Mayra Andrade

Na valovih

Za marsikoga, ki je lani naletel na album Navega (RCA France/Sterns Music), je bila Marya Andrade odkritje: nova zvezdica na nebu zelenortske etno popularne godbe in še ena potencialna naslednica velike Cesarie Evore, ki se je na videz pojavila od nikoder.

Album je tudi sicer naletel na dober sprejem, številni kritiki so ga konec leta uvrščali na lestvice najboljšega, kar je lani izšlo na področju t. i. svetovih godb, Mayra pa je s prepričljivimi promocijskimi nastopi na izbranih prizoriščih in festivalih, med drugim tudi na Womexu, prepoznavnost še dodatno okrepila. No, že to, da je nekemu prvencu ne ravno pretenciozne produkcije, brez sodelovanja zvenečih imen in brez posebne agresivne promocije v zelo ostri konkurenci med lani izdanimi diskografskimi izdelki – lani so izdali plošče številni mednarodno že dolgo uveljavljeni afriški in drugi etno glasbeniki – uspelo pritegniti takšno pozornost, je razlog za njegovo predstavitev. Ob poslušanju ugotovimo, da sicer ne prinaša ničesar epohalno novega ali vsaj bistveno drugačnega, da pa je v petju, interpretaciji, aranžmajih in instrumentalnih prispevkih, ki so se na njem zlili v dvanajst značilno luzofonskih skladbic, nekaj več; nekaj, kar ustvarja njegovo privlačnost in potem povratno naklonjenost poslušalca tej vsebini ter še posebno predstavi, ki si jo je z njim ustvarila njegova avtorica.

V nasprotju z zelenortskimi glasbenimi staroselci, ki smo jih večinoma spoznavali do zdaj in katerih daleč najbolj izpostavljena je Cesaria Evora, je Mayra Andrade predstavnica nove generacije svetovljank. Tako kot Sara Tavares in Lura – če omenim samo bolj poznani v tem okolju – je svojo glasbeno kariero že od začetka umestila v mednarodne koordinate. Vendar ne v eksil, v zelenortsko diasporo, kjer so praviloma začenjali tisti, ki so se odločili, da zapustijo otoke svojih prednikov, ampak zares na mednarodnem prizorišču. Staršem, ki so po poreklu z Zelenortskega otočja, se je rodila na Kubi, potem pa je svojo mladost preživela med selitvijo z njima po svetu, s postajami v Senegalu, Angoli in Nemčiji, a s stalnimi daljšimi povratki v domovino. Po spletu okoliščin je že v otroštvu poslušala pesmice, ki ji jih je prepevala njena brazilska varuška. Vpliv brazilskih melodij in ritmov je potem ni nikoli več zapustil, zato je tudi v njeni aktualni glasbi bolj opazna prisotnost elementov iz te luzofonske diaspore kot pri drugih zelenortskih izvajalkah. Prisotnost, ki se še krepi v njenih sodelovanjih z brazilskimi glasbeniki. Za začetek kariere je bil usoden nastop na frankofonskih igrah v Kanadi, kjer je s 16 leti zmagala s pesmijo, zapeto v zelenortski kreolščini. Zaradi te zlate medalje so jo odkrili tudi v domovini in ji omogočili nekaj nastopov, sledilo pa je povabilo na koncert v Lizbono, tam je nastopila pred navdušenimi rojaki, ki živijo na Portugalskem, med katerimi je bilo tudi precej cenjenih glasbenikov. Leta 2002 se je ustalila v Franciji, tam je naslednje leto začela profesionalno glasbeno pot z nastopi po pariških klubih in manjših prizoriščih naokrog. Leta 2004 so jo že opazili; predvsem po tem, ko jo je velika Cesaria povabila, naj nastopi na njenem koncertu v prestižnem pariškem klubu New Morning. Sledilo je povabilo v Brazilijo, tam je nastopala z zvezdnikoma, kakršna sta predvsem doma, pa tudi že na mednarodnem prizorišču Lenin in Chic Buarque, leta 2005 pa jo je povabil celo Charles Aznavour, naj z njim v duetu odpoje pesem za njegov novi album.

