Kaja Šivic

Pogovor v troje

Po stroki diplomirana jezikoslovka. Po poklicu več kot trideset let neumorna (so)delavka Glasbene mladine Slovenije, predana promociji dostopa do glasbe za mlade poslušalce. V glasbi vidi eno od pomembnih sestavin človeškega duhovnega ustroja – tako jo je že od zgodnjega otroštva učil oče, skladatelj, pianist in glasbeni pisec Pavel Šivic (1908−1995). Ker je letos minilo sto let od njegovega rojstva, Kaja ta pogovor posveča njegovemu spominu.

Dolga je doba, ki si jo popolnoma posvetila delu v zvezi z glasbo, delu, ki ni glamurozno, saj se dogaja v zakulisju, delo, ki ne daje egocentričnega zadovoljstva kot tisto, ko zablestiš v odrskih lučeh. Tudi se nisi odločila za organizatorsko delo v smislu etabliranih velikih institucij, kot so opera, Cankarjev dom, Filharmonija ali RTV. Namesto tega si se čisto drugače vključila v glasbeno dogajanje, posvetila si se mladim. Kako je do tega prišlo?

Vzrokov je več. Predvsem sem otrok dveh glasbenih pedagogov. Oče si je želel, da bi šla po glasbeni poti, mama pa me je prejkone držala nazaj. Pri njej sem se sicer učila igrati klavir na glasbeni šoli, v vsem mi je stala mi ob strani, vendar me ni nagovarjala k ničemur, za kar je vedela, da mi ni blizu. Nikdar namreč nisem bila ambiciozna v tej smeri – morda z izjemo najzgodnejšega otroštva, ko sem rada pela pred publiko. Menda sem že dveletna znala točno zapeti, kar sem slišala, in sem rada zapela vsakomur, ki me je hotel poslušati.

Tudi tvoja mama se je posvetila pedagogiki in ne nastopanju.

Verjetno imam ta čut po njej, že majhna sem hotela biti učiteljica. Glasbi pa se tako in tako nisem mogla umakniti, od mladih nog živim med in z glasbeniki, s svojim očetom sem preposlušala ogromno muzike, s petimi leti sem ga začela spremljati na koncerte in operne predstave – takrat je pisal kritike – tako da sem slišala veliko zelo zgodaj. To je bila nekakšna direktna metoda glasbenga pouka.

Se je oče pogovarjal s tabo?

Bolj je pripovedoval, kot bi naglas razmišljal, jaz pa sem iz tega nevede črpala. Mogoče je bilo kar preveč glasbe okrog mene, in ko sem postala bolj samokritična, sem se zavedela, da se moje igranje ne bo moglo približati tisti verziji, ki sem si jo znala zavrteti v glavi. Tako sem se odločila, da grem študirat jezike, ki so me od nekdaj zanimali. Vpisala sem francoščino in angleščino, glasba pa mi je ostala za veselje, za hobi. Igram samo tu in tam, in to samo zase.

Pri tem, da si tako intimno živela z glasbo, a sama nisi hotela igrati, bi bila logična in pričakovana izbira, da bi šla študirat muzikologijo.

Muziko znam uživati drugače, vedno me je bolj kot to, kako se skladba imenuje in kdo jo igra, zanimalo, kako se odvija, kaj se v njej dogaja. Sama teorija glasbe me ni posebno zanimala. Najbrž je bil tudi to očetov vpliv. Kljub velikemu, tudi teoretičnemu znanju je bil predvsem praktičen človek, človek akcije. Nikdar ni prepisoval, vedno je sam razmišljal, vse do zadnjega diha. Še pri 87 letih je pred obiskom koncerta prebiral partiture, če dela ni dobro poznal, ne glede na to, ali je pisal kritiko ali ne! Zanimalo ga je vse, črpal pa je iz tistega, kar je sam dojemal, in čeprav je ogromno bral, je bila njegova misel samonikla. Učil me je prepoznavati obdobja in sloge, razlikovati, ali je skladba nemška, italijanska itd. Lahko rečem, da me je učil glasbo aktivno uživati.

