Letnik: 2008 | Številka: 5/6 | Avtor/ica: BIGor

Don Letts

Težko verjamem mlajšim od trideset let

Don Letts je bil zraven, ko se je zakuhal punk na Otoku. Je bil med ključnimi prevodniki med punkom in reggaejem ter se tako znašel na naslovnici desetpalčne plošče Black Market skupine The Clash. Danes kot režiser glasbenih dokumentarcev obdeluje in analizira zgodovino integracije belske in črnske kulture.

Njegova biografija gre tako: rodil se je jamajškemu paru, ki se je v 50. letih doselil v Veliko Britanijo. Odraščal je ob zvokih očetovega sound systema. V prvi polovici 70. let je zbral drugo največjo zbirko artiklov skupine Beatles na Otoku. Tik preden so izbruhnili Sex Pistols, se je znašel v londonski trgovini Acme Attractions, ki je bila na King's Roadu konkurenčna trgovini Sex Malcolma McLarena in Vivien Westwood. Sedeč na vespi namesto za pultom je ob zvokih duba in reggaeja iz džuboksa prodajal robo iz 50. in 60. let. Kot glasbeni mešalec reggaeja, duba in punka se je v začetku leta 1977 znašel za pultom didžeja v legendarnem londonskem klubu Roxy, čez oder katerega so šla v tistih prelomnih sto dneh ključna imena londonskega in nasploh angleškega punka in novega vala. Ko je Johnny Rotten zapustil Sex Pistols in postal spet John Lydon, se je odpravil z njim na Jamajko. V kovčku sta imela sto tisoč dolarjev, njuna naloga pa je bila poiskati reggae izvajalce za založbo Frontline, ki je bila pod okriljem Virgin orientirana in specializirana za reggae in dub. Leta pozneje je poskrbel za številne antologijske zbirke iz zakladnice reggaeja in duba. Leta 1978 je objavil svoj prvi film Punk Rock Movie, neposredni dokument, kako je punk zakuhal majhno revolucijo. Z njim stopi na pot filmske kariere, a to je dal na stran s članstvom v skupini Micka Jonesa Big Audio Dynamite. Med filmi o Georgeu Clintonu, Sunu Raju, Jam, punku in drugih televizijskih dokumentarcih za BBC še najbolj izstopa Westway To The World o skupini Clash, za katerega je leta 2003 prejel grammyja. Letos je objavil Revolution Rock, ki je svetovno premiero doživel marca na drugem festivalu DORF v Vinkovcih, na katerem se je predstavil tudi kot didžej. Pred premiero sva z zagrebškim prijateljem Aleksandrom Dragašem spregovorila z njim v fojaerju hotela Slavonija.

Ne glede na to, da je že marsikaj napisano v knjigah in povedano v intervjujih, naju vendarle zanima, kako in zakaj vas je 1976. in 1977. začel zanimati punk? Kaj vas je pritegnilo?

Družbena in socialna klima v Veliki Britaniji je bila sredi 70. let slaba. Kot pripadnik prve generacije črnih Britancev, rojenih na britanskih tleh, sem se počutil družbeno zatiranega. Imel sem težave s sistemom, a tu je bila reggae glasba, ki je nevtralizirala bolečino. Moji beli kolegi niso imeli te sreče. Belska glasba tistega časa se jih ni dotaknila, ni odražala njihovih čustev. In zgodil se je punk! Najbolj se me je dotaknila njegova etika »naredi si sam«, DIY. Čeprav sem bil rojen v Angliji, sem po rodu iz tretjega sveta, kjer je to že uveljavljena taktika preživetja. Punk me je naučil, kako to uporabiti tudi za izboljšavo lastnega položaja. Šlo je predvsem za glasbo, za protisistemskost. Ko so ljudje, kot je bil Joe Strummer, zagrabili kitare, te je energija punka motivirala, da si tudi sam zagrabil za kaj. Sam sem vzel v roke kamero super 8 in postal filmski ustvarjalec. Punkrock me je navdahnil za ta korak.

