Matjaž Rebolj in Mladen Delin

Ko vzame glasbenik stvari v svoje roke

Matjaž Rebolj, oboist in dirigent, ter Mladen Delin, pianist, sta glasbenika, ki jima je skupen še en nadimek – organizatorja. Sta strastna ljubitelja umetnosti, ki so ju ideje in ideali tako močno prevzeli, da sta vzela področje umetnosti glasbe v svoje roke. Ustanovila sta vsak svojo organizacijo – Matjaž Savitro, Mladen Arsano, katerih eden od namenov je tudi organizacija koncertov ter drugih kulturnih dogajanj na slovenskih tleh.

Če smo v prispevku o glasbenikih v tujini govorili o begu domačih možganov, lahko v tem govorimo o nasprotnem, saj se Matjaž in Mladen vsak po svoje, a s podobnim namenom borita vrhunsko glasbeno umetnost približati čim večjemu številu tudi domače publike, in to tudi s slovenskimi vrhunskimi glasbeniki. Ker pa sta Savitra in Arsana kljub podobnemu delovanju povsem samosvoji ter unikatni organizaciji, bom v naslednjih vrsticah predstavila vsako posebej, in sicer z vidika njunih idejnih ustanoviteljev.

Savitra

Z drugo besedo pomeni zaupanje. Matjaž Rebolj jo vodi na podlagi zaupanja prijateljem in ljudem s srcem za umetnost in kulturo glasbe in bivanja. Verjame, da je dobra vizija recept za dober svet. V tem norem svetu so torej glasba in druge umetnosti ena izmed poti v boljši svet. A dobre misli še ne spreminjajo situacije. Kaj Savitra dejansko dela? Najbolj vidni dosežek letošnjo sezono je abonmajski cikel devetih koncertov, ki so se in se še bodo odvili na dveh koncih – Ljubljani in Mariboru. A to še zdaleč ni edini namen, za katerega deluje in ustvarja Matjaž Rebolj, ki ni samo zaljubljen v umetnost, ampak v življenje na splošno.

Savitra − kar deset let si ustvarjal vizijo, danes je pred nami cikel abonmajskih koncertov vrhunske kakovosti. Kako se je pot razvijala še pred tem in drugimi zdajšnjimi dosežki? Predvidevam, da si od ideje dalje moral najprej miriti novega duha in se posvetiti predvsem oboi.

Ja, res sem moral miriti svojega duha; moral je biti potrpežljiv in se zavedati, da še ni čas (to je bilo med podiplomskim študijem oboe v Leipzigu od 2002 do 2004). Takrat sem bil v zelo močnem mirovanju in razen oboe nisem imel ničesar, obenem pa sem si želel akcije. Hitro sem spoznal, da se moram umiriti in da je to tudi čas notranje priprave za stvari, ki se bodo začele dogajati kasneje, čeprav takrat še nisem imel pojma, kakšne in v kakšni obliki. Vse dni sem meditiral in delal različne duhovne tehnike ter v sebi miroval in vedel, da je čas namenjen samo temu. Ti dve leti sta bili najintenzivnejše pripravljalno obdobje mojih vizij.

Na poti si imel verjetno veliko pomoči in podpore drugih. Kdo so ti ljudje?