Jasno je, da so njene nastope pričeli obiskovati francoski glasbeni kritiki – in seveda pisati o njej − začeli pa so jo obletavati tudi predstavniki založb s ponudbami, naj zanje posname ploščo. Vendar ni popustila pritiskom. Odločila se je, da s prvencem ne bo hitela; da bo to delo opravila temeljito in ob pravem času. Šele novembra 2005 je odšla v neki pariški studio, potem pa še enkrat januarja 2006, ko je snemanje dokončala, februarja istega leta pa so posnetke v Londonu pripravili za izid. Potem pa je album čakal še slabo leto, da je končno izšel najprej za francoski trg, za preostali svet pa sredi lanskega leta s ponatisom pri londonski založbi Sterns.

Plošča ima precej simboličen naslov: Navega pomeni v kreolščini 'na valovih', lahko tudi 'proti valovom'. Naslov je dobila po osrednji pesmi − ob uvodni Dimokransa (v prevodu »Sprevržena, lažna demokracija«), ki je v zadnjih mesecih postala že pravi mednarodni radijskih hit, je morda tudi najbolj izrazita in ob sklepni Regasu tudi najdaljša na njej. Napisala in uglasbila jo je Mayra sama, pri aranžmaju ji je pomagal znani francoski kitarist in aranžer Patrice Larose. To je po vsebini značilna pesem s tega otočja, ki opeva življenje ribiških žena. Pripoveduje o tem, kako odhajajo ribiči, ki sestavljajo precejšen del zelenortskega prebivalstva, lovit na široki in nepredvidljivi ocean, kdaj se bodo, in če sploh, vrnili, je odvisno od ulova, vremena in predvsem sreče. Žene pa jih ob vsakodnevnih opravilih v negotovosti čakajo doma, kajti mnogi se ne vrnejo nikoli, zgodilo pa se je že, da so se vrnili iz Brazilije, kamor jih je odnesel premočni ocean, medtem pa so njihove žene že obupale.

Takšne in podobne so tudi druge pesmi na tem albumu, po vsebini vse bolj ali manj trdno vpete v zelenortsko realnost, po izrazni, glasbeni plati pa v prepoznavnem odnosu z morno in drugimi tamkajšnjimi zvrstmi. Kar ne preseneča, saj so vse razen treh, ki jih je napisala sama, prispevali bolj ali manj znani zelenortski avtorji. Med njimi izstopa zdaj že pokojni mojster Orlando Pantera, predstavnik starejše generacije, s štirimi pesmimi, preostale pa so napisali mlajši in manj uveljavljeni avtorji. Čeprav je več kot devetdeset odstotkov repertoarja na plošči po temah in glasbenem izrazu trdno zavezano domačemu arhipelagu in zapeto v domačem jeziku, je vendarle treba izpostaviti drugačnost njenega pristopa. Gre zagotovo za izpoved urbane generacije prebivalcev tega otočja, hkrati pa je tudi prepoznavno pariška ali lizbonska, ni mogoče preslišati niti brazilskih vplivov. Te primesi se poznajo tudi v bazični zasedbi sodelujočih glasbenikov, ki je sicer v skoraj vseh skladbah povsem akustična. Kitarist, klaviaturist, harmonikar in tolkalec Kim Alves je sicer Mayrin sonarodnjak, zato pa je v Franciji izjemno cenjen basist Etienne Mbappé po poreklu iz Kameruna, vsestranski tolkalec Ze Luis Nascimento pa je seveda Brazilec. Zanimivo naključje: to je isti Ze Luis Nascimento, ki se je na koncertu Titija Robina v Ljubljani izkazal za izjemnega tolkalca, ki zelo spominja na nekakšnega brazilskega Marjana Staniča. V posameznih skladbah se zvrsti tudi cela vrsta gostov, izmed katerih naj omenim vsaj še enega zanimivega Brazilca Hamiltona de Holanda, ki igra mandolino, sicer pa doma vodi odmevne lastne zasedbe, in seveda našega dobrega znanca, malgaškega harmonikarja Regisa Gizavo ter francoskega čelista Vincenta Segala.

To, kar ponuja Mayra Andrede s svojim odmevnim prvencem, je zvočno bogato, a ves čas značilno umirjeno, produkcijsko povsem neprisiljeno, zato pa očarljivo in všečno. Zlahka prepoznaven vzrok navdušenja, ki ga je lani z njim in nastopi povzročila med kritiško srenjo in še posebno med poslušalci. To pa je dobilo svoj izraz v nagradi Radia BBC3 za najboljšo novinko na področju svetovnih godb v letu 2007, ki jo je prejela 10. aprila letos.

Zoran Pistotnik