Kaj je privleklo bele punkerje, ki so v drugi polovici 70. let viseli v Roxyju in drugih klubih, da so prisluhnili reggaeju in dubu ter uporništvu, ki ga ima ta glasba v sebi?

V Angliji je tradicija, da so otroci delavskega razreda naklonjeni črnski glasbi iz duhovnega upora. Generacije pred punkom so se morale naslanjati na ameriško glasbo, na rhythm’n’blues in soul. Sredi 70. let je moja generacija, ki je bila rojena in je odrasla v Londonu, začela ustvarjati črnsko glasbo v Britaniji. Joe Strummer, John Lydon in podobni niso bili več fascinirani nad glasbo, ki je bila tisoče kilometrov proč. To glasbo so imeli na domačem pragu. To razlikuje punkerje od prejšnjih generacij. Črnska glasba ni bila več oddaljena, tuja, eksotična. Bila je glasba, s katero so odrasli. Učinek nanje je bil neposreden. Naj ponazorim. Beatles, Led Zeppelin, Rolling Stones so igrali rhythm’n’blues iz Delte Misisipija. Če nisi bil izvedenec za glasbo, nisi videl povezav med Led Zeppelin in Robertom Johnsonom, medtem ko pri Clash ali Slits slišiš neposredne vplive reggaeja. Vpliv ni prikrit, poslušajte basovske linije, Strummerja, ko poje o Dr. Alimintadu in Princeu Far I, obdelave, kot je Police and Thieves. Vplivi na novo glasbo so bili precej bolj direktni in očitni. Name je to delovalo zelo močno. Dojel sem, da lahko tudi sam prispevam nekaj k temu novemu gibanju. Beli mladostniki v Britaniji so bili odprti za črnsko glasbo, razlika je bila v tem, da sem jim jaz predstavil glasbo, ki je prej niso slišali. Poznali so Desmonda Dekkerja, glasbenike z založbe Trojan, Toots and The Maytals, jaz pa sem jim pokazal Princea Far I, Big Youth, Leeja Perryja, Kinga Tubbyja in druge. Šlo je za to, da smo drug drugega vnemali za svojo kulturo, jo mešali ter poskušali najti tisto, kar nas je kljub kulturnim razlikam zbliževalo.

Koliko je od te mitske povezave med punkom in reggaejem ostalo v današnji glasbi?

Zadnja jamajška zapuščina je kultura basa (bass culture). Pred reggaejem je bil ritem pri belcih v ozadju. Glasba, ki so jo delali belci, na primer Beatles ali Who, je do takrat temeljila na melodiji in na kitarah, kar je povsem v redu. Z reggaejem se je ta dinamika spremenila. Nenadoma so v ospredje prišli basi, nizki toni in bobni. Prevladovati je začel ritem. Gre za strukturo popularne glasbe današnjega obdobja z ritmično zanko. Na rojstvo rapa in MC-jevske kulture je vplivala tradicija z Jamajke, tako imenovani toasting, govorjenje na glasbeno podlago. Dub, pri katerem glasbeni matrici odvzamemo že posneti vokal, mešalno mizo pa uporabimo kot instrument, je prav tako nastal na Jamajki. Ljudje, kot je bil Joe Strummer, so bili fascinirani, da se pesmi v reggaeju ne ukvarjajo samo s tem, kako "te ljubim in ti mene". Seveda je tudi tega nekaj, ampak večina jih je o širjenju idej in sporočil kot z afriškimi govorečimi bobni. Reggae je bil v 70. letih glasbena reportaža z urbane fronte.

Kako bi opisali Joeja Strummerja, ki ste ga dobro poznali?

