Slovenski glasbeniki v tujini

Ali Slovenija ne ponuja dovolj?

Slovenija se razvija, to je dejstvo in ne več zgolj teza. Kljub majhnosti nam na veliko področjih uspevajo drastični premiki, ki so predvsem v gospodarstvu sicer vedno bolj uničujoči za malega človeka. Pa pustimo gospodarstvo, ekonomijo in politiko ob strani. Kaj pa kultura? Kje v tem globalnem svetu (pre)živijo slovenski glasbeniki, ki želijo priti do najboljšega možnega znanja? Kje so tisti, ki so že dosegli raven svetovne kvalitete? Doma? Vedno redkeje. Zakaj Slovenija izgublja svoj domači um in sposobnosti in zakaj domači glasbeniki raje s trebuhom za kruhom odidejo v svet?

Takšna in podobna vprašanja so se mi porodila ob klepetu s prijateljem pianistom, Nejcem Lavrenčičem, ki je šel širit svoja obzorja v Bruselj. V nadaljevanju sledijo še mnenja drugih slovenskih zdajšnjih in bivših študentov glasbe v tujini.

Danes je slovenski kulturni praznik, zato bi najprej začela kar s temo o kulturi. Kakšna se ti v primerjavi s tujino zdita na splošno kultura in glasbena umetnost v Sloveniji?

Kulturne možnosti se mi zdijo zelo bogate. Slovenija skriva bisere, ki pa zaradi takšnih in drugačnih razlogov ne morejo priti do svojega pravega izraza. Kulturni nivo Slovencev je po mojem mnenju kar visok, a mu kljub temu ne posvečamo dovolj pozornosti.

Po končani umetniški gimnaziji v Mariboru si uspešno opravil sprejemne izpite za glasbeni konservatorij v Bruslju. Zakaj ravno to mesto?

Že od nekdaj sem čutil, da moram vsaj poskusiti priti v tujino, ker je tam umetnost bolj upoštevana in zahteva višji nivo. To sicer ne pomeni, da je slovenski umetniški nivo nizek, temveč da tujina ponuja več možnosti in je bolj odprta in dovzetna. Za Bruselj sem se odločil zaradi tukajšnjega profesorja za klavir, Aleksandra Madžarja.

Kako se v tujini počutiš sprejet kot Slovenec?

Prvi občutki in vtisi so bili katastrofalni, ampak niso bili povezani z umetnostjo oziroma kulturo. Problemi so bili predvsem z nastanitvijo, asimilacijo, drugače pa so me prvi sprejeli kolegi iz Srbije, Hrvaške in Poljske. Na sami šoli nas je tudi pet iz Slovenije, drugače pa v Bruslju živi nekje od 600 do 800 Slovencev. Z nekaterimi sem že navezal prijateljske stike. Belgijci so me s svojo hladnostjo presenetili, drugače pa me zdaj v času predsedovanja Slovenije EU presenečajo vprašanja ljudi, ki poizvedujejo, ali je Slovenija sploh v EU.

Čemu to pripisuješ? Si imel kakšne stike s slovenskim veleposlaništvom v Bruslju?

Politične situacije ne poznam dovolj dobro, po občutku pa se mi zdi, da se naši veleposlaniki prav nič ne zanimajo za slovenske študente v Bruslju. Dogajajo se sicer raznovrstne prireditve zaradi predsedovanja EU, a so vse bolj angleško obarvane in ni ne duha ne sluha o dogajanju na slovenskem kulturnem področju. To me žalosti, ker ima Slovenija marsikaj za pokazati.

Kaj pa pomoč naše države? Bivanje v Bruslju je verjetno zelo drago.

Štipendije na žalost nimam. Študij in bivanje mi plačujejo starši. Na srečo imam ob sebi tudi druge ljudi, ki mi pomagajo, ne dobim pa pomoči in podpore lastne države. Prošnjo za Zoisovo štipendijo so mi zavrnili trikrat, vsakič znova so našli majhno luknjo, zaradi katere sem vedno za malo izpadel.

So dejanski stroški skrivnost?

Šolnina se mi zdi relativno nizka, znaša 300 evrov na leto in bi bil pripravljen plačati tudi več, ker imamo izjemno kvalitetne profesorje. Več bi pa tudi plačal zaradi želje, da bi bila šola odprta tudi med vikendi in počitnicami, kar še ni. To je težava predvsem za pianiste in harfiste, ki instrumentov pač ne moremo nositi s seboj in bi bilo predrago, če bi si jih kupili.

