Letnik: 2008 | Številka: 5/6 | Avtor/ica: Matej Krajnc

New Swing Quartet

40 let in srce, polno swinga

V tem zapisu ne bo govora o že tolikokrat ponavljani zgodovini New Swing Quarteta; o tem zgovorno govori njihova biografija (Pozoj, 2003). Osredotočili se bomo na štiri njihove najpomembnejše in najbolj prelomne plošče, ki so nastale med letoma 1973 in 1998 in ki nazorno kažejo tudi razvoj kvarteta.

Na čelu stoji seveda njihov prvi album Spirituals, ki so ga posneli za Založbo kaset in plošč RTV Ljubljana leta 1973 z zasedbo Črne vrane, ki jih je takrat spremljala. Repertoar je obširen, sestavljen večinoma iz dobro znanih gospelovskih standardov, denimo uvodne Amazing Grace, pesmi Joshua Fit The Battle, Down By The Riverside, Old Time Religion, He's GotThe Whole World, Wade In The Water itd.; orehov torej, ki jih trejo vse podobne zasedbe in tudi večina drugih mainstreamovskih ali nemainstreamovskih izvajalcev. Pri nas so Joshuo posneli med drugimi tudi Slovenski oktet (plošča Nocoj in vselej) in eden od manj uspešnih klonov NSQ – kvartet Capris (kaseta Rock My Soul). Poleg že omenjenih standardov na plošči tiči tudi nekaj drugih biserčkov, ki jih ne zasledimo prav pogosto – takšni sta, denimo, I Pitched My Tent in Little David. Med preostalimi izvedbami velja opozoriti na End Of My Journey, s katero prvič precej presežejo izvedbo svojih vzornikov, Golden Gate Quarteta (GGQ), ki so svojo izvedbo posneli večkrat, najnovejša pa je bila objavljena približno v istem obdobju, kot je izšla plošča Spirituals. Pesem je sicer znana tudi kot He'll Understand And Say Well Done – s tem naslovom so jo izvajali nekateri mojstri country glasbe, med drugimi Hank Snow in Johnny Cash.

NSQ se na svojem prvem albumu še niso zares lotili dikcije ameriškega jezika, kar je razumljivo, saj takrat pri nas še ni bilo na voljo internetnih naslovov z besedili ali songbookov. Zanesli so se na svoje znanje angleščine in jezikovni posluh, to pa prispeva k jezikovno žlahtno eratskim izvedbam, kar nadoknadijo z velikim navdušenjem za gospel in občutkom za swing. Zanimivo je poslušati takrat sedemnajstletnega Ota Pestnerja, kako recitira solistične dele v pesmi Joshua Fit The Battle, in to izvedbo primerjati, denimo, s tisto, ki so jo posneli leta 1979 ali 1988 ali 1994. Petnajst let pozneje je izgovorjava brezhibna, interpretacija primerna dejstvu, da Pestner (in preostali) ve(do), kaj pojejo, a izvedba s prvega albuma ima prvinski šarm, ki pozneje ni več prisoten v isti meri.