Res moram o tem?!? Knjiga Redemption Song in film The Future Is Unwritten sta ga izvrstno opisala. Težko mi je govoriti o njem, imela sva oseben odnos. Nekaj časa je živel pri meni. Enkrat mi je ukradel punco. Kregala sva se in se mirila, vendar sem se počutil privilegiranega in počaščenega, ker je bil moj prijatelj. Morda zveni naivno, a zdi se mi, da svet danes nujno potrebuje enega s takšnim uporniškim duhom, kakršen je bil on − ne pasivni potrošnik, ampak tak, ki želi skrbeti za planet, za okolje, v katerem živi, za ljudi. Naj zveni še tako naivno, ampak potrebujemo take ljudi. Woody Guthrie, Bob Dylan, John Lennon, Bob Marley, Joe Strummer in kdo zdaj? Kdo zdaj, to me zanima. Iz Johna Lennona so naredili boga, postavili so ga na piedestal, da je postal skoraj nedosegljiv. Pomembno je, da vsi ti ostanejo naravni, zato da lahko druge navdahnejo, da lahko ti z njimi tekmujejo. Joe Strummer ni bil popoln. V filmu sem povedal, da je bil lahko pravi prasec. Toda dobro je prevladalo nad slabim, bil je ljubezniv grobijan, to je dober izraz.

Zakaj Johnny Rotten oziroma John Lydon še danes eksplodira, če mu kdo omeni Strummerja in Clash?

Strummer ni nikoli zanikal, da je bil s svojim bendom 101ers predskupina Sex Pistolsom in da se je z njimi vse začelo. Mnogi pravijo, da so jih Sex Pistols pripravili do tega, da so šli z glavo skozi zid, razlog za to pa jim je dal Strummer. Oba sta zelo pomembna. Ampak v angleško mentaliteto je vsajeno rivalstvo. Mediji so to napihnili, kot so napihnili rivalstvo med Beatlesi in Stonesi pred njimi ali Blur in Oasis po njih. Toda tekmovalnost med Pistolsi in Clashi je obstajala. Gre za tekmovanje, da si eno stopničko boljši, kar lahko pomaga kreativnemu procesu.

Od kod pridejo ljudje, kot je bil Strummer? Danes kot da smo izgubljeni v nakupovalnem središču.

Večina mladih na zahodu je izgubljena v nakupovalnem središču, vendar ostajam optimističen. Potujem po svetu in spoznavam mlade, ki jim je mar, ki so močni, ki uporabljajo internet za širjenje svojih idej, za svojo prisotnost. Obstaja del spleta, ki je punkovski. Duh punka je odnos. Je kot moč v Vojni zvezd, ki se je ne da ustaviti. Punk je treba iskati na novih lokacijah − na MTV-ju ga že ne boste našli niti na lestvicah najboljših 40. Morda niti v večini današnje glasbe. Definitivno pa obstaja.

Kje se bo začelo dogajati? V Južni Ameriki, Aziji, na Kitajskem ...

Množična kulturna eksplozija se bo bolj težko zgodila na zahodu, saj takoj ko se pojavi ideja, jo že naskoči industrija, jo kupi in postane del sistema. Morda pa sploh ni več treba, da se stvari dogajajo na množični ravni. Najpomembnejše je, da se sploh dogajajo.

Kot na MySpaceu?

Da! MySpace, internet, YouTube! Mladi že najdejo obhode sistema. Mora pa iti več kot za slavo in ego. Cilj vsakega bi moral biti, da živimo v nekoliko boljšem svetu kot je bil ta takrat, ko smo prišli na svet. Ne govorim o tem, da je treba spremeniti svet. Večina ljudi ni sposobna premisliti o tem, o odnosih z najbližjim sosedom pa že. Evolucija človeka je boleče počasna. Toda kaj lahko storimo? Mladi na zahodu mislijo, da smo premagali večino težav iz 70. let. Pa jih nismo. Samo prenesli smo jih na druge ljudi. Ko so moji starši prišli v Anglijo, so rasisti govorili čez črnce. V 21. stoletju pa belci in črnci skupaj govorimo čez vzhodne Evropejce, Poljake. Pred petdesetimi, šestdesetimi leti so tako govorili o nas. Najnovejša grožnja so muslimani. Treba je biti previden s temi stvarmi. Takšna stališča nas ne smejo prevzeti. Na koncu vedno pristanemo pri deli in vladaj in lahko nas preseneti kruta resnica, ko bo prišla na dan. Ni posebne vrste za belce, črnce, Vzhodnoevropejce. Vsi smo v isti vrsti.