Bruselj je razdeljen na flamski in francoski del. Kako se to čuti pri študiju in v vsakdanjem življenju?

Tudi na šoli se strogo držijo tega ločevanja. To se občuti v primeru sodelovanja v komorni glasbi, kjer mešane zasedbe, glasbeniki iz flamskega in francoskega dela konservatorija, dobivajo bistveno slabše ocene kot na primer »čiste« zasedbe − iz zgolj enega območja. Ni sicer nobenih pisanih pravil, kateri jezik bi moral kje govoriti (francosko ali flamsko), tako da sam govorim predvsem v angleščini. Se sicer šušlja, da bomo morali pri določenih profesorjih govoriti izključno francosko ali flamsko, česar se po malem že učim.

Profesorski kolektiv je torej bolj domač, iz Bruslja, ali tudi mednaroden?

Večinoma so Belgijci, moj profesor klavirja je Srb, za harmonijo pa imamo Madžara. Je pa Bruselj na splošno svet v malem.

Vrniva se še h glasbi. Igranje klavirja si začel zelo pozno, šele v srednji šoli. Zakaj glasba, kaj želiš z njo doseči?

Močno vprašanje. S tem vprašanjem se še vedno sam ubadam vsako jutro, ko sedem k zajtrku, ko sedem za klavir. Se mi pa dozdeva, da kakor nam glasba sama nikoli ne da absolutnega odgovora, tako tudi sam ne bom nikoli prišel do njega. Je pa to vprašanje del mojega življenja, tako kot je del mojega življenja glasba.

Je na vašem konservatoriju dovolj praktičnih glasbenih predmetov ali se najdejo tudi taki »piflarski«, ki ti v življenju ne bodo nikoli koristili?

Predmetnik se mi zdi zanimiv in namenjen izključno glasbi. Izjemi našega konservatorija sta predmeta zgodovina kulture in drža ter gib. Zdita se mi posebna in potrebna, saj smo glasbeniki vedno izpostavljeni takšnim in drugačnim stresom.

Kakšen je odnos profesorjev do študentov?

Zelo so naklonjeni študentom, če komu kdaj kaj ni jasno, lahko gre vedno vprašat in mu bodo vedno z veseljem pomagali. Sploh me je presenetilo to, da po izpitih v vsakem primeru, uspešnosti ali neuspešnosti, profesorji stopijo skupaj in sodelujejo ter želijo pomagati oziroma posebno pohvaliti. Po izpitu komentirajo, kaj lahko vsak posamezen mlad glasbenik stori za najbolj optimalen razvoj.

Že razmišljaš o načrtih po koncu študija? Bi se želel vrniti domov ali se boš raje poskušal uveljaviti v tujini?

Glede na to, da sem študij pravkar začel, razmišljam še bolj o njem, v vsakem primeru pa tudi o nadaljnjih poteh. Čutim, da si želim vrniti v Slovenijo in se tako ali drugače kulturno udejstvovati pri nas.

Mnenja slovenskih glasbenikov o študiju v tujini

Tjaša Čerič, študentka harmonike na univerzi za glasbo in upodabljajočo umetnost v Gradcu

Za tujino sem se bila prisiljena odločiti, ker v Sloveniji sploh ne obstaja študij harmonike. Po študiju še ne vem točno, kje bi se rada zaposlila, a vleče me bolj tujina. Plače so boljše in zdi se mi, da je v primerjavi s Slovenijo tudi veliko bolj odprta do umetnosti. Reči točno, kje je umetnost bolj cenjena, je sicer relativno, a če gledamo že vrste programov, šole, profesorje, je tujina zagotovo v prednosti. Akademija v Ljubljani je sicer na dobri poti, a še vedno daleč od neke priznane in cenjene univerze. Študij v Gradcu me je pozitivno presenetil, dobivam še več možnosti in znanja, kot sem pričakovala, profesorji pa so že kar grozno prijazni. Če bi imela sama možnost, da v Sloveniji kaj bistveno spremenim na področju kulture in umetnosti, bi na osnovnih in srednjih šolah dala več poudarka na glasbi. Tako kot je na primer pomemben šport, bi morala biti tudi glasba.

