Gang Of Four

Banda štirih

V dolgo vrsto vračajočih skupin iz 70. in 80. let prejšnjega stoletja so se postavili tudi Gang Of Four. Njihov nastanek se resda ujema z razcvetom angleškega punka, a so že leta 1977 ponujali močnejši odmik od tradicije rocka. V nekaj letih so preprosto izgoreli, a so se večkrat na kratko vračali, nazadnje očitno še najbolj zares, saj se je leta 2005 zbrala izvirna banda štirih, ki se je družila do nedavnega.

Nekaj zgodovine: konec 1977. se v Leedsu na politehnični fakulteti srečajo kitarist Andy Gill, pevec Jon King in bobnar Hugo Burnham. Igrali naj bi energično inačico rhythm'n'bluesa. Na oglas se javi basist Dave Allen, in to je že začetna in po splošnem mnenju najboljša zasedba Gang Of Four. Po tehtnem razmisleku se odločijo za redukcijo glasbenega izraza, za odmik od ustaljenih vzorcev rock'n'rolla. Kitarski zvok je suh, rezek, udarci hitri, skoraj nevrotični. Bas in boben držita skoraj mehanični, zamaknjen ritem, petje je podobno razosebljeno, neprizadeto. V njihovi glasbi je čutiti hlad, le opis stanja posameznika, vpetega v mehanizem poznega kapitalizma. Leta 1979 skupina presenetljivo podpiše snemalno pogodbo za velikanko EMI in objavi odmeven album Entertainment! Njihova fuzija punka in funka je pljusknila daleč čez meje Otoka, njihov odmev so čutili tudi v naših in nam bližjih krajih. Marcus 5 pri nas, Trobecove krušne peći v Zagrebu, Šarlo Akrobata v Beogradu so nedvomno črpali iz njihovega zvoka. Jugoton, nekdanja jugoslovanska gramofonska založba, je leta 1981 v licenci objavila njihov drugi album, Solid Gold; skupina je najavila nastop v Ljubljani, dejansko pa nastopila dan kasneje na zagrebškem glasbenem bienalu s Šarlom Akrobato kot predskupino. Zaradi preobremenjenosti skupino kmalu zatem zapusti basist Dave Allen in ustanovi Shriekback, usmerjene bolj k funk eksperimentu. Z basistko Saro Lee (kasneje v B-52s) posnamejo album Songs Of The Free, ki je še za stopnjo sprejemljivejši, plesen, melodičen … Po tem od izvirnih članov ostaneta le še Andy in Jon, ki s programiranimi ritmi posnameta še album Hard, in to je konec začetne epopeje Gang Of Four. Resda sta Jon in Andy pozneje objavila še dva albuma, a prvotni inovativnosti in prodornosti se nista več približala.

Leta 2004 so najavili svojo vrnitev in po nekaj koncertih objavili album Return The Gift, ki pa je prinesel »le« na novo posnete stare pesmi in remikse. Očitno ne bo ostalo pri tem, saj se odpravljajo na obširno evropsko turnejo, 23. maja bodo nastopili tudi v ljubljanskih Križankah znotraj festivala Druga godba. Telefonski klic je Andyja Gilla zmotil med miksanjem novih posnetkov.

Od kod zamisel o ponovni združitvi Gang Of Four. Ste sami začutili to potrebo ali je pobuda prišla s strani ljubiteljev?

O tem smo dlje razmišljali, vsake toliko smo si izmenjali elektronsko sporočilo, kajti jaz in Jon živiva v Londonu, Dave Allen živi v ZDA, in tako smo oživljali to idejo vsakih šest mesecev. Obenem obstaja veliko novejših skupin, ki nekako kopirajo Gang Of Four ali delajo podobno, skupine kot Bloc Party, Futurehead, Radio 4, The Rapture, Franz Ferdinand in tako naprej; to je bil dodaten motiv za združitev. Ko smo leta 2005 nastopili v Združenih državah, v Veliki Britaniji, kjer koli, je bilo naše občinstvo večinoma mlajše od 24 let. To je bila povsem nova generacija poslušalcev. Zagotovo so te skupine, ki sem jih omenil, povzročile zanimanje mlajših za Gang Of Four.

Kako sploh funkcionirate kot skupina, Allen živi v Ameriki, preostali v Angliji?

Z eno besedo – težko. Vadimo in skladamo takrat, ko pride Allen v Anglijo na snemanje ali pred turnejo. Tudi sicer smo vsi zaposleni z drugimi stvarmi, ki jih moramo usklajevati. Jaz delam kot producent, to je moja druga služba.

