Letnik: 2008 | Številka: 5/6 | Avtor/ica: Suzana Kajba

Muska Eseji

Utrinki glasb v posamezniku

Kaj je v glasbi tako privlačnega in obenem odbijajočega? Ali glasba v nas vzbuja tisto, česar ne bi zmogel kateri koli drugi medij? Je glasba res nekaj posebnega ali pa je zgolj brkljarija zvokov, ob katerih si dovolimo domišljati marsikaj? Četudi si morda to dovolimo, glasba spodbuja posameznikovo ustvarjalnost. Je lahko človek brez nje opustošeno bitje?

Kaj je glasba?

V stiku z glasbo posameznik doživlja spremenjena stanja zavesti in občuti drugačne realnosti. Glasbena pot z akti poslušanja, plesanja, skladanja in petja omogoča intenzivno prisotnost človekovega bivanja v sedanjosti. Glasba nas premakne iz vsakdanje realnosti v drugačen svet doživljanja samega sebe in drugih v specifičnem času in prostoru.

Posameznik ob stiku z njo v svoji notranjosti doživlja različna občutenja. Zaradi takšnega vpliva ali zgolj obstoja je glasba objekt spoznavanja. Lahko jo raziskujemo kot objekt per se ter kot objekt, s katerim raziskujemo posledice njenih učinkov na nas. René Descartes jo obravnava kot kateri koli drugi del dejanskosti: takšno, kakršna je. Neodvisno od zgodovinskih okoliščin.Zvočne in glasbeno-zvočne podobe so kakor mimobežnice ali stalnice našega zavednega in podzavestnega dojemanja ter doživljanja sveta. Tako neoprijemljive, a hkrati močno prisotne v zunanjem svetu materialne realnosti in našem notranjem svetu psihične resničnosti. Zato je glasba medij, s katerim ljudje navezujejo stik s svetom in s samim seboj. Tako spoznavajo svetove znotraj in zunaj sebe, doživljajo drugačna stanja zavesti in bivajo v drugačni realnosti. Morebiti dejansko sama glasba vsebuje nekaj, kar nas potegne v drugačen svet − iz znanega izkustvenega sveta v sprva nedoločljivo realnost, ki se sčasoma strne v kozmos, to je prva zaznava stika z glasbo. Posameznik v trenutku akta, to je gibanja ob glasbi, poslušanja, skladanja in izvajanja muzike, vzpostavlja drugačne relacije do sebe, drugih in sveta. Glasba sama po sebi je zvočna entiteta, o kateri ne moremo povedati skorajda ničesar dokončnega. Kar se dogaja s človekom, kadar je v dejanskem aktu poslušanja ali/in gibanja ob njej, in kaj je tisto nekaj, zaradi česar je tako neizrekljiva in nedoumljiva, ostaja brez ustrezne razumske razlage. Glasbo naj bi vsakdo, ki se loteva pisanja o njej, moral znati najprej doživljati. Ji prisluhniti, se ji skozi telesno gibanje predati in opustiti intelekt. Da bi se ji lahko povsem prepustili, se moramo priučiti določenih veščin poslušanja. Utišati vse notranje glasove in biti v niču, v neskončnem prostoru lebdenja, očiščevanja. Ravno ta prostor je bistvenega pomena. Pred njim je medprostor, znotraj katerega se očiščujemo navlake in skušamo zaplavati v nov prostor, v katerem smo najbolj oddaljeni od sebe, hkrati pa s sabo vzpostavljamo najgloblji stik. In glasba nas vodi do sveta, ki je mogočen.

Je čarovnija, pravi Vladimir Jankélévitch. Glasba per se ničesar ne pomeni, zato lahko označuje marsikaj, če že ne skorajda vsega.Iracionalna dejanja, kot so vživetje, vživljanje in doživljaj, pomenijo edini možen dostop do glasbene biti. Vendar je za spoznavo potrebno preseganje doživljanja, če želimo glasbo doumeti racionalno.