Luka Železnik, študent flavte na univerzi za glasbo in upodabljajočo umetnost na Dunaju, trenutno na študijski izmenjavi v Stuttgartu

Študij sem začel na akademiji v Ljubljani, vendar sem po enem letu ugotovil, da to ni tisto, kar sem iskal in pričakoval od študija flavte in glasbe. Tako sem šel na sprejemne izpite na Dunaj in v Salzburg, jih na Dunaju opravil in šel študirat tja. V Ljubljani sem študij sicer želel končati, a mi je bilo to onemogočeno, ker je prof. Fedja Rupel moje želje po znanju vzel osebno, dekan Pavel Mihelčič pa ni bil pripravljen posredovati. Preprosto ni bilo interesa s strani slovenske akademije za glasbo.

Po študiju bi bilo lepo, če bi dobil službo v Sloveniji, a ker je moja želja igrati v orkestru, to morda ne bo možno. V prihodnjih letih namreč ne kaže, da bi se sprostilo kaj več mest v naših orkestrih, tako da bom moral verjetno začeti kje drugje. Morda najdem kaj. To bi vsekakor bila dobra glasbena in življenjska izkušnja zame.

Razliko med domačim in tujim kulturnim območjem vidim predvsem v tem, da v tujini ljudje načeloma ne postavljajo vprašanj, kot so: a to je tudi možno študirati? Kaj pa potem delaš? V orkestru? Za to si potem plačan? Edino, kar ljudje pri nas za zdaj res razumejo kot služenje z glasbenim znanjem, je pedagoško delo na glasbeni šoli. Poklicni instrumentalist? Kaj je to? Sicer pa je logično − poklicnih orkestrov pri nas ni veliko, ti, ki pa so, so v Mariboru in Ljubljani. V teh dveh mestih je poklic glasbenika za ljudi manj nenavaden kot kje na deželi. Škoda, na deželi je sicer lepše, kar se mene tiče. Seveda pa za to, da lahko od glasbe živiš, vsekakor nujno potrebuješ dovolj publike. Če bi sam imel možnost, da spremenim stvari doma, bi na področju glasbe najprej zamenjal precej ljudi, ki se oklepajo svojih stolčkov na akademiji in delajo s tem več škode kot koristi. V kulturi na splošno pa bi spremenil šolske programe, ker menim, da niso najboljši in ne predstavijo otrokom in mladini umetnosti, kot nekaj, kar bi bilo vredno njihove pozornosti. Je pa to vse samo besedičenje – nekaj dejansko spremeniti na bolje je težko, če že ne nemogoče, ker gre za dolgotrajne procese. V vsakem primeru se začne tudi zanimanje za kulturo doma, v družini, in sicer kot del vzgoje. Če tega ni, je vse drugo bob ob steno. Glasbeniki sami se lahko le potrudimo, da damo publiki vse in še več, da bodo prišli na koncert morda tudi naslednjič.

Ob priložnost pa bi želel dodati še eno misel: prihaja čas, ko se slovenski prostor začenja odpirati Evropi tudi na področju kulture. K temu bomo veliko pripomogli vsi tisti, ki smo se odločili za študij v tujini in bomo kaj od tega seveda tudi prinesli domov. Uporabimo znanje, razširimo obzorja, dodajmo veliko umetniške ljubezni in ustvarjajmo skupaj!

Katarina Majcen, študentka violončela na Anglia Ruskin University v Cambridgeu

Po dolgem razmisleku in tehtanju vseh plusov in minusov sem se odločila, da bom študij namesto na akademiji za glasbo v Ljubljani nadaljevala na Anglia Ruskin University v Cambridgeu. Glavni razlog za to odločitev je bil, da študij glasbe v Cambridgeu nudi veliko več širine kot ta v Ljubljani. Zelo uporaben se mi na primer zdi predmet proste, blues in jazz improvizacije ter kompozicije, ki ga v Sloveniji še ni. Zdi se mi zelo pomembno, da obvladaš tudi druge zvrsti in nisi osredotočen samo na eno. Po končanem študiju bom ostala v Veliki Britaniji še najmanj dve leti, saj nameravam narediti še magisterij. Kam me bo pot zanesla potem, še ne vem. Najraje bi se zaposlila kot violončelistka v kakšnem simfoničnem orkestru, kar ne bi smela biti prevelika težava. O tem, kje točno to bo, trenutno še ne razmišljam. Če se osredotočim na področje glasbe doma in v tujini, lahko rečem, da so v Sloveniji najbolj cenjeni in tudi najbolj promovirani predvsem koncerti klasične glasbe. Druge zvrsti so nekako zapostavljene oziroma jih imamo za manj vredne, medtem ko so v Veliki Britaniji koncerti klasične glasbe cenjeni enako kot jazzovski, muzikali in šansoni ... V Londonu kot prestolnici muzikalov so ti še veliko bolj popularni kot koncerti klasične glasbe. In če bi sama imela moč spremeniti kaj pri naši kulturi, bi jo poskušala v »zabavnejši verziji« predstaviti že zelo majhnim otrokom, tako da bi jo začeli bolj ceniti, spoštovati in da bi ugotovili, da je to predvsem zabavno in ne dolgočasno. Zaradi tega bodo, tudi ko bodo starejši, z veseljem obiskali kakšen koncert, dramo, opero …

