Han Bennink

Hišni maček

Han Bennink, 66-letni improvizator, ki ne mara več kot enkrat igrati iste skladbe, verjetno tudi zato, ker ne zna brati not, je pomembno ime evropske jazzovske scene že več kot štiri desetletja.

Prvo mednarodno veljavo so mu priskrbeli nastopi z ameriškimi jazzovskimi zvezdniki, ki so tedaj nastopali na Nizozemskem, denimo Eric Dolphy, Dexter Gordon in Clark Terry, kmalu zatem pa tudi sodelovanje z nizozemskim pianistom Misho Mengelbergom in saksofonistom Willemom Breukerjem, s katerima so pred štirideset leti ustanovili Instant Composers Pool, vse do danes dejavno zasedbo in tudi neprofitno organizacijo, katere namen je promoviranje nizozemske avantgarde.V tem obdobju velja omeniti še njegovo sodelovanje z vodilnimi predstavniki evropske freejazzovske scene, zlasti z nemškim saksofonistom Petrom Brötzmanom in britanskim kitaristom Derekom Baileyem. V obilici nastopanj z glasbeniki z vsega sveta v naslednjih letih je najdlje trajala, denimo, zasedba Clusone 3 s saksofonistom in klarinetistom Michaelom Moorom in čelistom Ernstom Reijsegerjem. Sicer pa so na seznamu projektov, zapisanih na približno dvesto zgoščenkah, med drugimi še imena pianistk Irene Schweizer in Myre Melford, kitarista Eugena Chadbourna, trobentača Dava Douglasa, saksofonista Evana Parkerja itd. Široka paleta sodelovanj sta najverjetneje posledica in dejavnik vsestranskosti igranja, ki jo je Bennink, sicer tudi precej uspešen grafik in izdelovalec skulptur, ohranil skozi vsa leta: od svingovskih melodičnih ritmov do freejazzovskih vzorcev. Eden izmed pričakovanih vrhuncev letošnjega festivala Jazz Cerkno bo nastop tria z nizozemskim basistom Ernstom Glerumom in italijanskim pianistom Fabriziem Puglisijem. Ob tej priliki smo mu postavili nekaj vprašanj, na katera je odgovoril skopo prek elektronske pošte.

Vaši nastopi niso pogosto le glasbeno, ampak tudi vizualno navdihujoči dogodki, saj ne igrate le na običajne bobne. Ali so ti tako imenovani šovi vsaj malo načrtovani ali je vse igranje z različnimi zvoki del spontanega trenutka?

So spontani trenutki!

Ali vedno radi poskusite, kako zvenijo različni predmeti, ko udarite nanje, in kako gledate na glasbenike, ki izvajajo glasbo na stvareh, ki v osnovi niso glasbila?

Ne, ne, ob danem trenutku izberem določen zvok.

Kateri glasbeniki so za vas za inovatorji pri igranju na bobne in tolkala in zakaj?

Vsako obdobje ima vodilne bobnarje, kot so bili Baby Dodds, Cozy Cole, Big Sid Catlett, Papa Joe Jones, Dave Tough in pozneje Shelly Manne, Kenny Clarke, seveda tudi Max Roach, Philly Joe, Roy Haynes in Frank Butler. Vsi so so imeli svoje obdobje.

Kaj po vašem mnenju razlikuje tehnično zelo dobre bobnarje ali tolkaliste od tistih, ki jih imate za res odlične?

Vsak res odličen bobnar ima svojo tehniko.

Kako pogosto v zadnjem času nastopate z vašo najdlje dejavno skupino Instant Composers Pool Orchestra in še posebno z Misho Mengelbergom?

Lani smo imeli štirideset koncertov po vsem svetu.

Pri katerih drugih projektih ste še dejavni?

Jih je veliko preveč.

Vaš zadnji CD je posnetek nastopa z irskim kitaristom Markom O'Learyjem (Ayler Records, 2008, op. p.). Nameravate še kaj izdati v tem letu?

Vi veste več kot jaz! Nedavno sem nastopal v Corku, kjer živi Mark O'Leary in ga nisem videl! Prav tako nisem videl CD-ja!

Kaj in kdo vas vznemirja na sodobni nizozemski jazzovski sceni?

Obstajajo možnosti za nastopanje, scena je zelo raznolika. Ker je Nizozemska precej majhna, se hitro spoznamo drug z drugim. Glasbeniki med seboj hitro navežemo stike, kadar z ramo ob rami stojimo do kolen v kravjem dreku.

Kaj je za vas glavno sredstvo raziskovanja novih glasb, odkrivanja novih glasbenikov in stilov? So to glasbene revije, internet ali še vedno pogovori z drugimi ustvarjalci?

To so drugi glasbeniki. Sem (n)on-liner, torej ne brskam po spletu. Poslušam zgodbe resničnih ljudi.

Ali ste zelo izbirčen poslušalec glasbe in kaj še imate radi poleg jazza?

Preveč, da bi našteval!

Po petih desetletjih nastopanja še vedno precej potujete. Celo za glasbenika, kot ste vi, se to ne dogaja tako kot pri velikih rockovskih zvezdah. Kdo skrbi za vaše turneje in logistiko? Imate radi življenje na poti? Obstajajo morda kraji, kjer zelo radi nastopate?

Zelo sem vesel, da lahko še vedno nastopam po svetu. A mi ne bi uspelo brez pomoči moje asistentke Susanne. Ne uživam, ko potujem, a skušam iz tega povleči najbolje. Sem pravi hišni maček. Seveda obstajajo kraji, kamor grem zelo rad igrat.

Končajva s koncertom v Cerknem. Kaj ste slišali o tem festivalu in kaj pričakujete?

Ne vem veliko o njem, toda slišal sem, da je Jazz Cerkno festival, in vesel sem, da bom tja lahko prišel s prijateljema Fabriziem in Ernstom. Pri tem intervjuju sodelujem s Suzanne, toda če mi pošljete pismo ali me občasno pokličete, bom bolje obveščen.

Čeprav vaše delo in igranje temeljita na improvizaciji, lahko poveste, kaj lahko pričakujemo od nastopa vašega tria?

Upam, da bomo tam odigrali nekaj lepe glasbe.

Z basistom Ernstom Glerumom sodelujete v različnih zasedbah že vrsto let, s pianistom Fabriziem Puglisijem pa nastopate redkeje. Kakšno vlogo ima v triu? Lahko zasedbo nekoliko bolj predstavite?

Igramo skladbe Theloniousa Monka. Fabrizio je že nastopal s Herbiejem Nicholsom in Misho Mengelbergom, torej je med nama nekakšna povezava.

Bobnarji in tolkalci so vedno bistveni člani vsakršnih zasedb, hkrati pa pogosto nimajo vodilne vloge, temveč, recimo, bolj prilagodljivo. Kako pogosto se vam zdi, da se glasba ne razvija tako, kot želite, in zato poskušate prevzeti vodilno vlogo v skupini? Pri tem ne mislim na trenutke, ko odigrate solo.

V tem triu tega ne občutim. Samodejno se odzovem, ko se nič ne dogaja. To se ne zgodi pri nas. Če bi se, ne bi odšel na dolgo pot do Cerkna!

Luka Vodopivec