Zvok

Zakaj zvočnost in zakaj glasba? Zvok je temelj zvočnosti in glasbe. Pojem glasbe je stvaritev človeka. Vsaka zvočnost ni nujno glasba. Slednjo dojemamo kot določen red zvokov, kot nekakšno njihovo stapljanje. Zvočnost pa je lahko kar koli. Hrup, zvončkljanje, pihanje … in seveda to še ni glasba. Ali pa je za nekoga glasba ravno to. V njej vseeno veljajo nekakšna pravila ali pa tudi ne. Glasbena ustvarjalca Zlatko Kaučič in John Cage sta na primer povsem predana raziskovanju zvočnega in glasbenega sveta. Poigravata se z mejami zvočenja in v svojem početju ostajata edinstvena in razpoznavna. Da se lahko z uporabo raznovrstnih predmetov rojeva glasba, je v domeni prvega ustvarjalca, slednji pa s svojo skladbo 4'33' predstavlja, da je tišina zgolj izmišljija. Navajam ju kot ilustracijo, da je svet glasbe širok pojem, v katerem ta skozi delovanje zvoka dosega svoj učinek. Tej misli se pridružuje René Descartes, ki pravi, da je zvok bistveni nosilec glasbenega učinkovanja. V zvoku je tisto, kar glasba resnično je ali more biti. Tako se kakršno koli diskutiranje o muziki nanaša na neizogibno razpravljanje o glasbenem zvoku. Izraz glasba oziroma glasbeno-zvočna podoba se uporablja za vsako zvrst. Kadar pa govorimo o zvočnosti, se ta nanaša na tisto, kar imajo različne glasbene prakse skupnega. Muršičeva opredelitev zvočnosti je osrčje tiste glasbe, ki poskuša prebiti meje določenega zvočnega sveta. Pri glasbi ne gre zgolj za svobodo ob doživljanju te, ampak tudi za iskanje novih izraznih oblik v prebijanju okvirjev. Zadnje bi pomenilo preseganje utečenih izraznih oblik, iskanje novih načinov igranja, igranje tako z glasbenimi kot tudi z drugimi zvoki. Tudi improvizacija, ki je poglavitna nit v jazzu, je oblika specifičnega igranja, ki zahteva veliko znanja in praktičnega udejstvovanja ter je skorajda najbolj spontana, sproščena in iskrena oblika igranja od vseh zvrsti. O improvizaciji piše Anthony Seeger kot o načinu igranja, ki nima določenega konca igranja. Konec skladbe pa je vedno nepredvidljiv.

V monografiji Sovraštvo do glasbe Quignard predstavi glasbo kot nasilje in mučenje. Nemogoče, vendar v izjemnih situacijah zaradi neprimernih okoliščin podrejanja zvoku, kot so udejanjali v nemških koncentracijskih taboriščih, v ljudeh še dolgo ostanejo neprijetne sledi zvokov. Zvok kot eden izmed temeljnih delcev pri nastajanju zvočne in glasbeno-zvočne podobe, to je glasbe, nemudoma prodre v človeka. Nikakršne možnosti ni, da se to ne bi zgodilo. Ne zato, ker bi zvok imel neustavljivo moč, ali pa ravno zato, ampak predvsem zaradi njegovega preprostega obstajanja. Sluh je namreč prvobitna oblika zaznave. Brez obrambe in brez distance smo zvoku izpostavljeni že od vsega začetka. Še pred rojstvom smo mu izročeni.Quignard je poslušanje glasbe opustil, ob čemer se zastavlja vprašanje, ali ta nosi v sebi demonično in božansko moč. Obe, vendar v nekaterih interakcijah učinkuje na posameznika travmatično.

Glasba kot zvočni svet je eden od izsekov dejanskosti. V slednjo se glasba umešča na osnovi fizičnih vibracij zraka in časa. Kreira neki prostor, v katerem zvočne igre naznanjajo posebno ozračje. Značilnost igre, tudi zvočne, je izstopanje iz te dejanskosti. Izstopa zato, ker se razlikuje od vsakodnevnih rutinskih dejavnosti in vzbuja drugačna občutenja. Glavna lastnost obstoječih zvokov je, da so nevidni, pa kljub temu posredujejo sporočila nedokončnosti. Obstajanje zvoka je prispodoba za nevidne obstoječe pojavnosti, ki povzročajo zelo različne učinke in odzivanja posameznika. Že dejstvo, da je vpliv zvoka na naš živčni sistem močnejši od drugih zaznav, je dokaz neke sile, ki resnično učinkuje. Je spremljava življenja. Ni zgolj medij komunikacije in akustični fenomen. Je temelj govora in glasbe. Tako kot je poslušanje govorice prvi korak k samorefleksiji, enako je zvok podlaga nastanku zavesti. Z govorom posameznik samega sebe posluša govoriti in se tako zaveda svojega obstoja. Čarna bit zvoka. Kot opojnost. Utišanje zavesti. Ali lahko ob glasbi doživimo kaj več samo s pomočjo zavesti? Lahko nekaj več dosežemo zgolj na neki višji ravni zavesti? Kaj je zavest? Z zvoki lahko ustvarjamo glasbo, se z njimi orientiramo v prostoru, nas spodbudijo v poslušanje in gibanje s telesom ter prinašajo čutno izkušnjo slišnosti v raznolikih udejstvovanjih človekovega življenja.