Glede na to, da ste iz Londona, ali verjamete v trk civilizacij ali v multikulturno družbo?

Zgodovina je pokazala, da se civilizacije udarijo. Sistem nas drži v prepričanju, da smo prav zdaj priča še enemu takšnemu trku krščanstva z islamom. Toda kaj me pravzaprav sprašujeta?

Zanima me, ali je danes v Londonu več trkov ali več multikulturnosti.

Vidim multikulturno družbo, toda to je London. V Angliji že ni več tako. Sto milj severno so vidni že veliki problemi med črnci in belci, med črnci in Azijci. Treba je biti previden s temi mikrokozmosi idealizma. Isto je s Parizom in preostalo Francijo. Le Pen je dobil veliko odstotkov glasov. Poglejte Španijo. New York ni ZDA. Srednjeameriške države, kjer prevladuje krščanski krog, so volile Busha. Če bi volili samo v New Yorku in Los Angelesu, bi bila zgodba drugačna. Tudi Austin je drugačen od preostalega dela Teksasa. Mimogrede, tam sem posnel spot za Rock The Casbah.

Kako to, da ste po Westway To The World naredil še en film o Clash, The Revolution Rock?

Ne gre za film, ampak za dokument koncertov v živo, za zbirko posnetkov različnih koncertov iz vseh koncev sveta, ki jih ni doživelo veliko ljudi. Vesel sem, da sem ga naredil, ker v obdobju nastajanja Westway To The World nismo imeli dovolj denarja, da bi v film vključili več glasbe. V njem Clash govorijo o svoji glasbi. Je nekaj glasbe, vendar zelo malo. Želel bi si, da je je v filmu več. Zdaj je založba zagotovila potreben denar iz meni neznanih razlogov. Verjetno zato, da bo prodala več plošč. S tem pa so njihovi ljubitelji na srečo dobili priložnost, da jih vidijo pri tistem, kar so po moje počeli najbolje − nastopanju v živo. Tako sem tudi sam postal njihov oboževalec. Videl sem jih v živo v Londonu, in kot da bi me zadeli z macolo po glavi. Bilo je neverjetno. Nisem razumel, kaj so govorili, vsekakor pa je bila prisotna posebna energija. Vedel sem, da se dogaja nekaj posebnega. Film je torej dobra priložnost za ogled Clash v živo, ni pa to film Dona Lettsa. Ne razumita me narobe. Ne tajim tega izdelka. Z veseljem sem ga naredil, tudi trideset let pozneje ...

Zakaj menite, da je v zadnjih letih tako velika produkcija glasbenih dokumentarcev?

Očitno je apetit po glasbi dovolj velik. Še vedno navdihuje, informira in je glavno sredstvo komunikacije mladih. Zahodnjaška glasba se na žalost slabo okorišča na ta način. Zdi se, kot da se punk nikoli ni zgodil. Glasba se je vrnila k temu, da ustvarja bazo občudovalcev idolov in slavnih, namesto da bi delala ljudi pametnejše, kot je to počel punk. Že res, da ta industrija ni nikoli težila k temu, raje je tekla za profitom, a svet je vendar velik. V številnih krajih ljudje nimajo satelitske televizije in jih ne bombardira MTV. Tam je glasba še vedno vznemirljiva in zdi se mi, da bo vedno bolj zanimiva tista glasba, ki bo v sebi nosila dozo amaterizma in naivne umetnosti. Vsi preostali so pod istimi vplivi.

Pred punkom ste bili velik oboževalec Beatlesov.

Res je.

Ste kdaj razmišljali, da bi naredili film o njih?

Ne. To so že naredili − in dobro. Ne vem, če se o njih da še kaj povedati. So pa bili velik del mojega glasbenega izobraževanja. Jaz sem črn, a sem tudi Britanec. Zelo sem ponosen na svoje dvojno poreklo. Moj oče je imel svoj sound system, tako da sem se že kot otrok navlekel skaja in reggaeja. V šoli sem od svojih belih prijateljev sprejel belsko pop in rock glasbo Beatlesov, Stonesov, Zeppelinov, Cream in drugih. Ta eklektični miks me je naredil takega, kot sem. Ponosen sem na ta sinkretizem.