Zelo različno. Pravzaprav sem imel ob sebi več dvomov in skeptike kot podpore. Ker so moji projekti zmeraj tako izstopali in ker so the good guys zmeraj bolj tiho kot the bad ones, je bilo veliko težkih situacij. Šele ko je (to govorim o novem nastanku leta 2005) stvar začela funkcionirati in ko so ljudje začeli spoznavati, da pa to le ni za lase privlečena ideja in da sta njeni lastnosti konkretnost ter kvaliteta, so se stvari začele odvijati vedno resneje. Prvi taki močnejši podporniki so bili Antonije Hajdin (čelist), mislim, da marca 2006, potem še Žiga Brank, njemu gre tudi precejšnja zasluga pri podpori ustanovitve abonmaja, Eva Vasarhelyi, Francesco Senese in seveda je še zdaj precej drugih. Ti imajo precejšnjo moč, ki mi je bila in mi je v oporo. Od oktobra lani pa mi je v veliko pomoč tudi Katarina Milanković. Ne smem pozabiti tudi na Nives Trope, ki mi zmeraj stoji ob strani in kljub veliki družini postori praktično vse, kar zna in zmore, Danila Roškerja, direktorja SNG Maribor, ki je bil prvi človek z veliko reprezentančnostjo in ki je še pred nastankom abonmaja videl izvrstnost in kvaliteto Savitre ter me s SNG-jem moralno in praktično podpiral.

Prvi oboist Slovenske filharmonije, dirigent, organizator ... kaj te trenutno najbolj označuje in kaj od tega si najraje?

Najraje sem Matjaž, uomo universale (smeh). Nisem tako navdušen nad nadimki, še najraje sem umetnik. Strastno ljubim umetnost in uživam, ko jo delim z drugimi. Počutim se doma na odru, pa če dirigiram, igram solo, komorno ali v orkestru. Če premišljujem o novih podvigih, programih, slikam, pišem ali rišem ... enostavno da sem, z nalepkami se naj ukvarjajo drugi, tako ali tako sem ljudi že preveč zmedel, ker ne vejo več, kam naj me dajo.

Kako izbiraš glasbenike, soorganizatorje, s katerimi sodeluješ?

Preprosto, s srcem.

Tvoj namen niso zgolj koncerti. V zloženki o Savitri sem prebrala, da želiš združiti svet skozi umetnost. Kaj pa ljudje, ki jim je klasična glasba povsem tuja? Kakšni ljudje, kakšna in kolikšna publika je Savitrin svet?

Saj se ne omejujemo s klasiko, je pa treba nekje začeti in seveda je smiselno začeti tam, kjer si najboljši. Potem bo sledilo še preostalo; Savitra je umetniška organizacija, ki združuje tudi slikarje, fotografe, arhitekte ... in temu ni konca.

Podobno kot Savitra deluje tudi društvo za glasbeno umetnost Arsana. Obstaja tudi nekaj drugih. Podpiraš vse takšne in drugačne organizacije ali meniš, da je več preveč in bi se bilo bolje združiti?

Podpiram vsakega, ki ima možnost, da nekaj razvije. Z Arsano tudi sodelujemo, v njenem abonmajskem ciklu sem imel koncert s Savitrinim komornim orkestrom. Seveda je razlika v tem, kako so stvari zastavljene pri njih in pri nas. A glede na to, da je Arsana mlajša, Mladen (Delin, vodja Arsane, op. a.) pa še študent klavirja, ji je do zdaj uspelo že ogromno. Verjamem, da je na Ptuju sicer težje promovirati klasično glasbo in zato najprej vpeljuje tudi druge zvrsti.

S čim meniš, da Savitra najbolj privablja ljudi? V čem se razlikuje od drugih podobnih umetniških organizacij?

Osnovni pogoj delovanja je podpiranje ljudi. Na noben način nočem stvari razvijati s silo, za vsako ceno, ampak želim pristopiti svobodno, neobvezujoče. In ljudje pridejo, pristopijo prav zato, ker začutijo iskrenost in življenje Savitre. Skozi glasbenike, ki so v bistvu medij te energije življenja. Pride pa do vsakega, ki je na to pripravljen.

Je iskrenost torej tista, ki loči na primer vaš orkester od preostalih?