Glas

Objekt, torej glas, je nekaj kar najbolj očitnega in pričujočega. Vendar je skrit in nas zavaja prav v tem vseobsegajočem obdajanju in s samoumevnim bitjem v ušesa. Zvesti mu lahko ostajamo le po poteh, ki so najbolj zavite. Posameznikove notranjosti ni mogoče videti. Lahko jo slišimo in ji prisluhnemo. Pogled v notranjost telesa omogoča glas, človeški glas, ki notranjost telesa, ki je nevidna, povleče na plan. Izvor glasu se nahaja v notranjosti. Svoj glas slišimo ob petju ali govorjenju ali ob kakšnih drugih dejavnostih. Prihaja iz notranjosti in nanjo učinkuje. Z njim izpostavljamo svojo notranjost drugemu, drugim ljudem in drugemu sebi. Ob poslušanju svojega glasu se soočamo z barvo, jakostjo, volumnom in višino. Ob govorjenju in petju smo pozorni na poslušanje svojega glasu v sebi in tudi na to, kako se z uporabo njegova notranjost sliši navzven, v sodbo drugim. Posameznik v aktu govorjenja posluša govoriti samega sebe, svoj glas, in tudi pomene govorjenja. Medtem posluša še neki drugi notranji glas, ki sočasno izvaja kritiko trenutnega govorjenja. V aktu petja pa je pevec oziroma vokalist poslušalec tudi več glasov hkrati.

Glasba izzove notranjo senzitivnost, kar pomeni, da od znotraj, kadar govorimo, slišimo sebe, kadar pojemo, se slišimo še bolj. Kadar se poslušamo peti, počnemo še nekaj več. Čutimo se – skozi vibriranje in drgetanje našega larinksa, to je vratu in grla, trebuha in medeničnega predela. Glasba potemtakem fizično vpliva na poslušalca. Pop glasba si še posebno prizadeva za izrazit fizičen vpliv na posameznika. Tovrstna lahko vsebuje tudi učinke nasilja. Kajti akustične turbulence lahko skozi ozvočenje ogromnih ojačevalcev dosežejo 10.000 vatov in neposredno učinkujejo na telo. Ustvari se takšen občutek udeležbe, ki ga veliko ljudi nikoli ne doseže niti med spolnim aktom. To je lahko eden izmed razlogov, da se ljudje udeležujejo glasbenih koncertov v tolikšnem številu.

Vir glasu in posameznikova notranjost vzpostavljata prikrito mesto. Človeka redkokdaj povežemo z virom njegovega glasu. Na neskladje med pojavom določene osebe in njenim glasom se moramo navaditi. »Glas se ne prilega pojavi, sploh ne zveni kot ta oseba ali pa oseba nikakor ni videti tako kot njen glas. Glas prihaja nekje iz trebuha, iz nedoločne notranjosti telesa, ki je vselej v opreki, diskrepanci, neskladju s tem, kar lahko vidimo v aktivnosti ust.« (Mladen Dolar: 2003)

Kadar nekdo zapoje s svojim glasom, se nemudoma pojavi povezava osebe s slišanim tako z vidika posameznika kot poslušalca. Dozdeva se, kot bi glas zavajal in predstavljal nekoga povsem drugega. Ima zgolj glas specifično funkcijo v razkrivanju nekoga drugega v posamezniku?

Glasbeno uho

Obstajajo raznovrstni načini poslušanja glasbe.Neustrezno lahko vodi do tega, da glasbe pravzaprav ne slišimo, četudi jo poslušamo. In s tem je tudi ne razumemo. Pri glasbenem doživljanju dajemo prednost občutenju zvokov na telesni in duhovni ravni prej kot razumevanju. Kaj razumevanje glasbe dejansko pomeni?

