Letnik: 2008 | Številka: 5/6 | Avtor/ica: Tine Vučko

Pihalna glasba

Mi ga pihnemo!

V Sloveniji tako rekoč ni malo večjega kraja, ki ne bi imel svojega pihalnega orkestra, pa naj bo to gasilska godba ali vrhunski koncertni pihalni orkester – pihalni orkestri so pri nas že stoletja nepogrešljiv del kulturnega dogajanja in življenja v kraju, kjer delujejo. Razveseljivo pa je predvsem to, da so koncertni pihalni orkestri v zadnjih dveh desetletjih v Sloveniji v velikem številčnem in kakovostnem porastu.

Pri nas ima ljubiteljsko godbeništvo dolgo in bogato tradicijo. Od ustanovitve najstarejšega slovenskega pihalnega orkestra, Godbenega društva rudarjev Idrija, letos mineva kar 343 let (po starosti torej krepko presegajo Združene države Amerike), idrijske godbenike pa v svojem znamenitem delu omenja že Valvazor. V Zvezo slovenskih godb (v nadaljevanju ZSG), osrednjo slovensko organizacijo, ki povezuje pihalne orkestre s sedežem v Ljubljani, je včlanjenih prek 100 orkestrov, bobnarskih in drugih glasbenih skupin, sicer pa v državi deluje okrog 135 ljubiteljskih pihalnih orkestrov. Imamo tudi dva poklicna, Orkester Slovenske policije in Orkester Slovenske vojske, ki delujeta v okviru ministrstva za notranje zadeve oziroma ministrstva za obrambo in poleg opravljanja protokolarnih funkcij tudi koncertirata in snemata. Policijski orkester ob ostali bogati koncertni dejavnosti vsako leto prireja letni in novoletni koncert v ljubljanskem Cankarjevem domu ter seminarje za mlade slovenske dirigente, kjer se imajo ti priložnost učiti od nekaterih največjih svetovnih mojstrov, v zadnjih letih na primer od Johana de Meija, Alfreda Reeda, Manfreda Schneiderja, Franza Petra Cibulke, Thomasa Dossa in Johanna Mösenbichlerja. Orkester od leta 2005 sodeluje in snema tudi za nizozemsko založbo De Haske, ki je ena od vodilnih z notnim materialom za pihalne orkestre na svetu. Veliko gostujejo tudi v tujini, kjer so vedno toplo sprejeti. Ker od odstopa svojega dolgoletnega dirigenta, legendarnega Milivoja Šurbka, nimajo stalnega vodje, jim zadnje čase na koncertih večinoma dirigira mladi Tomaž Kmetič, Šurbkov študent dirigiranja na ljubljanski akademiji za glasbo. V nasprotju s policijskim orkestrom, ki bo letos praznoval 60-letnico delovanja in obstoja, je vojaški precej mlajši, saj šteje »komaj« 12 let, ni pa zato nič manj dejaven. Velja za mlad orkester, saj se povprečna starost glasbenikov giblje okrog 27 let. Tako kot policisti se tudi vojaki vsaj dvakrat letno predstavijo v Ljubljani; odmeven je bil njihov zadnji koncert v Cankarjevem domu, na katerem jim je dirigiral siceršnji šef dirigent naših filharmonikov, George Pehlivanian, in koncert začel s Coplandovimi veličastnimi Fanfare for the Common Man (Fanfare za preprostega človeka). Sicer je orkester v letih delovanja do svoje smrti leta 1998 zaznamoval predvsem Jože Privšek, ki je napisal veliko izvirnih skladb, med njimi Majsko suito, ta je nastala v počastitev dneva Slovenske vojske in je veliko prispevala k slovenski pihalni glasbi. Zanimiv projekt, ki se ga je orkester lotil konec 2005. (odmevna predstavitev v oddaji Izštekani na Valu 202), ga ponovil v začetku naslednjega leta in potem izdal še ploščo, je prav gotovo obuditev pozabljenega izročila slovenskih godb z naslovom Medenina in patina, v katerem je orkester igral stoletje stare skladbe na skoraj prav toliko stare instrumente, ki danes veljajo že za pravo eksotiko.

