izvedeli smo, da je delal tudi take čudeže. Ne le, da je hodil po vodi, temveč je znan tudi po tem, da je lahko premagal neverjetno dolge razdalje v nemogoče kratkem času. Videli so ga na več krajih hkrati. Veste, človek je najmogočnejše bitje, kar jih je ustvaril bog. Če ste lahko zdaj le tukaj in ne morete biti hkrati še drugje, je to le zato, ker niste razvili svojih duhovnih sposobnosti. Tistega dne, ko vam jih bo uspelo razviti, boste videli, da lahko počnete vse to in še marsikaj. Telo ima ogromen potencial, a človek izkorišča komaj dva odstotka ali le enega svojih zmožnosti.

Gomis: Ja, če pogledate na primer kung fu: mojstri počnejo stvari, ki jih ne zmore vsakdo. In sicer zato, ker so razvili nekatere od teh potencialov, zato lahko, recimo, skačejo višje kot navadni smrtniki. Menim, da vsak dan vidimo čudež, ne da bi se ga sploh zavedali, ne prepoznamo ga. Ko, recimo, vidimo človeka, ki teče, ki teče tako, kot vi ne bi zmogli, vidimo čudež, kajti dobri bog mu je dal to zmožnost. Vidimo grozne nesreče in vidimo novorojence. Čudež.

Ker ne morem igrati kot vi, ste zame torej tudi vi čudež.

Attisso: Res imamo veliko srečo in dobri bog nas je obilno obdaroval: da skupaj živimo vse do dandanes, da se naši otroci poznajo, da se naše žene poznajo, da vsi vse cenimo. Ni dano veliko ljudem, da skupaj ustvarjajo v moštvu toliko let. Smo prava družina, Orchestre Baobab ni skupina, temveč družina. Seveda se včasih kregamo in ruvamo, ampak tudi to je v družini nekaj povsem običajnega.

Omenjate celo imena žena ob imenih glasbenikov. To je zelo fascinantno, tega še nisem slišala, ženske večkrat spregledajo. Je v Senegalu ta vljudnost običajna?

Attisso: Ne samo običajna, to je nujno. To bi moralo biti nujno povsod, kajti niti en moški ni bil ustvarjen brez ženske. Ženske so naše matere, brez njih nas ne bi bilo. Zakaj bi torej pel za neko drugo osebo ali kar tako, če imam ob sebi ženo, ki me ljubi, ki mi je dala čudovite otroke, ki je več kot moja sodelavka, saj je moja prijateljica. Torej res ne vidim razloga, zakaj bi pel za koga drugega, seveda bom pel za svojo ženo!

In še kuhale bi lahko slabše, če bi peli za druge, ne zanje ... (smeh)

Gomis: (smeh.) Ne, ne, pazite, zelo dobro kuham in tudi Attisso zelo dobro kuha! To mora biti povsem jasno: ni nam treba posvečati ženam pesmi zato, da bi jedli. To delamo zaradi odnosa, ki ga imamo z njimi. Če sem z nekom zadovoljen, imam pravico in dolžnost to tudi glasno povedati. V naši kulturi je to povsem običajno, v vseh morda ni.

Prej smo govorili o pozitivnih učinkih glasbe. Toda ali ima lahko glasba tudi negativne učinke?

Gomis: Seveda.

Attisso: Ne da bi vedel zanje. Nikoli nisem slišal o tem, da bi lahko obstajali. Vendar je to verjetno odvisno od vsebine. Glasba kot taka je sama po sebi veličastno zdravilo, je terapija, ki je enako močna kot tablete in druga zdravila. Toda če v glasbo vpletete besede, ki lahko ubijejo, potem lahko ubija.

Gomis: Obstajajo tudi ljudje, ki delajo glasbo in ki izkoriščajo nekatere take stvari. Ampak tedaj ni glasba tista, ki škoduje, temveč ranijo stvari, ki so zunaj nje. Glasba sama pa ... mislim, da je prva stvar v njej beseda ljubezen, potem mir. Morda jo lahko delamo brez ljubezni in miru, a potem se vprašam, kakšna glasba sploh je to?!

Attisso: Če bi imela škodljive posledice, potem nas dandanes gotovo ne bi bilo več. Skratka, odgovor na vaše vprašanje je: glasba nima negativnih učinkov.

Obstajajo pa zvoki s frekvencami, ki na človeka ne vplivajo najbolje.

Attisso: To pa je tehnično vprašanje, vprašanje tehnologije. Imamo recimo hard rock, to je glasba, ki se igra zelo glasno, toda tudi to zdravi in daje energijo. Nekdo, ki je hudo utrujen − mislim, da o tem precej veste − bo šel na tovrstni koncert z močnimi decibeli, ki ga bodo spravili k sebi, ali ne? Vsekakor deluje pozitivno.

Gomis: Vprašanje, ki bi vam ga rad postavil: zakaj ste izbrali delo, pri katerem intervjuvate glasbenike o teh stvareh?

To ni moje prvo delo, preživljam se z drugim …

Gomis: (krohot)

... morda me je to delo izbralo, morda zato, ker govorim francosko, ker sem nekdaj veliko časa prebila v Franciji in ker sem si že tedaj nabrala precej zlasti severnoafriške glasbe, pred približno petnajstimi leti.

Gomis: Petnajst let že! Vidiš, nekaj si pa le morala najti v tem (smeh).

Attisso: Odlično.

Še eno vprašanje imam: ne igrate več v diskotekah?

Attisso: Ne, ne več.

Samo na velikih odrih?

Attisso: Ja.

Kakšna je razlika?

Attisso: Razlika je predvsem v tem, da imamo veliko več občinstva, in sicer občinstva iz različnih koncev. Poleg tega veliko potujemo, zato poznamo svet, to nam omogoča glasba.

TC Lejla Bin Nur