Ko rečeš uživati, je to zate čustvena kategorija? Gotovo ni samo umska.

Odvisno od muzike. Če mi je ljuba kot Romeo in Julija Sergeja Prokofjeva, je to gotovo tudi čustveno – obožujem jo. Poslušam jo sicer vedno aktivno, ne dovolim, da bi me zvoki samo božali ali razburjali, vendar jo tako dobro poznam, da se lahko prepustim tudi čustvom. So pa glasbe, pri katerih poskušam predvsem slediti temu, kar se v njih dogaja … v tem sem se urila že kot dijakinja, ko sem obračala note očetu, ko je na primer v ansamblu Slavko Osterc izvajal izjemno sodobne glasbene zapise.

Se nisi zmedla?

Ne, to je drug način branja. Oče je celo duhovito pripomnil, da njegova hči liste v takih partiturah zato dobro obrača, ker bolj slabo bere note.

Inteligentna pripomba. Treba je gledati celovito sliko, slediti liniji, ne pa se ukvarjati s posameznim znakom, glasbeno črko, ki ji pravimo nota. Je tvoj pristop do jezikov podoben? Kako je nagnjenje k jezikom vplivalo nate v povezavi z glasbo? Je glasba tudi jezik?

Gotovo je glasba oblika izražanja, vprašanje pa je, ali jo je treba razumeti. Glasbo poslušam kot nekaj absolutnega, nimam asociacij, ne vidim barv, skušam pa v njej poiskati, kaj mi želi povedati. Seveda ne na enak način kot besedilo. Občutljiva sem na tonske barve, moti me pretirana glasnost, ki je je danes v številnih zvrsteh preveč, ker zabriše potankosti znotraj struktur glasbenega dela. Nagnjenje do jezikov pa pri meni ni toliko povezano z glasbo kot s tem, da sta oče in mama znala več tujih jezikov, oče je bil celo vzgojen v dveh jezikih.

V odraščanju si se soočala predvsem z resno, tudi sodobno glasbo. Kakšen je odnos do različnih zvrsti glasbe ob očetu skladatelju?

Oče ni bil ozkega pogleda. Skupaj sva šla na kak jazzovski koncert, s potovanja na Škotsko mi je prinesel prvi single Beatlesov, Yesterday. Temo iz te skladbe je dal celo študentom za nalogo v harmoniziranju. Ni pa prenesel spakovanja – tudi jaz ga ne! Na kratko povedano, rada poslušam muziko.

Ko rečeš muzika, kaj to pomeni?

Da začutim ob glasbeniku, da je nekaj resnično njegovo ali njeno, da ni pobrano z vseh plati.

Sprejmeš tudi preproste strukture?

Vsekakor, a naj ne bo načrtno narejeno iz prefabriciranih vzorčkov, za katere avtor misli, da so ljudem všečni, da se primejo. To velja za vse zvrsti. Okus se seveda oblikuje predvsem s poslušanjem, kar se je meni zgodilo precej zgodaj v življenju. Gotovo sem občutila tudi vpliv očetove generacije, ki se je hote in nehote zgledovala pri takratnih glasbenih velikanih, Prokofjevu, Stravinskem, Bartoku, Schönbergu in Bergu.

Tvoj oče je bil vedno odprtega duha za novosti, ki so se pojavljale v kompoziciji na svetovni ravni.

To je res, a pravzaprav ni dosti eksperimentiral. V njegovi glasbi je čutiti, da mu je bil blizu dvanajsttonski sistem, pomembno je nanj vplival Slavko Osterc, s katerim sta se razumela tudi zaradi antiklerikalnega svobodnega duha. Oba sta bila jasna misleca in proti vsemu osladno romantičnemu, solzavemu.