Konec koncev je umetnost univerzalna, saj jo poznajo vse kulture sveta. Kljub temu pa vsaka kultura doda nekaj lastnega, majhno zanimivost in posebnost, s katero prispeva k oblikovanju mozaika umetnosti. Študij glasbe v tujini je zaradi tega toliko pomembnejši, saj lahko le s kombiniranjem različnih glasbenih tradicij dosežemo njeno popolnost.

Rahela Durič, študentka zborovskega dirigiranja univerzi za glasbo in upodabljajočo umetnost v Gradcu

Za tujino sem se odločila, ker v Sloveniji tega študija sploh ni in ker se mi zdi, da so tu večje možnosti. Študiram zborovsko dirigiranje, a kot eden izmed glavnih predmetov v prvem letu je tudi orkestralno. Program je zahteven, od nas pričakujejo veliko in široko predznanje, vsekakor pa dobim tudi veliko novih, kvalitetnih in predvsem uporabnih informacij. Všeč mi je, ker je program zastavljen zelo široko in imam na voljo stvari, ki jih v Sloveniji na predavanjih ne bi nikoli poslušala. Jezik je včasih ovira, sploh ko se želiš morda nekoliko barviteje izraziti, kar bi šlo v materinščini z lahkoto, v tujem jeziku pa prinese nekaj preglavic. Sicer pa, vse gre, če se le hoče. Kje se bom zaposlila, ko končam, je odvisno od možnosti, ki se bodo odprle med študijem. Če se bodo odprle v tujini, potem vsekakor tam, drugače pa je treba tudi v Sloveniji nekoliko prebiti led na tem področju. Sicer bi doma, če bi imela možnost, spremenila predvsem odnos ljudi do kulture, in to s tem, da bi jih bolj izobrazila ne samo v glasbi, ampak v vseh smereh umetnosti. Da dobijo za kulturo nek občutek in da ne bi bila to več stvar samo neke visoke družbe, ampak vrednota nas vseh, ki jo je treba negovati in razvijati. Potem bi tudi kot narod delovali bolje in ne toliko razdeljeno.

Matjaž Rebolj, diplomiran oboist in dirigent, nekdanji študent akademije za glasbo v Ljubljani ter visoke šole za glasbo in gledališče Felix Mendelssohn Bartholdy v Leipzigu

Slovenija za zdaj še nima najboljšega potenciala za kulturno udejstvovanje, zato se mora trenutno znajti vsak sam. Umetniki smo podcenjeni, tudi kar se tiče razmer plačevanja tujih in naših glasbenikov, tako da je precej povprečno vzdušje kakovosti in možnosti udejstvovanja. Če se sam zelo dobro ne znajdeš, ti trda prede in si v najboljšem primeru tutist in okrog tezgariš in učiš. Bi pa marsikaj spremenil, izboljšal ... manjka na primer to, da bi bolj cenili domače glasbenike. To je čutiti tudi iz finančnega vidika, kulturne institucije bolj cenijo umetnike od zunaj, saj so plačani več kot domači, četudi so manj kvalitetni. Osnova pa je, da te ljudje ne cenijo, če se najprej ne ceniš sam. In Slovenijo čutim tako, prehodno − ljudje pridejo, zaslužijo in gredo. Iz umetniškega vidika − sicer jim je zelo všeč dežela in ljudje so fajn − si noben vrhunski umetnik ne šteje v posebno čast igrati v Sloveniji. Jaz pa stremim predvsem k temu, da se ljudje povežejo z umetnostjo in prostorom. Slovenija ima zelo veliko kakovostnih glasbenikov, talentov. Ampak ker nas doma pač ne cenijo dovolj, pa še akademija je v zelo slabem stanju, nas gre večina ven. V tujini sta že odnos in način dela povsem drugačna. Vse skupaj je bolj spodbudno. V Sloveniji so mi na primer vedno govorili, da moram biti zadovoljen s tem, kako je, in da ne smem ciljati previsoko. Že s tem so delali povprečje, ki je tako tipično za našo deželo.

Doris Šegula