GEORGINA BORN in DAVID HESMONDHALGH (ur.)

Western Music and its Others. Difference, Representation and Appropriation in Music.

University of California Press, 2000; 360 str.

Zbornik besedil o zahodni glasbi in njenih drugih ni najnovejšega datuma, vendar to še ne pomeni, da je kaj izgubil na sicer vsepovsod prisotni zahtevi po aktualnosti. Z modnimi pretiravanji si v refleksiji o glasbi nimamo kaj pomagati. Zbornik je teoretski, glasbeno analitičen, kar pomeni, da se osrednje teme, ki bi jo lahko splošno opredelili kot študij glasbe in njenih političnih pomenov, loteva z orodji in pristopi različnih ved o glasbi in akademskih disciplin: muzikologije, etnomuzikologije, sociologije glasbe, antropologije, študijev kulture, študijev popularne godbe. V pravcati poplavi zbornikov in raznovrstnih publikacij o glasbi – od poljudnih do teoretskih – je bil ta med prvimi, ki razmerje med zahodno glasbo (se pravi zahodno umetno glasbo, po domače »klasično glasbo«) in drugimi (nezahodnimi godbami, ljudskimi, popularnimi godbami) postavlja v luči sodobnih problemskih sklopov, na prvem mestu tistih, ki jih je načela postkolonialna teorija. Tudi zato moramo omeniti izid Zbornika postkolonialnih študij (urednik Nikolai Jeffs, Založba Krtina, 2007), sploh prvega v slovenščini, ki vsebuje nekaj temeljnih besedil in kritičnih odzivov nanje. Naj s slovenskim zbornikom poudarimo, da je bil izjemno pomemben vzgib za analizo kolonialnega diskurza delo Orientalizem palestinskega literarnega teoretika Edwarda Saida iz leta 1978 (Studia humanitatis, 1996). Kljub upravičenim kritikam, ki jih je bil deležen njegov »tekstualni« pristop, vendarle ne pozabimo bistvenega, da je bil »orientalizem« izvorno zamišljen in na evropskih tleh vzpostavljen kot znanstveno preučevanje »Vzhoda«, kot veda, ki naj bi pripomogla k evropskemu razumevanju, ampak nič manj k vladanju, nadzorovanju in podrejanju »vzhodnih kultur« v času evropskega kolonializma. Dejansko je velik donesek projekta postkolonialnih študijev njegovo razvijanje zgodovine in teorije »rase«, kulture in oblastnih razmerij v svetu po evropski kolonizaciji Amerik. Ni odveč pripomba, da je postkolonialna analiza daleč največ posegala po analizi literarnih del in vizualne umetnosti, kjer je denotativna moč močnejša. Zato lahko besedila v tem zborniku razumemo kot skromni začetni korak k uporabi postkolonialne teorije na področju glasbe oziroma kot smer v proučevanju odnosa med oblastno, rasno in razredno strukturno neenakostjo ter med glasbeno zgodovino, teorijo in analizo.

Za slikovito predstavitev problema, kako so drugi predstavljeni v zahodni glasbi, še najbolje v obširnem uvodu poskrbita oba urednika, sociologa glasbe Georgina Born in David Hesmondhalgh. Med drugim navajata delo muzikologa Ralpha P. Locka, ki je sistematično proučeval in med seboj primerjal strukturo zapletov, likov in glasbenih sredstev, kakor so jih uporabljali skladatelji priljubljenih »orientalističnih« oper v 19. in 20. stoletju. V eseju o operi Camilla Saint-Saensa Samson in Dalila je izluščil prototip orientalistične pripovedi v operi, ki jo je sam skladatelj za nameček zavestno zapletel: »Mlad, strpen, pogumen, verjetno naiven beli evropski junaški tenor tvega nelojalnost do lastnih ljudi in kolonistove etike. Zaplete se v skrivnostno, temnopolto kolonizirano ozemlje, ki ga reprezentirajo zapeljive plesalke, globoko čustven in čuten lirični sopran, zato si nakoplje jezo surovega plemenskega poglavarja (predstavlja ga bas ali basovski bariton) in slepo pokornega zbora moških divjakov«.