Na svojem maturantskem recitalu sem igrala krstno izvedbo skladbe v dvanjasttonski tehniki, kar se mi je takrat zdelo zelo moderno. Tvoj oče jo je napisal posebej zame, za to priložnost.

Saj veš, da se je oče veliko ukvarjal z mladimi, rad je pisal skladbe za otroke in mladino, predvsem pa je bil pedagog bodočih pedagogov. Poučeval je metodiko klavirja na akademiji za glasbo, kjer je tudi pomagal osnovati pedagoški oddelek, ki je bil namenjen uvedbi vzporednih predmetov, ki bi koristili glasbenikom, da lahko postanejo uspešni pedagogi. Zavedal se je, da še zdaleč ne bodo vsi postali solisti, zato je bil mnenja, da je študij vse preveč enostransko usmerjen v izvajanje.

V tem pogovoru, ki naj bi se pletel okrog tvojega življenja, vedno znova popolnoma naravno usmerjaš pogovor k svojemu očetu. Zdi se, kot da sta vajini zgodbi tako organsko prepleteni, da je nemogoče drugače. Fascinira me dejstvo, da se med vama ni zgodilo, kar se pogosto dogaja, da namreč pri tesni povezavi med očetom in hčerjo − še posebno, če je oče velika osebnost − avtomatično pride do otrokovega podrejanja. Med vama pa ni bilo tako, bila sta enakovredna partnerja v prijateljstvu, gre za ozaveščeno odrasel odnos dveh zrelih osebnosti

Nikdar nisem bila pridna punčka, ki za očkom caplja, nasprotno, celo prav majhna sem se rada potepala, hotela sem biti samostojna. Vendar me starši niso nikdar tlačili. Skušali so mi le dopovedati, da moram odgovornost zase nositi sama, in to me je spametovalo. Seveda pa smo bili med seboj močno povezani, z očetom v poznejših letih tudi po glasbeni plati. Izmenjevala sva si informacije, literaturo, se veliko pogovarjala. Včasih se tudi nisva strinjala, vendar je znal spoštovati moje mnenje. Moja kritika je namreč znala biti kruta, tudi njegove skladbe sem kritizirala, vendar sem morala znati to utemeljiti. »Ni mi všeč,« zanj ni bilo sprejemljivo. Saj te tudi pri matematiki nihče ne vpraša, če ti je enačba všeč ali ne, enačba je enostavno enačba. Tako resno je gledal na glasbo.

Tudi na življenje! Iz pisma, napisanega moji materi, vem, da je verjel v izboljšanje sveta v obdobju socializma in so ga spremembe zaskrbele. Kakšnega prepričanja je bil?

Najlaže bi ga opredelila s frajgajst, bil je svobodnega duha, mnenje si je ustvarjal s stalnim izpopolnjevanjem in lastnim razmišljanjem. Bil je neprestrašen, trden v prepričanjih, nikoli v paniki, imel je zdravo samozavest in močan socialen čut. Manipuliranje z ljudmi se mu je upiralo. Bil je skromen zase, sploh ne hohštaplerski in tudi nas je vzgajal v takem duhu. Čevlji so bili dobri, dokler so služili svojemu namenu. Luči smo ugašali za sabo – ko se zdaj toliko govori o ekonomični porabi energije, se mi zdi smešno. Za nas je bilo vedno samoumevno, da se s tem ne razmetava. Nekateri so imeli očeta za škrta, a ko danes razmišljam o tem, bi rekla, da je bil le proti potratnosti.

Je verjel v uradni socializem?

Na to težko odgovorim. V partiji ni bil, preveč in prejasno je videl. Prav gotovo pa je znal oceniti, da je za malega človeka v socializmu laže kot v kapitalizmu, saj je komercialno usmerjeno družbeno ureditev izkusil že v mladosti. Poznal pa je tudi zahodni svet. Za tiste čase je veliko potoval, imel je precej stikov po svetu. Poleg tega je sodeloval s tujimi kolegi, ki so prišli koncertirat v Slovenijo, spremljal jih je na klavirju. Dopisoval si je s kolegi prek mednarodne mreže glasbenih pedagogov ISME, aktivno je sodeloval na mednarodnih kongresih. Prijateljeval je na primer z nemškim muzikologom dr. Walterjem Georgiijem, piscem pomembnih knjig, in v Avstriji s prof. Regnerjem z Orffovega inštituta v Salzburgu, kamor je pošiljal svoje diplomante, da si razširijo obzorje ob spoznavanju novih metod poučevanja.