Pravzaprav ste se že prej znova združevali, vsaj dvakrat − za ploščo Mall in Shrinkwrapped. Ampak zdaj igrate na koncertih le zgodnje pesmi oziroma tiste, pri katerih sta bila prisotna Allen in Burnham.

Večinoma je to razlog, igramo večinoma pesmi s prvih dveh plošč, nekaj s tretje Songs Of The Free in tudi kakšno s Shrinkwrapped. Ampak ja, Allen želi igrati predvsem te pesmi, ker je bil takrat poleg, in tudi meni so zgodnje pesmi bolj všeč. Sedaj pišemo nove, imamo pripravljene štiri in verjetno bomo na prihodnjih koncertih predstavili dve od teh.

Začeli ste eta 1977, ko je bil angleški punk izjemno pomemben, odprl je številne možnosti, pojavilo se je ogromno novih skupin, založb. Toda vedno ste bili vseeno drugačni. Kaj je bil vzrok tega? Ima to kaj opraviti z dejstvom, da prihajate iz Leedsa in ne iz Londona?

To zagotovo drži. Vsi klasični punkovski bendi iz 1977., tu imam v mislih predvsem Sex Pistols, The Clash in The Damned, so bili iz Londona in nekateri bendi iz drugih krajev smo se temu zoperstavili. Joy Division na primer so že bili reakcija na klasični punk, tudi Gang Of Four, čeprav z Joy Division nimamo veliko skupnega. Gang Of Four zagotovo nismo zveneli kot prva generacija angleškega punka. Če pogledamo najprej Sex Pistols, v bistvu so bili hitrejša inačica heavy metala oziroma so igrali enostavne rockovske melodije. Nič nimam proti preprostosti, to je v redu, ampak predstavljali niso nič novega, le kitare so bile zelo popačene in na vrhu je bil ta vznemirljiv vokal. Naš pristop je slonel na stalnem izpraševanju, kaj naj počnemo z glasbo, kakšen je smisel našega početja … Želeli smo ponuditi celotno idejo, ovitki naših plošč so bili premišljeni in predvsem, vsi aspekti našega delovanja so bili za nas enako pomembni. Kar pomeni, da je imel boben enako pomembno vlogo kot petje ali bas ali kitara. To je bila bistvena razlika, ker tradicionalna hierarhija je imela drugačen razpored vlog instrumentov. Imaš ta trikotnik in na vrhu je vokal kot najpomembnejši člen vsega. Pod njim je najprej kitara, ker nosi melodijo, potem je bas in na koncu bobni, ker so najbolj primitivni in spadajo na dno razporeda. Mogoče pri nas to le ni bila povsem zavestna odločitev, ampak zame je bila vloga bobnov izjemno pomembna, da ni le 201. verzija istega rockovskega udarca, ampak da ima ritem svoj karakter. Resda je bil na nek način povezan z disko ritmom ali z Jamesom Brownom, reggaejem, ampak spet ni bil nič od tega, bil je nekaj novega. Vzpostavil je nov jezik. Vsekakor pa smo zavzeli neko kritično distanco do rockovske tradicije.

Na začetku ste bili Gang Of Four pomemben del scene v Leedsu, kako je ta funkcionirala?

Bili smo prijatelji s preostalimi skupinami, The Mekons in Delta 5, delili smo si vadbeni prostor, tudi instrumente. The Mekons so ves denar potrošili v krčmah in smo jim mi posojali instrumente. Ko smo končali vajo, so oni prevzeli naša glasbila in zgodilo se je nekaj zanimivega: čeprav je kdo od njih vzel v roke mojo kitaro in kdo sedel za istimi bobni, je zvenelo povsem drugače. Ja, to so bili zanimivi časi. Morda so Au Pairs zveneli podobno kot Gang Of Four, ampak za The Mekons in Delta 5 mislim, da nimajo veliko skupnega z nami. Tako da v glasbenem smislu nismo bili ne vem kako povezani.

Tvoj zvok kitare je bil nekaj posebnega, zelo rezek, oster, precej odrezav. Si to povzel po črnskem funku?

Ne vem. Lahko naštejem kitariste oziroma skupine, ki sem jih poslušal kot najstnik. Rad sem imel The Rolling Stones, The Velvet Underground, poslušal sem ogromno reggaeja. Predvsem zgodnji reggae, iz 60. let, Jimmyja Cliffa, in ko smo začeli kot Gang Of Four, je bil v razmahu dub reggae, U-Roy, Culture. Predvsem nisem želel ponavljati vzorcev belskega rock'n'rolla, te hierarhije, ki sem jo omenil že prej. Želeli smo ustvariti kompleksnejši ritem, bolj funkovskega, na način Jamesa Browna. Kar se tiče same kitare, sem ogromno poslušal Jimija Hendrixa, Cliffa Richardsa, morda pa je name najbolj vplival Wilco Johnson iz Dr. Feelgood, ker je gojil ritmičen slog igranja.