Obrazec vsebuje opozicijo med moralno superiornimi nami (Evropejci) in privlačnimi, toda nevarnimi njimi (kolektivnimi drugimi), ki jih običajno pooseblja poželjiva erotična ženska. Reprezentira tako skušnjavo kot grožnjo. Locke je vsaj za Francijo 19. stoletja opozoril na pomenljivo dejstvo. V obdobju, ki je v meščanski družbi utišal kakršno koli javno žensko seksualnost, so orientalistične podobe ženske delovale kot »eksotična maska, ki so jo lahko pretihotapili v umetniško galerijo ali v operno hišo«. Na glasbeni ravni so skladatelji za predstavljanje in označevanje drugosti največkrat uporabili pentatonske melodije in druga glasbena sredstva. Vse to nas navsezadnje privede do izposojanj »eksotičnih« glasbenih elementov iz neevropskih kultur v zahodnih glasbenih avantgardah 20. stoletja, o čemer razpravljajo nekateri avtorji v zborniku, denimo Peter Franklin (o modernizmu, prevari in glasbenih drugih v Los Angelesu okrog leta 1940), znani jazzovski pisec John Corbett (o eksperimentalnem in orientalskem v novi glasbi, vključujoč sodobne newyorške avantgardiste), Julie Brown (o Beli Bartoku, Ciganih in hibridnosti v glasbi) in Richard Middleton (o glasbenih pripadanjih skozi zahodno glasbo in njenih »spodnjih drugih«; njegov zgled so črnske godbe in recepcija Duka Ellingtona v kritiškem diskurzu v 30. letih).