Orffova metoda se posveča glasbeni vzgoji majhnih otrok. Zavedal se je, da je treba začeti vzgajati v zgodnjem otroštvu.

Otroci so ga vedno zanimali, znal se je ukvarjati z njimi, in to ne samo po glasbeni plati. Meni je, ko sem bila majhna, v obliki pravljic pripovedoval vsebine velikih literarnih del in pogosto sem pozneje, ko sem se soočila s kakšno gledališko predstavo ali s knjigo, spoznala, da mi je tematika poznana – vse od Svetega pisma do Shakespearovih dram in opernih vsebin. Podobno se je v visoki starosti posvetil svoji najmlajši vnukinji, ki je še čisto majhna zahtevala od dedija vsakič novo "pravlo". Veliko svoje ustvarjalnosti je posvetil mladim.

Kako pa gledaš na njegov skladateljski opus?

Vsega niti ne poznam, saj veliko del ni bilo izvedenih. Čutim pa, da je v njegovi glasbi veliko tragike – ne zagrenjenosti, prav tragike! Že po izbiri besedil za opere in samospeve vidimo, da ga je taka tematika privlačila.

Sodeč po operi Cortesova vrnitev na besedilo Andreja Hienga, ki ga poznam do potankosti, saj so mi pri Društvu slovenskih skladateljev na tvoje priporočilo zaupali prevajanje v angleščino, se strinjam. Enako pa sem, brez teksta, podoživela počasen stavek klavirske sonate. Ta glasba je ena najbolj pretresljivih izpovedi, ki sem jih igrala. Samospevov pa ne poznam.

Mislim, da je Cortesova vrnitev zelo močna opera. Samospevi so, poleg klavirskih del, njegova druga najmočnejša točka. Dobro se je spoznal na glas, saj je dve leti študiral solopetje, poleg tega je imel izreden smisel za izbiro tekstov. Šaljivosti je v njegovi glasbi bolj malo, morda nekaj sarkazma. Vedre so le skladbice za otroke, a tudi ne tjavdan.

Skladbice za klavir sem posnela za arhiv Radia Slovenija, zato vem, da niso lahke, so le navidezno preproste in imajo izrazno globino.

Do sebe je bil zahteven in je tudi pisal zahtevno. Njegovi zbori so težki, kantate in simfonične skladbe niso lahke ne za izvajalca in ne za poslušalca. Z redkimi izjemami, na primer Slovenske rapsodije. To skladbo sestavljajo teme, ki zvenijo čisto slovensko ljudsko, a niti ena ni citat. Značilno za očeta, da ni hotel kopirati, je pa zajel duh, saj je poznal veliko ljudske glasbe. Med lažje poslušljiva dela spada seveda tudi opereta, ki jo je napisal v mladih letih in je bila v ljubljanski operi izvedena z več ponovitvami. Sicer pa je ogromno napisal, ni čakal na naročila in v NUK-u je veliko še neizvedenih del. Malokdo je tudi potrkal na vrata in prosil, naj mu napiše skladbo.

Z izjemo prijateljice in kolegice prof. Hilde Horak (moje mame); na njeno pobudo je napisal več skladb, med njimi Premene za dva klavirja, ki sva jih midve krstili in zanje dobili nagrado JRT. Sicer pa imaš prav, klavirska sonata tvojega očeta, napisana leta 1976, bo doživela premierno javno izvedbo šele letos, in sicer 4. novembra v Koncertnem ateljeju DSS pod mojimi prsti. Sprašujem se, ali bi imel tako velik um lažjo pot in večji uspeh v kaki veliki, že dolgo razvijajoči se kulturni sredini, če bi se rodil na primer v Angliji, Nemčiji, Franciji?