Leta 1985 so se veliko bolj izkušeni, z notami, besedili in pripravljenostjo do eksperimentiranja podali v studio in za zagrebški Jugoton posneli svoj bržkone najboljši swingovsko-gospelovski album Oh Happy Day. Na njem so zavestno »prestopili« v vesoljne širjave t. i. kozmične glasbe, in sicer tako, da so na plošči zaobsegli tako črnski tradicionalni kot avtorski beli/countryjevski gospel in jazzovske standarde. Njihova glasba je bila že prej seveda precej naravnana k jazzu in v takem glasbenem okolju je njihova umetnost vedno prišla najbolje do izraza; vendar izvedba Wallerjeve Black And Blue nakazuje, da se z jazzom zgolj ne spogledujejo, ampak ga jemljejo kot ekvivalentno vzporednico svojemu gospelovskemu delu, kar se je pokazalo tudi pozneje sredi 90. let na ploščah, kot je na primer Na sončni strani (1994). Ni naključje, da je leto pred tem pri Helidonu izšla plošča Naš stari Suzafon, na kateri v slovenskem jeziku pojejo jazzovske in popevkarske stalnice, med drugimi Sentimental Journey, Stormy Weather, Basin Street Blues, Toma Dooleyja in Goodbye Jim Goodbye Joe iz filma Duel At The Silver Creek (1952; različica te pesmi pa se je pojavila tudi v izvedbi Rosemary Clooney v filmu Red Garters, 1954). Na albumu Oh Happy Day še niso povsem počistili s povezavami z GGQ, čeprav jih aranžmaji in izvedbe precej nadgrajujejo. Repertoar plošče je nekaj najpopolnejšega, kar so kadar koli ustvarili in je po izbrušenosti primerljiv še samo z albumom I Saw The Light (1998), s tem da so na tem zadnjem tudi nove izvedbe nekaterih že posnetih pesmi, album Oh Happy Day pa prinaša čisto nove. Sledi GGQ so vidne predvsem v izvedbah tradicionalnih Over There (čeprav so podpisali basista GGQ Orlandusa Wilsona) in Another Year This Time, preostanek plošče pa je premišljeno »z vseh vetrov« gospela; uvodna naslovna pesem je verjetno – in to si upam mirno trditi – najboljša izvedba tega standarda vseh časov, vključno s črnskimi verzijami; čeprav so bobni rahlo sintetični, je interpretacija popolna, vse od Petanovega basa do Pestnerjevega neponovljivega hollerja na koncu, ko začne dobesedno »govoriti v jezikih«, kot se je to dogajalo najboljšim pridigarjem z Juga ZDA. Slišal sem precej izvedb pesmi Oh Happy Day, a do zdaj še ne takšne, ki bi po vživetosti presegla to z istoimenskega albuma NSQ. Sledi ji otožna »velikonočna« Buked And Scorned, ki so jo verjetno pobrali s stare Belafontejeve plošče, nato že omenjeni Over There in Black And Blue − zadnja je zapeta brez solista, kar ji daje dodaten vročepomladni (spring hot as lead) obupani podton − nakar slišimo izvedbo pesmi I'm Gonna Walk Dem Golden Stairs, ki jo je spisal član kvarteta Jordanaires Cully Holt, najbolj znana izvedba pa je verjetno Elvisova iz leta 1960. Prvo stran zaključi solo baritonista Razdevška v GGQ-jevski He's Never Said A Mumblin' Word. Medtem ko so jo GGQ že v 30. letih naslovu primerno izmrmrali, jo Razdevšek zapoje mirno in doživeto kot kakšen Nat King Cole, preostali trije pa so nevsiljivo v ozadju. Rock My Soul, ki začne drugo stran plošče, je violinski swing, zelo hitra različica gospelovskega standarda, ki so ga proslavili GGQ, peli pa seveda še številni drugi izvajalci (Elvis, Louis Armstrong itd.), vendar se aranžma tokrat precej razlikuje od tistih, ki jih slišimo na ploščah GGQ v različnih obdobjih; NSQ izpustijo del besedila in s tem dosežejo, da pesem zveni precej podobno Elvisovi izvedbi iz leta 1971 − on se prav tako ni ukvarjal s celotnim besedilom. Čeprav je tretja pesem na drugi strani albuma Oh Happy Day, tradicionalna pesem o viziji preroka Ezekiela Ezekiel Saw The Wheel, po izvedbi povzeta po tisti z Armstrongove plošče Louis And The Good Book (1958) – na koncu tudi slišimo impersonacijo Satchma – se Rock My Soul v izvedbi NSQ ne zgleduje po njegovi izvedbi, ki je na isti plošči, a s precej drugačnim besedilom. Razlike med izvedbami so najbolj opazne v glasbenih aranžmajih; na plošči Oh Happy Day je skorajda vodvilovska. Med Rock My Soul in Ezekiel pa sedi Trouble Of The World, še ena od stalnic gospela, morda najbolj znana v izvedbi Mahalie Jackson, prav gotovo pa poleg Sometimes I Feel Like A Motherless Child s plošče Deep River (1988) njihova najbolj pretresljiva solistična vokalna izvedba, še posebno Ota Pestnerja, čeprav je spet kratek solistični vložek Marjana Petana tisti, ki še podčrta tragičnost izkušnje temnopoltega sužnja. »S tuzemsko bolečino bo kmalu konec,« pojejo NSQ, »in ne bo več joka in vzdihovanja!« Omenjenima izvedbama stoji tesno ob strani zaključna Why Me Lord, ki jo je Kris Kristofferson kot Why Me napisal po svoji lastni transcendenčni izkušnji in jo objavil leta 1972 na albumu Jesus Was A Capricorn. Leta 1974 je svojo mogočno, obupa polno različico posnel Elvis na koncertu v Memphisu. NSQ se ravnajo po njej: vlogo JD-ja Sumnerja v kiticah prevzame Marjan Petan, Elvisovo v refrenu pa Oto Pestner s preostalimi tremi. Gre za enega najizrazitejših Petanovih solov in še en presežek v diskografiji kvarteta. Seveda ne moremo mimo občutene verzije pesmi Where Could I Go, ki je stalnica countryjevskega gospela in je prav tako najbolj znana v Elvisovi izvedbi iz leta 1967; solist je Dare Hering, prvi tenorist, čigar glas je eden najboljših trenutkov druge plošče NSQ iz leta 1974 v pesmi Only Believe. Na plošči Oh Happy Day so sodelovali najboljši slovenski jazzovski glasbeniki – Borut Lesjak, Ratko Divjak, Mišo Gregorin, Djuro Penzeš, Milan Ferlež in drugi.