Ne bi rekel, da smo mi boljši, bolj iskreni. Že samo okolje delovanja je drugačno. V teh starejših organizacijah je bistveno težje presvetliti zastarele vzorce, zato se sam trudim ustvariti nekaj boljšega. Ne glede na to, kaj bodo ljudje rekli, kako težko bo. Pred kratkim so me vprašali, kako je možno, da nam uspevajo tako dobri koncerti, da imamo toliko dobrih kritik, glede na to, kako dolgo delujemo. Odgovoril sem, da je to posledica prav teh dobrih odnosov, medsebojne iskrenosti in povezanosti.

So cilji Savitre, abonmajski koncerti in razni drugi projekti že izpolnjeni ali imaš na zalogi še veliko načrtov?

To so zdaj šele prve kapljice v morje. Nikjer ni ne začetka ne konca. Čutim, da nimam cilja nekam priti, sem samo tukaj, kjer je fantastično. Ampak nikjer se ne ustavim, preprosto uživam v kreaciji. Je kakor vsakdanje življenje, zjutraj se zbudiš zato, da živiš, in ne zato, da bi nekam prišel.

Arsana

Je izpeljanka, sestavljena iz dveh imen: ars, umetnosti, ter Ane Fuchs, ki je z Mladenom Delinom ustanovila društvo za glasbeno umetnost. Pod imenom Arsana smo lahko letošnjo sezono slišali veliko koncertov že uveljavljenih glasbenih imen, organizira pa tudi razne tečaje in seminarje, s katerimi želi umetnost približati čim večjemu krogu ljudi. Za zdaj je vse njeno dogajanje situirano v slovenskem najstarejšem mestu, ki sicer ni največje, je pa zagotovo veliko po srcu za umetnost, ki ga nosi tudi idejni vodja. Mladen Delin mi je namenil nekaj svojega dragocenega časa.

Društvo za glasbeno umetnost Arsana deluje na Ptuju že dolgo. Kakšna je bila pot od ideje do dejanske ustanovitve? S kakšnim namenom deluje in kaj želi doseči?

Ideja o organizaciji je nastajala že kar nekaj časa pred ustanovitvijo, predvsem iz potrebe in nuje po kvalitetni glasbeni ponudbi na tem območju. Po drugi strani pa se mi je Ptuj po arhitekturi, zgodovini in prizoriščih zdel idealen kraj, ki bi lahko pritegnil umetnike iz vseh koncev. Društvo za glasbeno umetnost Arsana, ki je bilo ustanovljeno avgusta 2006, si predvsem prizadeva za promocijo glasbene umetnosti. Naša dejavnost je neprofitna, poleg organizacije koncertov izvajamo tudi glasbeno izobraževanje za mladino in odrasle, umetnostnoterapevtske delavnice, izobraževalne seminarje in glasbene festivale. Izvajalci našega programa so akademsko izobraženi glasbeniki in profesorji ter specializanti, sodelujemo pa tudi z vrhunskimi glasbeniki iz Slovenije in tujine.

Želite, da Arsana podpira glasbenike svetovnega slovesa, ali ciljate na to, da predstavite predvsem slovenske glasbene umetnike?

Na naših koncertih so gostovali med drugim New Swing Quartet, Terrafolk, Anja Bukovec, Pepetuum Jazzile, ruski pianist svetovnega slovesa Konstantin Bogino, mednarodni orkester Savitra, Jure Ivanušič, italijanski virtuoz Federico Colli, vrhunski saksofonist Miha Rogina in japonska pianistka Sae Lee in drugi izjemni glasbeniki. S svojim koncertnim programom so se predstavili tudi nekateri člani Arsane, med drugim Ana Fuchs, Samo Ivačič, Barbara Štunf, Primož Vidovič in Mladen Delin. Mi želimo pripeljati v naše mesto umetnike svetovnega slovesa, prav tako pa želimo ponuditi možnost še neuveljavljenim, a prav tako odličnim glasbenikom iz Slovenije in tujine. To idejo želimo združiti znotraj festivala, ki ga pripravljamo za jesen 2008. Ta festival bi pomenil mednarodno srečanje, kjer bi se umetniki na odru tudi povezali, občinstvu pa bi predstavili glasbo na svež način v obliki dialoga med interpretom in poslušalcem.