Morda. A mislim, da bi, kjer koli bi živel, vključno s Slovenijo, imel večji javni uspeh, če bi bil nekoliko manj samosvoj in bi se vključeval v določene kroge. Pravzaprav ni imel veliko prijateljev, ni se veliko družil, bil je na nek način samotar. V življenju ni prižgal cigarete, nikoli ni bil pijan, v tem smislu je bil res nedružaben. V družbi je zdržal, dokler je tekel zanimiv pogovor, če tega ni bilo, je enostavno odšel.Poleg tega jepreziral umsko lenobo, zapravljanje možganskih kapacitet, kot je temu rekel. Verjetno je to marsikomu tudi povedal, s čimer se gotovo ni ravno prikupil. Sam je bil izjemno delaven, posebno miselno, vse do smrti.

Tudi v komponiranju?

Tudi. Na mizi je obležala skoraj dokončana peta simfonija, ki jo je instrumentiral še nekaj dni pred smrtjo. Delavnost in disciplina sta bili prav gotovo njegovi najmočnejši lastnosti.

Si tudi ti disciplinirana? Imaš visoke zahteve do sebe?

V bistvu jih imam, a imam tudi precejšnjo porcijo lenobe, zato sem do drugih popustljivejša. Rada pa pomagam drugemu, če želi prebroditi težave. Zelo zgodaj sem začela inštruirati angleščino, pa ne iz potrebe po denarju, ampak ker sem strašansko uživala, če sem lahko nekoga nekaj naučila, tako da je potem dobro znal. Pri tem sem tudi sama veliko pridobila, ker sem si morala za razlago drugemu izdelati logičen sistem, medtem ko se mi zase to ni zdelo potrebno, ker sem intuitivno vedela, kako uporabljati jezik, pač po posluhu.

Nisi bila pedagog v klasičnem pomenu učiteljevanja. Kako torej poslanstvo, ki ga očitno nosiš v sebi, in užitek ob uspehu učenca povezuješ s svojim delom pri Glasbeni mladini Slovenije?

Moje delo je bilo v nekem smislu zelo pedagoško, in prav to je tisto, zaradi česar sem vztrajala v Glasbeni mladini Slovenije! Njeni cilji so mi bili vedno blizu! Omogočiti dostop, približati nekaj tako dragocenega, kot je dobra glasba, tistim, ki se z njo še niso srečali.

Je bil pri tem spet oče ključna figura in te opozoril na možnost službe?

Pravzaprav res. Spominjam se, da je imel precej let pred nastankom Glasbene mladine Slovenije skupaj z Aleksandrom Skaletom v Festivalni dvorani Pionirskega doma v Ljubljani koncerte za otroke, tam sem v eni točki celo sodelovala z igranjem na manjši ksilofon. Logično je, da je podprl ustanovitev Glasbene mladine Slovenije in poznal njeno delovanje. Leta 1975 je Metka Zupančič, takratna sekretarka uredništva, odhajala na podiplomski študij v Strasbourg (pozneje je postala profesorica književnosti na kanadskih in ameriških univerzah), medtem ko je bila Alenka Keršovan, danes doktorica muzikologije in predavateljica na hamburški univerzi, odgovorna za programe. Alenka je mojega očeta vprašala, ali bi me zanimalo Metkino mesto. Sprejela sem ponudbo in se zaposlila kot sekretarka uredništva.

Kako se je tvoja vloga razvijala in odvijala, kakšne so bile tvoje delovne naloge?