Leta 1988 se je od kvarteta s ploščo Deep River po dvajsetih letih poslovil Rado Razdevšek in zamenjal ga je Tomaž Kozlevčar. »Bi radi slišali zgodbo o srcu, polnem swinga?« nas je spraševal NSQ 1989. ob izidu plošče A Heart Full Of Swing, s katero se je začelo tretje obdobje zasedbe, s tretjo in zadnjo uradno kadrovsko spremembo. Nekje takrat se je profesionalizirala še druga polovica kvarteta (prvi tenorist Dare Hering in basist Marjan Petan), tako so po dvajsetih letih petja, snemanj in turnej končno postali čisto profesionalni gospelovski kvartet z zavidanja vredno kilometrino. Fantje so najprej posneli božično kaseto, nato pa album, ki pomeni novo stopnico naprej in pomik k soulovskemu petju in modernejšim aranžmajem, kar zaznamuje naslednjih dvajset let delovanja. Na plošči, katere naslovna pesem je angleški prevod stare rhythm'n'bluesovske popevke Pestnerja in Petana Nisam kriv s Pestnerjevega albuma Pravi posao (1980), prvič najdemo tudi avtorsko Kozlevčarjevo skladbo When The Party's On, izvedbo McFerrinove Don't Worry, Be Happy, Operator zasedbe Manhattan Transfer, Ritchiejevo Deep River Woman, v kateri solira Kozlevčar, People Get Ready Curtisa Mayfielda, ki jo poznamo tudi v izvedbi Roda Stewarta, in, poleg tradicionalnih We'll Understand It Better By And By (med drugimi jo je pel Elvis na plošči How Great Thou Art, 1967) in Glory Hallelujah (v njej solira Hering), tudi Petanovo izvedbo Sixteen Tons Merla Travisa, folkovsko balado, ki jo je Travis napisal za album Folksongs From The Hills leta 1946, proslavil pa Tennessee Ernie Ford s svojo izvedbo leta 1956. Tako Ford kot Plattersi so svojo izvedbo posneli v basovskih registrih in kot takšna je bila kot nalašč za Petana. Tudi glasbena podlaga ni več delo jazzovskih glasbenikov, ampak jo večinoma programira Kozlevčar sam na klaviaturah, edino saksofon odbije Hugo Šekoranja. Album A Heart Full Of Swing (NSQ so ob izidu posneli tudi zanimivo TV-oddajo, ki lahko deluje tudi kot tematska zbirka videospotov za pesmi) pomeni prvi resen odmik od tradicionalnega swingovskega gospela v modernejši soulovski gospel; ta nova usmeritev je dosegla vrhunec na albumu I Saw The Light (1998), ki je četrti v vrsti najpomembnejših diskografskih presežkov kvarteta. S pomočjo glasbenega zgodovinarja Janeta Webra in z lastno zvedavostjo in pripravljenostjo storiti še en korak naprej so nadgradili svoj slog z najmodernejšimi aranžmaji dotlej in z vokalnimi izvedbami, pomaknjenimi v še bolj soulovski gospel. S programom albuma so segli daleč v ameriško »kozmiko«, saj srečamo skupaj nove izvedbe pesmi Everytime I Feel The Spirit in Sometimes I Feel, tradicionalna črna gospela torej, ter tradicionalno Precious Memories, ki je bolj znana v svetu belega gospela in country glasbe, čeprav so jo peli tudi GGQ, in še Crying In The Chapel, ki jo je leta 1960 posnel Elvis (objavil pa šele pet in sedem let zatem), na albumu I Saw The Light pa nadgradil Oto Pestner s svojo izvedbo, tu je še nekaj venčkov, denimo Said I Wasn't Gonna Tell Nobody, kombinirano z Do Lord in I'll Fly Away/Jesus Gave Me Water. Countryjevskega gospela je nekaj več kot običajno; poleg že omenjene nashvilske Crying In The Chapel še I'm A Pilgrim, stalnica med countryjevskimi/folkovskimi in bluegrassovskimi izvajalci, izvedba naslovne I Saw The Light Hanka Williamsa − kjer NSQ-jevci po svoje obrnejo drugo vrstico prve kitice (iz life filled with sin v I feel the same), kar malce spomni na prvi album, če ne bi vedeli, da tokrat so imeli besedila − tudi Elvisova Lead Me Guide Me (z albuma He Touched Me, 1972) in še, morda najpomembnejša, izvedba In My Hour Of Darkness, ki sta jo napisala in zapela Gram Parsons in Emmylou Harris kot zadnjo na Parsonsovi plošči Grievous Angel (1973). Ta pesem namreč povezuje skorajda vse izročilo korenin Juga ZDA; je tako countryjevska balada kot molitev, lahko je tako prošnja kot hvalnica, hkrati pa je nekakšna pesem vizije, tesno povezane s smrtjo in občutkom nekakšne otožnosti, izgubljenosti, samote, ki je bila v podobni meri znana Hanku Williamsu v njegovih najboljših skladbah.