Nekaj pa ste le imeli skupnega s punkovskimi skupinami tistega obdobja, besedila so bila vsaj tako pomembna, če ne pomembnejša od glasbe.

To drži, besedila so bila izjemno pomembna. Prej je bila večina besedil v rocku ljubezenskih, potem so prišli Sex Pistols in The Clash. Tudi mi smo se poskušali izogniti klišejem, želeli smo govoriti o stvareh, ki so bile pomembne za nas, zate … in ne le puhlice, ki so bile večinoma napisane le zato, da je imel pevec o čem peti. Za nas so besedila enako pomembna kot kitara ali boben, tvorijo organsko celoto. Težko je na primer ločiti besedila od baskitare, za nas vse tvori celoto.

Kakšen namen imajo pri vas besedila? Pozivajo k akciji, razmišljanju, so le komentar?

Namena ne moreš ločiti od stvari same. To velja tako za glasbo kot za besedila. V redu, sedeš, da bi napisal besedilo, kakšen namen je tu? Ni razlike med namenom in dejanjem, to je ista stvar. Naša besedila so opis nas samih in našega odnosa do sveta, kaj in kako razmišljamo skozi pesmi. Opis odnosov do seksa, denarja, kulture, posla, in kako te stvari vplivajo ena na drugo. So o izpraševanju in dvomih, sprašujemo se, kaj se dejansko dogaja.

The Clash so pozivali k belskemu uporu, mislim, da je drža Gang Of Four bistveno drugačna. Niste tako neposredno politično usmerjeni.

Hm, nekateri pa pravijo, da smo mi bolj neposredno politični. Odvisno, kaj misliš s pojmom »političen«. Ampak ja, ta primerjava je zanimiva, zelo kontrastna. Pri The Clash je šlo za to, da so se večinoma želeli predstavljati kot rock'n'rollovski gverilci, bojevniki, to je bila podoba, ki se je zrcalila v njihovih besedilih. Lahko si predstavljaš Joeja Strummerja na barikadah z rdečo zastavo v eni roki in s kitaro v drugi. Gang Of Four pravimo, da je to neumno, odjebi Joe, življenje je bolj zapleteno. Ne moreš dogajanja v svetu zreducirati na lik iz risanke, in če ga, ta ni resničen. Zelo enostavno si je predstavljati, da smo potlačeni in izkoriščani in da je vse v rokah velikih šefov in politikov, in samo reči, jebeš politike, jebeš poslovneže. In ko sam zaslužiš denar in ga naložiš v banko, je prav mogoče, da s tem denarjem nekdo izdeluje orožje ali kaj podobnega. Svet je bolj zapleten. V redu, pretiravam, rad imam The Clash, ampak želim poudariti to razliko med nami. Če bi že iskal primerjavo s tem, kar počnemo mi, potem bi jo prej našel pri Billyju Braggu, ki je neke vrste levičarski pevec in pisec pesmi (singer-songwriter). Čeprav nisem prepričan, če to že opisuje vso kompleksnost našega izraza. Nas zanimajo osebne odločitve posameznika, majhne odločitve, kako bo izkoristil svoj prosti čas, komu in kako bo naklonil ljubezen, spolnost, prijateljstvo.

Leta 1979 ste podpisali snemalno pogodbo z založbo EMI, ko je že obstajalo veliko neodvisnih založb. Obenem pa ste kritični do potrošniške družbe.

V redu. Takrat smo res bili deležni kritik, zakaj, recimo, nismo podpisali za Rough Trade kot nekatere druge postpunkovske skupine. Kako lahko kritiziramo kapitalizem in obenem podpišemo za kapitalistično organizacijo, kot je EMI? Prvič, nikoli nismo trdili, da smo protikapitalistični. Nikoli nismo rekli, da moramo zavreči kapitalistični red in da moramo vsi postati komunisti. Mi smo zgolj opisovali vse, kar se je dogajalo okrog nas. Na primer, kaj je Velika Britanija počela v Severni Irski v 70. in 80. letih. Tamkajšnji ljudje so trpeli, člane IRE so mučili in jaz sem sedel doma, v svoji hiši v Leedsu, gledal državna poročila in poskušal ubežati bolečini bivanja. To sem potem opisal v besedilih.

Gang Of Four bi enkrat že morali nastopiti pri nas, leta 1981 je koncert v Ljubljani odpadel, nastopili ste potem v Zagrebu. Se spominjaš tistega koncerta?