Kako sami vidite, čutite razliko med razvitostjo kulture (predvsem glasbene) na slovenskih tleh in v tujini? Kaj bi sami storili, če bi imeli možnost bistveno vplivati na področje slovenske kulture?

Glasba je pri nas zelo močno prisotna. To potrjuje med drugim tudi zapolnjenost glasbenih šol in razvitost zborovskega petja. Imamo tudi glasbenike, ki so v svetu zelo priznani; tudi v mlajši generaciji. V večjih mestih (mislim prestolnico) je precej odmevnih dogodkov, kar pa še ne pomeni, da je to prava glasbena kultura. Menim, da je glasbena kultura tako kot preostale povezana z zavestjo naroda. Samostojni smo šele malo časa, smo pa na dobri poti, da se tudi glasbeno kultiviramo. Predvsem je potrebnega več sodelovanja in manj zavisti. V Sloveniji je veliko dobrih glasbenikov, ki pa imajo žal preveč strahov in zadržkov pred javnim nastopanjem. Pomembno se mi zdi organizirati čim več kvalitetnih dogodkov tudi v manjših krajih. Mislim, da s tem majhnim delčkom že vplivamo na ljudi, s tem pa neposredno tudi na področje kulture. Gre pa vendarle za igro na dolgi rok. Trudim se držati načela: »Bodi sam sprememba, ki jo želiš videti pri ljudeh.«

Kolikšna je obiskanost Arsaninih koncertov? Za koga, kakšno vrsto glasbe se ljudje zanimajo najbolj? Je to publika predvsem s ptujskega območja ali promovirate po vsej Sloveniji?

Vsi koncerti do zdaj so bili razprodani. Skoraj vsi koncerti so bili v nekoliko spremenjeni obliki izvedeni tudi za mladino. Mi smo na začetku zastavili odprt cikel, nismo se omejili zgolj na klasično glasbo, ampak tudi na etno in jazz, predvsem pa je bil poudarek na kvalitetni izvedbi in atraktivnem programu, smo pa vključili tudi domače umetnike, ki delujejo v tujini. S tem smo odprli vrata nekoliko širšemu krogu poslušalstva. V sezoni, ki prihaja, želimo ločiti klasični cikel. V današnjem tempu ljudje seveda najpogosteje iščejo sprostitev, kar pa za večino po navadi ni resen koncert klasične glasbe. V manjšem mestu to lahko predstavlja problem obiskanosti dogodka. Mislim, da ljudje v resnici želijo dobro glasbo, zvrst je pa lahko stvar okusa ali karakterja poslušalca. Vseeno pa lahko iz izkušenj potrdim, da je dobro izveden klasični koncert zanimiv tudi nepoznavalcu. Vendar smo se odločili že takoj na začetku pripeljati priznana imena tudi zunaj naših meja. Znotraj ene koncertne sezone poskušamo pokriti solistično, komorno, orkestrsko, etno, jazz in pa vokalno glasbo. Vsekakor je bila potrebna močna lokalna reklama, vsak dogodek smo morali reklamirati prek spleta in s plakati po vsej Sloveniji in včasih tudi zunaj nje. Zato na naše koncerte prihajajo ljubitelji iz vse Slovenije, pa tudi iz Hrvaške in Italije.

Kaj si raje, kakšno je tvoje poslanstvo: koncertni pianist ali človek, ki želi dati ljudem možnost slišati, doživeti koncerte boljše kakovosti?