Pomen muzike, ustvarjene za uho, da s poslušanjem slišimo, se izgublja. Kot pravi slovenski glasbenik na tolkalih, trobilih in zvočilih, Zlatko Kaučič, je napak, da želimo glasbo nenehno gledati. Nismo navajeni, da bi jo poslušali, se v stvari poglobili in jih poslušali večkrat. Želimo jo gledati. Ob poslušanju, samem poslušanju, jo je mogoče videti, ob večnem gledanju pa glasbe ne bomo nikoli slišali.

Simon Frith sledi ideji performansa, da je poslušanje popularne glasbe ali katere koli druge vrste performans, pa tudi samo poslušanje je performans. Za razumevanje delovanja glasbenega užitka, pomena in vrednotenja moramo kot poslušalci razumeti, da izvajamo performans tudi in predvsem zase. To je lahko koncert, ki ga izvajajo glasbeniki, ali poslušalčeva neposredna izkušnja glasbeno-zvočnega objekta v živo. Frith definira termin performans kot družbeni ali komunikativni proces, ki zahteva občinstvo in temelji na interpretaciji ter določanju pomenov. Pri kolektivnem poslušanju na koncertih se človek stopi z množico, se izloči iz sveta, pozabi samega sebe ob bolj intenzivnem zavedanju sebe in zelo podobni opitosti v prepuščanju užitku. In medias res doživljanja koncertne izkušnje se nam odpirajo drugačni svetovi. Po končanem aktu premišljujemo in analiziramo doživeto. Tukaj ne gre zgolj za fascinacijo nad doživetjem, ampak tudi za dojemanje obstoja različnih glasb, različnih glasbenih učinkov ter tudi za premike v razmišljanju in dojemanju sveta. Zvoku smo izpostavljeni brez svoje volje. Njegova moč nas preplavi, četudi nam ne ugaja. Njegov vpliv seže do nas do te mere, da je vse, kar lahko storimo, da povsem prisluhnemo glasbenemu objektu ali se iz prostora, v katerem je predvajana zvočnost, dobesedno umaknemo. Izbira je tudi vztrajanje v prisotnosti slišanega in prepuščanje neprijetnim občutkom. Ob poslušanju kreiramo lastne konstrukte o slišanem. Sodba o glasbenem gradivu, torej tonih, ritmu, melodijah, harmonijah in podobnem, je odsev naše percepcije. Glasbeni zvoki so kot invazija na poslušalca, ki jim pomene pripisuje in določa sam. V tem se kaže posameznikova ustvarjalnost.

Poslušalec interpretira svojo glasbeno-zvočno izkušnjo. V poslušanje, ki je dvojni proces, sta vključena neposredni in abstraktni vidik glasbeno-zvočne izkušnje. Neposredni vidik je dejansko doživljanje glasbenega objekta. Abstraktni vidik pa je svojevrstna izkušnja. Gre za izkušnjo izkušanja izkušenega. V interpretativnem času iskanja ustreznih besed doživeto podoživlja in pomni, obenem pa se mu izmika artikulacija doživetega. Sočasno se v njegovi notranjosti dogaja preveč procesov, ki onemogočajo, da bi se izrazil povsem direktno in konkretno. Vsakič znova pa se trudi jasno izraziti. Da bi drugemu, morda predvsem sebi, ubesedil čisto glasbeno izkušnjo in za nameček dodal pomen doživljanju le-tega in interpretativnemu početju. Ob performansu drugih se med poslušanjem dogaja tudi posameznikov performans. Glasbeno-zvočni strukturi se skozi interpretacijo zvočnega objekta ali dogodka, ki je za posameznika pravzaprav celoten ustvarjalni proces, določa pomen. Pri tem se rojevajo koncepti, metafore in lastne teorije o zvoku s strani človekovega dojemanja doživljanja glasbe. Interpretativna izkušnja nas oblikuje z vidika naše gole interpretacije slišanega in dojemanja sebe skozi to.

Na vso moč pa se vselej znova trudimo glasbi pripisati smisel, ki umanjka. Izvirnost je mogoča tudi tako, da raziskujemo, zakaj ji ne moremo določiti pomena. Pogled Mladena Dolarja na iskanje smisla v glasbi je takšen, da se ta, ki ji ga hočemo dodati, vseskozi izmika in nas na ta način subjektivira. Smisel je avtoreferenčen, ker je pomensko prazen in se nanaša le nase. Glasba po njegovem služi le sama sebi. Vzbuja tako poseben občutek, da omogoča pot samoprepoznavanja. Od vsakodnevnih rutin in družbenih pričakovanj, s katerimi smo obremenjeni, pa nas osvobaja.