Kaj se je zgodilo, da je punk od peščice mladih, ki so se zbirali v vaši Acme Attractions, v kateri ste delali, in butiku Sex Malcoma McLarena in Viviene Westwood, tako hitro postal množičen fenomen?

Večina masovnih gibanj je rezultat družbenih razmer določenega obdobja. Hipiji so bili reakcija na dogajanje po svetu, na vojno v Vietnamu. Sredi 70. let smo imeli množično brezposelnost, stavke. Recesija v Angliji je bila tako huda, da je med ljudmi prevladoval občutek, da ni prihodnosti, kar je Johnny Rotten dobro vedel. Torej, lahko si stokal ali pa kaj ukrenil. Na srečo so moji beli prijatelji ugotovili, da Eagles, Yes, Electric Light Orchestra in podobni bendi ne govorijo o njihovem vsakdanjiku. Zato so se odločili, da bodo ustvarili svoj glas, da bodo to spremenili, in so naredili posnetke svojih občutkov. To je bilo gonilo gibanja. Zahtevali so nazaj svojo moč. Ljudje mislijo, da je bil punk negativno, nihilistično gibanje, vendar to ni res. Šlo je za pridobivanje moči, individualnosti in svobode, ne pa za irokeze, sponke … niti za kitare ne. To je bil le korak dlje. Priznajmo si, moda in glasba sta laboratorija, kjer se mladi oblikujejo. Današnji punkovski bendi so se ujeli v past. Med prvim albumom Clash in London Calling je razlika. Na prvem albumu so zagrabili idejo, svet, glasbo, potem pa so rasli in postali še večji umetniki. Celo John Lydon je po Sex Pistols naredil neverjeten album s Public Image Ltd. Mislim, da je bilo veliko postpunkovske glasbe zanimivejše od prvega vala.

Kaj je danes ostalo od punka in njegovih idej?

Punk je stališče. Kot takšen je obstajal pred rockom. Filmi Luisa Bunuela, umetniki, kot sta Sun Ra ali Marcel Duchamp, so punkrock. On je eden najpomembnejših punkrockerjev 20. stoletja. Ideja punka je prisotna v številnih umetniških delih pred in po eksploziji punka leta 1977. Michael Moore in Quentin Tarantino sta tudi punkerja. Postal je tkivo popularne kulture. Mogoče ga je v glasbi še najmanj.

Ga morda vidite v kakšnem gibanju?

Opazimo ga lahko v družbenih gibanjih, kot je antiglobalizem. Med največjimi težavami današnjega časa je aids, takoj za njim pa je jamranje. Vsi se pritožujejo. Nihče pa nič ne ukrene. Nekateri mladi mi govorijo, da zvenim kot jezen starec, odgovarjam jim, da zvenim tako samo zato, ker mladi niso dovolj jezni. Poznam veliko ljudi v štiridesetih in petdesetih letih, ki so precej radikalnejši od mladih. V punkovskem obdobju smo govorili: "Ne verjemi starejšim od trideset!" Danes bi najraje rekel, da mi je težko verjeti tistim, ki so mlajši od trideset. Vendar pa želim poudariti, da zaupam mladim. Potujem po svetu in vem, da se trudijo, da hočejo spremeniti življenje, svet narediti boljši, in to tudi mene poganja. Punk je naravna pravica vseh mladih, če so le dovolj pogumni in imajo dobre ideje. Ni neka abstraktnost, ki se je zgodila v 70. letih, ampak ima svojo rdečo nit. Ko to ugotoviš, se zaveš, da si lahko tudi ti del tega. Točno to se je zgodilo meni leta 1976, 1977. Dojel sem, da sem lahko občudovalec ali pa del tega gibanja. V roke sem vzel kamero in danes sem tukaj. Vem, da stvar deluje. Živ dokaz sem za to!

BIGor