Na pobudo mladega dirigenta in pozavnista Simona Perčiča je bil konec poletja lani v Ljubljani ustanovljen Univerzitetni pihalni orkester Ljubljana – UPOL, ki ga sestavljajo mladi glasbeniki, praviloma študentje ljubljanskih univerz. Odigrali so že nekaj odmevnih koncertov (tudi na Gospodarskem razstavišču Ljubljana), uspešno pa sodelujejo tudi z Glasbeno mladino Slovenije, s katero prirejajo koncerte za osnovnošolce in srednješolce z naslovom Od koračnice do rapa – kronološki pregled glasbe za pihalni orkester. Konec avgusta lani so aktivno sodelovali tudi na Orkester kampu Izola, kamor so povabili največjega svetovnega mojstra baritona Stevena Meada.

Slovenski pihalni orkestri se po kakovosti lahko kosajo z najboljšimi tovrstnimi zasedbami, kot vedno znova dokazujejo na velikih mednarodnih tekmovanjih, s katerih se redno vračajo z najvišjimi priznanji in nagradami, obenem pa so med najbolj dejavnimi in uspešnimi kulturnimi ambasadorji svoje države in so ime Slovenije ter njenih krajev že večkrat ponesli daleč v svet. Na velikih in prestižnih evropskih tekmovanjih in festivalih pihalne glasbe, kot so npr. italijanski Flicorno D'oro (Zlata krilovka) v Rivi del Garda, avstrijski Mid Europe v Schladmingu in nizozemski WMC – World Music Contest (Svetovno glasbeno tekmovanje) v Kerkradeju, so slovenski godbeniki stalni in cenjeni gostje, ki si vedno znova prislužijo visoke, laskave in pohvalne ocene strokovnih žirij ter spoštovanje konkurence z vsega sveta. Na Mid Europe je v letu 2006 potekal tudi t. i. dan slovenskega godbeništva, znotraj katerega je Slovenija predstavila zavidljivo visoko raven pihalnih orkestrov. Posebej za to priložnost je bila natisnjena tudi brezplačna CD-plošča s posnetki najboljših slovenskih pihalnih orkestrov.

V tekmovalnem ozračju seveda ne manjka volje in želje po samopotrjevanju, zato se dolga pot do najvišjih odličij običajno začne doma, kjer ZSG redno prireja tekmovanja pihalnih orkestrov v petih težavnostnih stopnjah – 4., 3., 2., 1. in koncertni težavnostni stopnji. Od doseženega rezultata na tekmovanju in od pogostnosti udeleževanja teh je odvisno, kako hitro posamezen orkester napreduje po lestvici navzgor, dokler ne doseže najvišje – koncertne težavnostne stopnje, kjer je zbrana smetana slovenskih ljubiteljskih pihalnih orkestrov. Zanje tekmovanja vsakih nekaj let prireja tudi Javni sklad za ljubiteljske kulturne dejavnosti (JSKD), ki je do sedaj pripravilo tri mednarodna tekmovanja pihalnih orkestrov v koncertnem igranju Slovenija (2000, 2004 in 2007), teh se je udeležilo zavidljivo število odličnih pihalnih orkestrov iz Slovenije in drugih evropskih držav. Strokovne žirije na tovrstnih tekmovanjih so običajno sestavljene iz priznanih domačih in tujih strokovnjakov za pihalno glasbo, ki so predvsem v tujini pogosto največje svetovne avtoritete na svojem področju. Pri ocenjevanju upoštevajo cel kup umetniških kriterijev, kot so npr. intonacija, zvok, skupna igra, tehnika, fraziranje, dinamika in umetniški vtis. Pogosto je posebne ocene deležen tudi dirigent orkestra, včasih pa imajo tekmovanja tudi dodatne kategorije, kot so npr. priznanje za najboljšo izvedbo obvezne skladbe, priznanje za najboljši nastop tekmovanja in priznanje za najboljši dirigentov nastop. Vse zapisano zagotavlja, da so tekmovanja vedno zanimiva, a tudi zahtevna – od glasbenikov zahtevajo veliko resnosti in koncentracije. Za visokimi tekmovalnimi uspehi in odličji vedno stoji nešteto ur vaj in individualnega trdega dela glasbenikov in celotnega osebja orkestra. V najvišjo, tj. koncertno težavnostno stopnjo tako resnično uspe priti samo najboljšim in najbolj ambicioznim, ki so za ta uspeh pripravljeni tudi veliko žrtvovati. Najodličnejši slovenski ljubiteljski pihalni orkestri so na primer iz Krškega, Trbovelj, Logatca, Ljubljane, Maribora, Velenja, Novega mesta, Slovenj Gradca, Komna in še od kod. Običajno jih sestavljajo mladi glasbeniki z različnimi nivoji glasbene izobrazbe, od nižje glasbene šole pa vse do akademije in še čez. Marsikje najdemo danes vrhunske in zelo priznane glasbenike, ki so uspešno pot začeli in se kalili prav v krajevnem pihalnem orkestru. Toda če so bili včasih znani predvsem po prvomajskih budnicah, igranju na porokah, pogrebih, občinskih slovesnostih in ostalih priložnostih ter po izvajanju plesne, zabavne in preostale lahkotnejše glasbe, se večina pihalnih orkestrov v zadnjem času poskuša čim bolj približati koncertnemu igranju in mehkejšemu, nadzorovanemu ter simfoničnemu zvoku. Poleg tega je zasedba pihalnega orkestra zelo raznolika in prilagodljiva. To je glavni razlog, da je v zadnjih letih nastalo in še nastaja ogromno zelo kakovostne izvirne koncertne literature za te. Najuspešnejši skladatelji pihalne glasbe prihajajo iz vseh koncev sveta, vseeno pa je prav, da omenimo vsaj nekaj najbolj znanih in zaslužnih za kakovosten in programski razvoj te glasbe.