Začela sem torej pri časopisu. Prvo številko sva naredili z Metko skupaj, nato sem zaplavala sama. Po naročilu dveh zunanjih urednikov je bilo treba zbrati članke, jih odnesti lektorju, nato številne pretipkati, ker smo živeli v predračunalniških časih. Skupaj s tehničnim urednikom sem bedela nad montažo v tiskarni, pozneje sem celo križanko sama montirala. Naslove za pošiljanje revije je bilo treba vsak mesec obnavljati sproti, kar je pomenilo nekaj ur dela, ker je bila naklada precej drugačna kot danes.

Kakšne pa so bile vsebine revije?

Skozi leta so se nekoliko spreminjale, a so bile vedno precej široko zastavljene. Od portretov skladateljev in ocen koncertov, kjer je veliko sodeloval tudi oče, do prispevkov o jazzu, rocku in še drugih sodobnih smereh. Nikoli niso manjkale tudi predstavitve mladih glasbenikov.

Kakšno pa je tvoje mnenje o očitkih, ki jih slišimo o tem, kako se je podoba revije spremenila, odkar se imenuje Muska, in veliko piše o vseh mogočih zvrsteh glasbe, tako da je morda zdaj delež klasične glasbe postal procentualno manjši?

Revije ni lahko delati, zato na te očitke gledam z zaskrbljenostjo. Taka revija, kot je nekoč bila, danes ni potrebna. Ko ni bilo glasbenih učbenikov, interneta s takojšnjim dostopom do podatkov in vseh drugih revij, ki so danes na razpolago, je marsikatero vlogo revija takrat zelo uspešno pokrivala. Zdaj so popolnoma drugačni časi. Morda je bila včasih malo preveč pedagoško zasnovana, močno je namreč podpirala druge aktivnosti Glasbene mladine Slovenije, tematske koncerte po šolah, izobraževalne komentirane simfonične koncerte, glasbene kvize in koncerte mladih glasbenikov. Današnja Muska nima več tega namena. A glede očitkov moram reči, da bi v reviji z veseljem objavljali več prispevkov o klasični glasbi, če bi se našlo več piscev.

Zakaj jih ni?

Zadržki so različni; nekateri se ne želijo asociirati z revijo, kakršna je, a se jim je ne ljubi spreminjati tako, da bi tudi sami sodelovali; drugi niso pripravljeni vložiti truda, spet tretji niso pripravljeni pisati za skromen honorar, ki jim ga lahko ponudi.

In kdo so abonenti? Koliko jih, po tvojem občutku, Musko resnično prebere?

Veliko več, kot je prodanih izvodov. V knjižnicah je revija namreč precej brana. Danes so naročniki posamezniki, v nasprotju s preteklostjo, ko so bili to v glavnem učenci, seveda prek svojih pedagogov oziroma šol. V skoraj štirih desetletjih se je preprost časopis z začetno naklado 3000 izvodov počasi razvil v revijo in v najboljših časih dosegel naklado 18.000, nato ob spremembah okoliščin in seveda vsebine počasi padal proti prvotni nakladi. Muska vsekakor ni več namenjena šolski mladini, zato pa bi morala poleg nekoliko zahtevnejših poslušalcev zanimati vsaj glasbenike in glasbene pedagoge. Pričakovala bi, da bi tudi aktivneje sodelovali pri njenem nastajanju.

Kaj je bilo najpomembnejše v tvojem delu?

To, da sem sodelovala v celotnem procesu Glasbene mladine Slovenije, ki je imela in še vedno ima bogato delovanje – urejala sem revijo, pisala članke, komentirala številne simfonične koncerte za mladino, načrtovala sezone, pozneje vodila našo majhno strokovno službo in skrbela za mednarodne stike, nekaj let celo za festival Druga godba in še marsikaj.

Glede na to, da je v drugih državah vedno vladal isti družbeni red (na primer Belgija, Španija, kjer je GM močna), pri nas pa se je aktivnost GM razvila v kontekstu določenega svetovnega reda, ki ga zdaj ni več, me zanima, kako vidiš bodočnost Glasbene mladine Slovenije v spreminjajoči se družbi, veliko bolj usmerjeni v pridobivanje materialnih dobrin? Kakšne želje bi izrazila za bodoče obdobje, ko te ne bo več tam?