Doživljanje glasbe

Glasbeno izkustvo vključuje različne načine doživljanja, kot so gibanje oziroma ples, poslušanje in petje na telesni, miselni, čustveni, nezavedni in duhovni ravni. Stanja, kot so užitek, samopozaba, kontemplacija, sprostitev, katarza, trans in ekstaza, so posledice uporabe teh doživljanj. Po teh stanjih sledi poskus dojemanja doživetih stanj skozi interpretativno izkušnjo glasbeno-zvočne izkušnje na podlagi govora z interpretacijo, metaforami in jezikom. Načini in stanja doživljanja so del tiste realnosti, ki dejansko realnost presegajo oziroma iz nje izstopajo. Ali se izstopajoča realnost v resnici razlikuje od dejanske realnosti ali jo samo dojemamo kot takšno? Zaradi občutenj med akti, ki so drugačni in prisotni samo med akti, pravimo, da doživljamo drugačno, torej izstopajočo realnost. Je tovrstna realnost povsem nekaj vsakdanjega, le da jo želimo videti v drugačni luči, da lahko nato obstajamo v dejanski realnosti kot normalna in zadovolj(e)na bitja?

Glasba povzroča, da v nas vzniknejo določena občutja. Ali človek nezavedno v sebi nosi zametke občutij, ki se ob določeni glasbi prebudijo, ali zasnove občutij, ki ob glasbi doživijo razcvet? Bi bilo drzno trditi, da se nekateri notranji vzgibi zgodijo samo ob (določeni) glasbi?

Fiziološki vidik doživljanja muzike se na senzorični ravni v glavnem zaznava skozi uho. Vendar je razsežnost vibracij, ki so kot valovita gibanja, v primerjavi s celotnim človeškim telesom, prostrana. Glasbene vibracije je mogoče dojemati kot materijo in kot nekaj konkretnega, ker so vedno otipljive in pogosto celo vidne. So nekaj otipljivega. Če se med igranjem violine nekdo dotakne njenega zvočnega telesa, lahko občuti zvoke, ki ob prstnem dotiku zadrgetajo. Gilbert Rouget piše tudi o tem, kako zvoki električnega basa proizvajajo vibracije, ki so v notranjih erogenih conah trebuha. Doživljanje rocka Simon Frith opisuje kot bistveno erotično. Poslušalci se odzivajo na stvarnost zvokov, ki jih v svoji električni napetosti ojačuje erotika. Glasba kot nevidna slišnost močno učinkuje na našo telesno materijo. Samoizbris se (naj)bolj intenzivno doživlja skozi glasbeno-zvočne igre. Z dobršno mero podrejanja zvokom se posameznik v trenutku odsotnosti in hkratne prisotnosti približuje svobodi.

Vzbujati različna razpoloženja in ugajati je po Renéju Descartesu namen glasbe. Da človeka vsakokrat vodi k doživljanju nečesa lepega in odrešujočega, lahko nemudoma ovržemo, saj lahko povzroča tudi negativna občutja, jezo, strah in žalost. Ni nujno, da venomer pripomore k izbrisu tovrstnih občutij, kvečjemu jih lahko intenzivira.

V besedilu je čutiti nagib k vsemogočnosti in veličastnosti glasbe. Kar ne pomeni, da je vidik glasbe, ki ni najbolj svetal, izrinjen. Muzika kot medij, skozi katerega se izražamo, v nas povzroča raznovrstna občutja. Če je mogoče, se je dobro in včasih nujno v doživljanje glasbe spustiti brez oblikovanja misli. Kar je težko izvedljivo. Kajti misli so vedno prisotne. Avantgardni skladatelj 20. stoletja John Cage podaja zanimivo izkušnjo: »Prav v tistem času je prišel v New York učit glasbenik in filozof Suzuki. K njegovim uram sem hodil dve leti in spoznal sem, da je umirjen duh tisti, ki se mu uspe osvoboditi svojih nagnjenj in odporov, ki se odpre svetu in ljudem. V naši vzgoji je namreč osnovna napaka, da nas usmerja v 'razumevanje'. Ni nujno, da stvari, ki jih razumemo, znamo tudi doživljati. Kadar na primer gledam luno, je prav nič ne razumem, a jo doživljam. Če mislimo, da moramo glasbo razumeti, smo po mojem na napačni poti. Glasbi je treba znati prisluhniti, vsi šumi in zvoki, pa tudi tišine okrog nas so lahko glasba, če jih znamo sprejeti kot take.«

Zlivanje z glasbo nas nemalokrat pripelje do vrhunca. Vznemirljivo trepetanje znotraj nas samih ustvarja neoprijemljiv prostor, ki je neviden, neopisljiv, a vendarle tako pris(o)ten in resničen.