Verjetno najstarejša in najlegendarnejša pihalnih šola na svetu je nizozemska. Ta je poleg Slovenije morda edina država na svetu, katere rekordno število prebivalcev je vključenih v pihalne orkestre. Tudi tam ima ljubiteljsko godbeništvo dolgoletno in bogato tradicijo, zato ni nič nenavadnega, da je nekaj najodličnejših skladateljev te godbe prav Nizozemcev. Vsekakor velja omeniti Johana de Meija, ki je leta 1987 zaslovel s svojo prvo simfonijo za veliki pihalni orkester, The Lord of the Rings (Gospodar prstanov), in zanjo prejel prestižno Sudlerjevo nagrado za najboljšo novo kompozicijo. Simfonija je doživela že nešteto uspešnih izvedb (nekaj tudi v Sloveniji) in izdaj na CD-ploščah, prirejena pa je bila tudi za simfonični orkester (posnetek Londonskega simfoničnega orkestra iz leta 2001). De Meij je seveda napisal še ogromno drugih del za pihalni orkester, med njimi še dve simfoniji (The Big AppleVeliko jabolko, tj. New York, in Planet Earth – Planet Zemlja) in koncertno delo za pihalni orkester in violončelo Casanova, nekajkrat pa je že gostoval tudi v Sloveniji (dirigiral je na primer policijskemu orkestru in vodil seminar za dirigente v organizaciji ZSG). Z Nizozemske prihajajo tudi skladatelji Jacob de Haan (Oregon, Ross Roy, Pacific Dreams), Jan de Haan (Banja Luka, Earthquake), Kees Vlak (Las Playas de Rio, Western Rhapsody, Music for a Movie Picture) in (žal že pokojni) Henk van Lijnschooten (Supplication for World Future, Fascinating Drums, Italienische Lustspiel Ouverture; uporabljal je tudi psevdonima Ted Huggens in Michiel van Delft), ki so k repertoarju prispevali izjemna dela. Kees Vlak je navdih za skladateljsko delo našel tudi v naših krajih, saj je pod psevdonimom Alfred Bösendorfer napisal simfonično uverturo Slovenia.