Moja želja je enaka, kot je vedno bila: da bi mladi imeli čim več možnosti s srečevanjem dobre glasbe, ki jih je ponujala in jih še vedno ponuja GM, celo če ne bi bila več tista organizacija, ki bi opravljala to poslanstvo. Zame ni toliko pomembno ime ali društvo kot ideja in vsebina. Se pa zavedam, da je danes vsako idejo mogoče uspešno realizirati le ob močni promocijski in finančni podpori. Za to pa je potrebno ime, znamka, ki si jo ljudje zapomnijo, o njej govorijo. Za današnji in bodoči čas Glasbeni mladini Slovenije želim predvsem prodornosti, izvirnih idej in bogatih podpornikov.

Sem sogovornica, ki se strinja. Pa vendar se glasba v splošnem šolskem izobraževanju povsod po svetu obravnavana kot neke vrste pastorka, ob robu. Tako v Sloveniji kot v Angliji vem za primer, ko so otroci, ki so bili deležni intenzivnega kvalitetnega glasbenega pouka, pokazali boljše dosežke tudi na drugih področjih, na primer v matematiki. A v obeh primerih so oblasti kaj hitro odpravile take vrste pouk. Zakaj meniš, da je tako, saj se na prvi pogled zdi prav absurdno?

To je v prvi vrsti inertnost. Večina ljudi, ki se ukvarja s takim ali drugačnim vodenjem v družbi, gleda na glasbo kot na element v življenju, s katerim se da eventualno zaslužiti ali pa se ob njem zabavati. Pozabljajo ali pa jim glasbeni strokovnjaki ne znajo dopovedati, kako pomembno je, da znaš v življenju prisluhniti, da znaš prek poslušanja glasbe najti samega sebe. Ukvarjanje z glasbo odpira nova obzorja in nove dimenzije. Res pa je tudi, da je s takim, ozaveščenim človekom težje manipulirati. Kdor zna poslušati in misliti, kdor ceni kulturo, je samozavestnejši, manj vodljiv in s tem težavnejši za oblast.

Kot tvoj oče, ki se ga tudi sama spominjam kot neukročenega duha. Če bi se na en mah ozrla na svoj čas v GM, na to dolgo obdobje življenja, kako bi strnila to, kakšen je bil pomen tvoje predanosti Glasbeni mladini Slovenije, kaj si s naredila zase, kaj si dala drugim?

Veliko sem naredila zase in upam, da tudi za druge. Predvsem sem počela stvari, ki jih rada počnem, in ogromno sem se naučila. Družila sem se z glasbeniki in z glasbo, ki mi je ljuba, urila sem sebe in druge v pisanju, mnogim sem pomagala z nasveti, ki jih znam menda dobro deliti. Udeleževala sem se mednarodnih srečanj, še več pa sem organizirala potovanja mladim glasbenikom, ki smo jih pošiljali v Svetovni orkester glasbene mladine in v Svetovni zbor mladih, na koncertne turneje in v mednarodne tabore. Vse društveno delovanje, v katerem sem vsa ta leta sodelovala, je bilo izjemno aktivno, zelo resno smo jemali cilje in naloge, pod katere sem se z veseljem podpisala in jih doživljala kot poslanstvo.

In kam te vleče zdaj?

Nikakor ne nameravam popolnoma izpustiti iz rok intelektualnega naprezanja, pisanje in prevajanje mi bosta zdaj v večje veselje, ker bom imela zanju več časa. Več pa bo časa tudi za stik z naravo. Obožujem gozd, veliko mi pomeni, da vidim vejo skozi okno, da slišim žgolenje ptic, da opazujem muco, ki si liže tačko. Opažanje detajlov, drobnih stvari, tudi v tem je bogastvo sveta. Znam živeti v svojem svetu, v katerem se dobro počutim. Tudi to je očetova dediščina.

Marina Horak