Za zdaj imam dovolj energije za oboje. Pomaga mi predvsem to, da se družim z umetniki tudi zunaj naših meja, ki veliko koncertirajo in so odprtega duha. Vsekakor zaživim najbolj takrat, ko sem na odru. Zato sem se tudi odločil za ta poklic. V resnici se nisem nikoli počutil menedžerja, vendar mi je življenje to pripeljalo in v tem trenutku se trudim delati po najboljših močeh ter seveda z veseljem. Delo znotraj društva prinaša nova poznanstva in stike z glasbeniki in ljudmi, ki jih morda nikoli ne bi srečal samo kot pianist. Posebno doživetje je, ko opazujem poslušalstvo, kako odhaja s koncertov navdihnjeno in inspirirano z energijo, ki jo prenaša ta glasba in z njo interpreti.

Podobno deluje tudi Savitra. Njen idejni vodja Matjaž Rebolj je pohvalil vaše delovanje in izrazil željo po še več organizacijah, ki se trudijo za podoben cilj − eden izmed njih − prinesti na slovenska tla čim več kakovostne umetnosti in spodbuditi ljudi k večjemu kulturnemu razmišljanju. Tvoje mnenje o Savitri in ideje, načrti za prihodnost?

Mi smo v prvi sezoni gostili njihov orkester in moram priznati, da so izvrstni glasbeniki, ki ustvarjajo še nekaj več kot samo glasbo. Sem seznanjen z delovanjem Savitre in sem zelo vesel, da nismo sami, ki se lotevamo podobnih projektov, kar pomeni, da se glasbena zavest resnično prebuja v vseh koncih. S Savitro imamo v prihodnosti namen še veliko sodelovati, njihovo delovanje pa lahko samo pohvalim. Zelo pomembno se mi zdi ustanavljanje podobnih društev oziroma organizacij po vsej Sloveniji, saj ljudje navsezadnje zelo potrebujemo to obliko umetnosti. V tujini zelo majhni kraji z dobro organizirano koncertno oziroma prireditveno dejavnostjo privabljajo poslušalstvo iz vseh koncev. Dobra glasba ni samo za izbran krog, ki živi v prestolnicah. Za prihodnost je idej in načrtov veliko. V letošnji bogati sezoni naš čakajo še trije koncerti. To je koncert pianistke Barbare Novak, ki bo izveden znotraj cikla Pianissimo, majski koncert skupine Jararaja in junijski za dva klavirja pianistov Lovorke Nemeš Dular in moje malenkosti. V jeseni pripravljamo prvi mednarodni festival klasične glasbe pod našim okriljem, katerega umetniški vodja bo Konstantin Bogino, istočasno se začneta tudi dva koncertna cikla. V naslednji sezoni pa nadaljujemo glasbeno izobraževanje, terapevtske delavnice in seminarje.

Želiš dogodke, koncerte pod okriljem Arsane razširiti še v druge kraje po Sloveniji ali se boš trudil pripeljati publiko iz vseh koncev na Ptuj?

Zagotovo se bo nekaj izmed naših projektov odvijalo še v drugih mestih, vendar imamo za zdaj ogromno dela tukaj. Festival, ki ga pripravljamo, bo imel kak koncert tudi v bližnjih mestih, prav tako koncertni cikel. Je pa Ptuj nekaj posebnega in ljudje radi obiščejo prireditev − tudi iz Ljubljane.

Z glasbo si se začel ukvarjati šele pri 21 letih, takrat si se prvič dotaknil klavirja, lani pa si v Italiji igral koncert Čajkovskega z orkestrom, je to res?

To je res, a za to bi potrebovala nov intervju (smeh). Nisem edini, vendar je takšnih primerov bolj malo. Če v sebi nosiš glasbo, je samo vprašanje časa, kdaj bo nastopil tvoj trenutek. V otroštvu nisem imel priložnosti. Sem jo pa zato silovito izkoristil veliko pozneje. Moja največja sreča je bila, da sem imel najboljše profesorje, ki so bili na voljo v pravem trenutku, in prijatelje, ki so mi stali ob strani. Nikoli ni prepozno, toda ni lahko. Več o tem pa kdaj drugič!

Doris Šegula