NSQ bodo štiridesetletnico svojega delovanja zaznamovali z velikim koncertom v Celjskem domu v Celju 22. maja. V štirih desetletjih so se iz ljubiteljskega kvarteta povzpeli med profesionalce in z obsežno diskografijo in številnimi turnejami, nastopi in učnimi urami gospela za mlade dokazali, da lahko občuteno glasbo presadiš iz njenega okoliša in kljub temu ostane občutena, hkrati pa so kot dvostranski ambasadorji dosegli, da se zdaj tudi pri nas bolj zavedamo gospela, zgodovine, izročila in korenin t. i. popularne glasbe in da so nekatere tovrstne pesmi pri nas skoraj ponarodele. Ko so na ameriški turneji v 90. letih na skomercializiran ameriški gospelovski trg spet prinesli prvinski gospelovski swing in soul, so še imeli pred seboj svojo najdrznejšo diskografsko sintezo v obliki albuma I Saw The Light. Ljubitelji in poznavalci glasbe pa si želimo, da bi nekatere svoje najboljše albume kdaj v prihodnosti izdali tudi na zgoščenkah, morda v obliki multicedejevske zbirke, boxa, za sladokusce.

Matej Krajnc

Priporočena diskografija:

Spirituals (ZKP RTV, 1973)

New Swing Quartet (ZKP RTV, 1974)

V studiu 14 (ZKP RTV, 1976)

When The Saints (Jugoton, 1979)

Live At Lisinski (Jugoton, 1980)

Happy New Year (Jugoton, 1981)

Naš stari Suzafon (Helidon, 1984)

Oh Happy Day (Jugoton, 1985)

Deep River (Dokumentarna, 1988)

A Heart Full Of Swing (Jugoton, 1989)

Spirituals To Swing (Jazzette, 1993)

Na sončni strani/On The Sunny Side (Sraka, 1994)

I Saw The Light (NSQ Prod., 1998)

20 največjih spiritualov in gospelov (Dallas, 2005)