Dobro se spominjam. V Ljubljani so bile nekakšne demonstracije, ne vem, če je odpadel iz političnih razlogov, ampak v Zagrebu smo imeli fantastičen koncert. Pred letom in pol sem bil v Zagrebu in ljudje še vedno govorijo o tistem dogodku (Andy je produciral ploščo zagrebške skupine Viva Glorio s člani Trobecovih krušnih peći, op. a.).

Gang Of Four in številne druge skupine iz tistega obdobja ste še danes pojem, ste vplivni, pomembni, kaj pa današnja glasba? Je kdo, ki je danes tako pomemben, kot ste Gang Of Four ali Joy Division, in se ga bomo spominjali čez, na primer, dvajset let?

O, bog, res ne vem.

Se bomo čez dvajset let spomnili Yeah Yeah Yeahs?

(brez pomisleka) Ne.

Kaj pa Franz Ferdinand?

(po premisleku) Ne. No, Franz Ferdinand so velik bend, rad jih poslušam, znajo narediti dobro pop pesem. Nisem pa prepričan, koliko tega je res inovativno. Ampak čez deset ali petnajst let se bodo vsi spominjali Oasis, ne zato, ker so kaj prida, ampak ker so tako priljubljeni. Postali so prava stadionska skupina in imajo nekaj pesmi, pri katerih obiskovalci prižigajo vžigalnike.

Nazadnje ste objavili dvojni CD Return The Gift. Na prvi plošči so ponovno posnete stare pesmi, na drugi so remiksi in priredbe. Ste vi prosili te glasbenike, da naredijo remikse, ali so se ponudili sami?

Nimam pojma, čigava je bila zamisel. Mislim, da se je vse odvijalo spontano, nekdo je omenil, da je to dobra ideja, potem se je glas širil … V veliko primerih je šlo za usluge, nekdo je naredil remiks naše pesmi in sem jaz naredil remiks njegove. Na koncu sem bil zelo zadovoljen z rezultatom.

Kakšen je občutek, ko slišiš priredbo svoje pesmi? Je to pohvala ali se morda počutiš tudi ogoljufanega?

Odvisno. Če Red Hot Chili Peppers posnamejo pesem, ki zveni natanko tako kot naš izvirnik, potem se počutim malce ogoljufanega, sicer pa imam rad priredbe naših pesmi. Prav tako remikse.

Vaša morda najbolj znana pesem je I Love A Man In Uniform. Če se prav spomnim, je bila takrat prepovedana na angleških radijskih programih, saj je bila takrat vojna na Falklandskem otočju. Je bila tudi napisana kot odziv na to vojno?

Zanimivo pri tem je to, da se takrat, ko smo napisali to pesem, falklandska vojna sploh še ni začela. Nič nima opraviti s tem. Ko je bila pesem objavljena kot singel, so jo pogosto vrtele angleške radijske postaje, tudi BBC. No, potem se je začela ta vojna in odgovorni pri BBC so rekli, prenehajmo predvajanje te pesmi, ker pričakujemo, da bodo med našimi vojaki tudi žrtve, in bi bilo vse skupaj neprimerno.

Bral sem razmišljanja Dava Allena o novih načinih distribucije glasbe glede na nove razmere, predvsem o možnostih, ki jih ponuja internet. Trdi, da boste Gang Of Four objavili nove pesmi le v obliki MP3 in ne na CD-plošči.

Z njim se ne strinjam povsem. Res ima svoje zamisli o distribuciji glasbe. Strinjam se, da je internet izjemno pomemben. Prva stvar, ki jo bomo objavili, bo verjetno kombinacija internetne ponudbe in vinilne plošče. Ampak prvotna zamisel je bila, da bi vsak mesec objavili po eno novo pesem prek interneta in potem konec leta ali v začetku naslednjega vse zbrali na CD-ju. S tem da bi bile inačice na CD-plošči drugačne.

Ob koncu, kako bi lahko primerjal politični, socialni, neki splošni družbeni položaj pred trideset leti in danes. Se je morda medtem spremenil tudi vaš pogled na svet?

Zagotovo, da se je način, kako se izražam, v tem času nekoliko spremenil. Osnovni namen, drža skupine, pa sta skoraj enaka kot na začetku.

Kaj lahko pričakujemo na koncertu v Ljubljani? Starejše, nove pesmi?

Repertoar bo večinoma sestavljen iz pesmi z albumov Entertainment! in Solid Gold. Nekaj bo tudi poznejših pesmi, vadili bomo tudi nekaj novih. Komaj čakamo na to turnejo, nekaj zadnjih let je bilo nadvse razburljivih in ja, upam, da se tokrat zares vidimo na koncertu v Ljubljani.

Janez Golič