Izvrstni skladatelji glasbe za velike pihalne orkestre prihajajo tudi iz Belgije. Na prvo mesto bi verjetno postavili Jana Van der Roosta z deli, kot so Sinfonietta, Spartacus, Sinfonia Hungarica, Manhattan Pictures, Avalon in Poeme Montagnard. Vsa našteta dela so izjemne in zelo zahtevne kompozicije, ki predstavljajo velik izziv ne samo ljubiteljskim, ampak tudi poklicnim pihalnim orkestrom. Tudi on je že gostoval v Sloveniji – leta 2006 je bil član strokovne žirije na tekmovanju pihalnih orkestrov v koncertni skupini v Krškem, kjer je bila njegova simfonična tonska pesnitev Spartacus obvezna skladba. Iz Belgije pa prihaja tudi mlad, a zelo obetaven skladatelj Bart Picqueur, znan predvsem po svoji Simfoniji št. 0, katere moto je phoenix ex cinere suo renascitur (lat. feniks se bo znova rodil iz pepela). Picqueur je simfonijo označil s številko 0, ker je hotel prikazati mitološko popolnost, neprekinjenost in sklenjenost feniksovega življenjskega cikla. Skladatelj je napisal tudi nekaj drugih uspešnih kompozicij, kot na primer De bello Gallico in A Froghitter's Fantasy. Bert Appermont, prav tako Belgijec, slovi po svoji prvi simfoniji, naslovljeni Gilgamesh, pa tudi po delih Noah's Ark, Choralia, Egmont, Rubicon, Microtopia in drugih. Iz Evrope prihaja še veliko odličnih skladateljev pihalne glasbe, kot so na primer Franco Cesarini, Pavel Staněk (ob 500. obletnici odkritja Amerike je napisal čudovito skladbo Die große Seefahrt 1492 – Kolumbus, ki je še danes v Sloveniji zelo priljubljena in pogosto izvajana), Werner van Cleemput, Teo Aparicio Barberán, Franz Peter Cibulka in ostali.

Pihalni orkestri pa niso priljubljeni le v Evropi, temveč tudi na drugi strani Atlantika, v Združenih državah Amerike. Tam jim rečejo concert bands, symphonic bands, wind bands, symphonic winds in še kako in prav tako se ponašajo z lepim številom kakovostnih orkestrov in skladateljev. Pihalni orkester ameriških marincev (United States Marine Band) je pogovorno znan kot President's Own in je najstarejša ameriška poklicna glasbena organizacija, saj je bil ustanovljen že leta 1798.

Ameriški skladatelji, kot so Alfred Reed, Robert W. Smith, David Maslanka, John Corigliano, Vincent Persichetti, Eric Whitacre in Frank Ticheli,so napisali nešteto čudovitih del za veliki pihalni orkester in pomembno prispevali h kakovostnemu razvoju repertoarja in orkestrov samih. Omenimo lahko npr. dve simfoniji Roberta W. Smitha, The Divine Comedy – Božanska komedija in The Odyssey – Odiseja, pet simfonij, El Camino Real in Armenian Dances – Armenski plesi Alfreda Reeda, edinstveno skladbo Godzilla Eats Las Vegas – Godzilla požre Las Vegas Erica Whitacra, polno znanih glasbenih citatov in posebnih učinkov (glasbeniki morajo oponašati pasji lajež, se smejati, kričati od groze, nazdravljati, pokati petarde …), in Vesuvius, Blue Shades – Modre sence ter dve simfoniji Franka Tichelija.

Pozoren bralec je gotovo opazil, da je velika večina skladb programsko naslovljenih – The Lord of the Rings, Spartacus, Planet Earth, Las Playas de Rio, Ross Roy, Sinfonia Hungarica, Avalon, Gilgamesh, Noah's Ark itd. Za člane pihalnih orkestrov je gotovo mikavno igrati programsko glasbo, ki je zelo sugestivna in neposredna in vedno znova odlično sprejeta pri publiki, ki si ob glasbi rada predstavlja Gandalfovo divjo ježo na Shadowfaxu, Spartakov upor Rimljanom, sončni zahod na Copacabani, meglice Avalona itd. Programska narava skladb, pri kateri je zelo pomemben visok nivo umetniške interpretacije, pride zelo do izraza tudi na tekmovanjih. Predvsem v zadnjih letih skladatelji kar tekmujejo, kdo bo našel boljši navdih v knjigah, mitologiji, naravi ali zgodovini in po njem napisal kar se da atraktivno skladbo. Zanimivo pa je, da po prepričanju večine najboljši pihalni orkester na svetu prihaja z Japonske. To je legendarni Tokyo Kosei Wind Orchestra (TKWO), ki mu ob bok lahko morda postavimo le še ameriški Dallas Wind Symphony. TKWO je sicer resda poklicni pihalni orkester, ki pa slovi po zares izjemnem, virtuoznem igranju in po brezhibnih interpretacijah vseh izvajanih skladb ne glede na njihovo tematiko in zahtevnost. Od ustanovitve leta 1960 so posneli že na stotine plošč in nanje zajeli praktično ves pomembnejši repertoar. Orkester je 12 let vodil znameniti ameriški dirigent Frederick Fennell, od leta 2000 pa je njihov stalni dirigent Douglas Bostock iz Velike Britanije.