V luči teh obravnav kakopak začenjamo drugače gledati na navidez nedolžna izposojanja drugih glasb in razlik v odnosu do zahodne. Izposoje so pravzaprav prava prilaščanja, »kraje« s povsem konkretnimi ekonomskimi učinki, četudi v imenu ameriškega »postmodernega univerzalizma«. Tako etnomuzikolog Steven Feld v sijajnem besedilu o pigmejskem popu obravnava mnoštvo kanalov, po katerih so se gibale in bile posredovane glasbe ekvatorialnih ljudstev iz Srednjeafriške republike v jazzu, jazzovski fuziji, v »new ageu« in drugih zahodnih popularnih glasbah v zadnjih tridesetih letih. Hesmondhalgh opozarja na etične in estetske probleme, kakršni so se postavljali z digitalnim samplanjem pri prisvajanju neevropskih in etničnih godb po vzoru neodvisne sodobne založbe azijske plesne godbe Nation, za katero so med drugim snemali Fundamental in Asian Dub Foundation. Znana teoretičarka in zgodovinarka glasbe v filmu Claudia Gorbman analizira reprezentacije Indijancev v ameriških vesternih. Filmski soundtracks so močni razširjevalci pomenov, zato avtorica prepričljivo razmišlja v smeri, ki so jo nakazali postkolonialni študiji. Povojno obdobje v ameriškem filmu je še posebno ploden teren. Indijance so predstavljali precej bolj kompleksno in marsikdaj tudi simpatično, tudi v nastajajočem podžanru indijanarice. Gorbmanova razkriva, kako so se spremembe v naziranjih dominantne Amerike do Indijancev ujemale z glasbenimi spremljavami v ključnih povojnih vesternih na nenavaden način, tudi tako, da so odstopale od zgodbe in podob na platnu. Eden od njenih sklepov je, da je bila humanizacija Indijanca v glasbi počasnejša od karakterizacij na zaslonu, kar je znamenje trdovratnega rasizma v glasbeno-filmskem nezavednem. Stik postkolonialnih študij s proučevanjem glasb drugih je najočitnejši v zgodovinsko močnem pečatu, ki so ga v sodobnem svetu odtisnile črnske oziroma afroamerišče godbe in z njimi vred razprave o njih, pa naj gre za blues, jazz, funk, soul, hip hop, godbe Antilov in Brazilije. Ker je bila večina starejših razprav prežeta s temo kulturnega prisvajanja in preobrazbami v sodobnem globaliziranem svetu, so ravno črnske godbe privilegirano področje, ki lahko ponudi sijajne iztočnice za sodoben razmislek o glasbi sredi kulturnih in družbenih sprememb. Povsem upravičen je niz vprašanj in vnetih polemik, ki so se dogajale vzdolž obravnav črnskih godb. Ali po vsem svetu razširjena priljubljenost in vloga glasb črnskih izvorov predstavlja zmagoslavje afroameriške kulture? Ali pa gre za kulturno tolažbo v zameno za politično zatiranje in ekonomsko neenakost? So »izposoja« belih glasbenikov pri črnskih oblikah in veliki dobički snemalne industrije le drugačna oblika rasističnega izkoriščanja? Če ne drugega, ta vprašanja postavljajo problem našega razumevanja glasbe, identitete in razlike, ki je ves čas dvoumno in ni nikoli enoznačno. Od nas zahtevajo ponovni razmislek o starejši marksistični tezi o »kulturnem imperializmu«, ki so jo etnomuzikologija in popularnogodbeni študiji zapustili v prid teorijam o globalnih kulturnih tokovih, postkolonialnosti in globalizacije. To je med drugim napovedalo opuščanje prevladujočega modela razlage na področju etnomuzikologije do 80. let, in sicer teorije procesov akulturacije. Težava antropoloških študijev akulturacije je bila pravzaprav od 30. let prejšnjega stoletja enaka − niso se posvečali globalnim in zgodovinskim strukturam moči in oblasti. Od tod zdajšnja preusmeritev k pojmom glasbene hibridnosti in interakcije ter posledično k študiju glasb diaspor. Tudi ta obrat ni brez težav in zadreg. Vendar nekaj vsekakor drži, ravno obrat v študijih popularne godbe je med drugim prinesel včasih pretirano nekritično, drugič pa utemeljeno slavljenje novih glasbenih oblik, ki so bile posledice stikov nezahodnih migrantov z zahodnjaškimi glasbenimi jeziki in tehnologijami. Eden izmed takšnih odmevov, ki je bil hkrati del naporov zahodnjaških glasbenih podjetnikov, je bilo ustvarjanje tržne niše za world music oziroma za world beat. Sociolog Simon Frith v svoji neizprosni analizi diskurza o world music za začetek pove točno to: world music je morda prihajala od drugod, toda prodajali so jo v znanem paketu, ne kot globalni pop, marveč kot koreninski rock. Poudarjala je avtentičnost, manj eksotičnost; bila je godba za odrasle in ne za adolescente in k njenemu razumevanju so od začetkov prispevali eksperti za te glasbe, etnomuzikologi. Združile so se akademske in komercialne skrbi. Polovico prispevkov za glasbeni vodič Rough Guide so prispevali etnomuzikologi, ki so posameznim slogom podeljevali želeno avtentičnost. Pri tem so ravno študiji vzhodnoevropskih glasb preizpraševali vprašanja identitete in glasbenih sprememb v drugačnih razmerah, ko je pojem (nacionalne) identitete (in agresivnih nacionalizmov) postal glavno politično vprašanje. V takšnem miljeju kakopak slavljena hibridnost ciganskih muzik zadene ob podoben zid nestrpnosti kot črnske godbe v drugem okolju. Verjetno gre v teh glasbah, ki nastajajo v morečem socialnem ozračju, prej za iskanje novih kulturnih povezav kot za izkaz »hibridnih identitet«, kakor gre postmodernistična in vsakršna postmantra.

Ravni obravnave v zborniku pač niso novinarsko ljubiteljski preskoki v hitro zaljubljanje v zadnjo ploščo tega ali onega novega izvajalca z lestvic, ki jo hitimo predstavljati – kajpada vedno prvi. In če se vrnemo k začetku, današnja Evropa se bo soočila s seboj tedaj, ko bo sama priznala, da je postkolonialna tvorba.

Ičo Vidmar