Od prvobitnih kultur dalje je ena od temeljnih človekovih potreb doživljanje spremenjenih stanj zavesti. Glasba je tista, ki omogoča premik posameznika iz vsakdanje realnosti v drugo, v kateri kot svojevrsten pojav obstaja v specifičnem času in prostoru. Glasbeno-zvočni objekt v svoji prisotnosti intenzivno in celostno učinkuje na človeka – v pozitivnem in kdaj tudi v negativnem smislu. Zaznavanje fizičnega, psihičnega in mentalnega telesa je nekoliko drugačno in je odvisno od kulturnega okolja. Na prvi pogled se majhne reči, povezane z muziko, kot na primer premišljevanje o glasbenem doživetju v detajlih, dozdevajo kot banalnosti. Pod drobnogledom pa se razprostirajo ločnice in povezave stika z drugačno realnostjo. In ob tem spoznavamo, da je lahko glasba v našem življenju veliko več, kot si o njej predstavljamo. Dimenzij je ogromno, predvsem pa je veliko še neodkritih. Zakaj je tako, bi lahko razglabljali v neskončnost. Deloma zaradi tega, ker se z nezavedanjem oziroma z neozaveščenostjo in neizkušenostjo ne dokopljemo do neznanega. Ljudje v določenem smislu, ki ga še ne poznamo ali pa ga morebiti kdo že pozna, obstajamo kot medij, skozi katerega lahko s povsem drugačno miselnostjo, lahko da to ni miselnost, ampak povsem čisto drugačna izkušnja od vseh, ki smo jih vajeni doslej, vzpostavimo stik z nečim globljim, višjim, kar presega naše bivanje. Kje je tukaj povezava z glasbenimi zvoki? Morebiti lahko to raven dosežemo zgolj z njihovo pomočjo.

Vse, kar lahko z gotovostjo trdimo o glasbi, je uvid, da je zaradi svoje neujemljivosti skrajno privlačna. Takšna bo ostala za tiste, ki bodo skušali prodreti ali se vsaj približati obstoju njenega nikoli dognanega bistva, če je to sploh mogoče razumsko analitično razložiti. Pri muziki gre za nekaj tako občutljivega, da je ni mogoče jemati zlahka. Bolj ko je pronicljiva v svojem učinkovanju na nas, več razsežnosti se nam razpira skozi njen svet.

Suzana Kajba

Literatura:

René Descartes: Kompendij o glasbi – Compendium Musicae. Založba ZRC SAZU, 2001.

Mladen Dolar: O glasu. Analecta, 2003; Uvod v tišino. V: Pascal Quignard, Sovraštvo do glasbe. Študentska založba, 2005.

Simon Frith: Zvočni učinki. Mladina, brezdelje in politika rock'n'rolla. UK ZSMS, RK ZSMS, (Krt 35), 1986. Performing Rites: On the Value of Popular Music. Oxford University Press, 1998.

Rok Jurič, Zlatko Kaučič: Zlati čoln. Muska, št. 11-12/02.

Rajko Muršič: Neubesedljive zvočne igre: Od filozofije k antropologiji glasbe. Katedra, 1993.

Mira Omerzel Terlep: Arheoetnomuzikologija. Paleolitska umetnost in filozofija prvega zvoka. Glasnik Slovenskega etnološkega društva 9, 1999.

Pascal Quignard: Sovraštvo do glasbe. Študentska založba, 2003.

Gilbert Rouget: Music and Trance – A Theory of the Relations between Music and Possession. The University of Chicago Press, 1985.

Anthony Seeger: Music and Dance. V: Companion Encyclopedia of Anthropology. Tim Ingold, ur. Routledge, 1994.

Dario Sereval: Užitek in pomen glasbe. Neobjavljeno diplomsko delo. Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, oddelek za filozofijo, 1999.

Jurij Snoj: Descartesov kompendij v zgodovini glasbenoteoretske in glasbenoestetske misli. V: René Descartes: Kompendij o glasbi − Compendium Musicae. Založba ZRC SAZU, 2001.

Bor Turel: Glasba 20. stoletja, in memoriam John Cage. Literatura – mesečnik za književnost 16, 2003.