Na Japonskem vsako leto poteka tudi največje tekmovanje pihalnih orkestrov na svetu, t. i. tekmovanje AJBA (All-Japan Band Association), na katerem letno sodeluje prek 14.000 japonskih orkestrov z več kot 500.000 člani, zato je to − po številu aktivnih udeležencev (povprečen sodelujoč orkester ima približno 35 članov) − tudi največje svetovno glasbeno tekmovanje.

Tudi Slovenci smo vedno imeli skladatelje, ki so ustvarjali izvirna dela za pihalne orkestre, nenazadnje seveda ravno zaradi uvodoma omenjene zelo bogate in razvejane godbeniške tradicije pri nas. Prvo in častno mesto vsekakor pripada enemu najbolj vsestranskih in plodovitih slovenskih skladateljev, Bojanu Adamiču, čigar glasba je vedno znova nepogrešljiva na koncertih pihalnih orkestrov. Adamič je bil pri nas nemara prvi, ki se je resno in v popolnosti zavedel in zavedal dejstva, da pihalni orkestri niso namenjeni samo igranju koračnic, ampak tudi drugačnemu repertoarju, zato je zanje napisal množico še danes zelo priljubljenih in pogosto izvajanih skladb, kot so na primer Zgodbica v štirih delih, Sprenevedanja, Jesensko vezenje, Suita za pihalni orkester, Cik cak, Fičfirič in seveda nesmrtna Tratata, zdaj igra naša muzika. Po njem pa se imenuje tudi serija odličij in priznanj, ki jih za zasluge in dolgoletno delo v godbeništvu podeljuje ZSG. Ker je Adamič s pisanjem novitet za pihalne orkestre pri nas tako rekoč prebil led, so se kmalu opogumili in mu sledili tudi drugi skladatelji. Jože Privšek, Vinko Štrucl, Tomaž Habe, Jani Golob, Emil Glavnik, Igor Krivokapič in drugi so z deli, kot so na primer Majska suita (Privšek), Sinfonia Carnioli – Soudaška (Habe), Concerto grosso za godalni kvartet in pihalni orkester (Golob), Logarska dolina (Glavnik) in Rondo Fresco (Krivokapič), pripomogli, da se je kakovost naših pihalnih orkestrov dvignila. Od mlajše generacije skladateljev je treba omeniti Roka Goloba, ki je leta 1999 napisal suito Godba gre v vesolje, tri leta pozneje pa (prav tako suito) Knjiga prigod za pihalni orkester. Obe sta bili pri orkestrih zelo toplo sprejeti in sta bili tudi obvezni skladbi tekmovanj v koncertni skupini. Velik izziv pa je tudi izvajanje izvirne simfonične literature, prirejene za zasedbo velikega pihalnega orkestra. V zadnjih letih so bile tako zelo uspešno prirejene in izvedene skladbe Rapsodični ples Uroša Kreka, simfonični scherzo Bela krajina Marjana Kozine in Belokranjske pisanice Danila Bučarja.

Glede na to, da je približno 5500 Slovencev članov takšnega ali drugačnega pihalnega orkestra, se za svetlo prihodnost godbeništva pri nas ni bati. Zelo pomembno prispevajo tudi glasbene šole, ki skrbijo za vedno nov godbeni podmladek. Odpravite se tudi sami kdaj na koncert katerega od večjih pihalnih orkestrov in se prepričajte, da je čas pleh muzik in njihovega špilanja raznih koračnic in preostalih poskočnic že zdavnaj zgodovina.

Tine Vučko