Dix Bruce

DOC WATSON AND CLARENCE ASHLEY: The Original Folkways Recordings (1960−1962)

Mel Bay, 2007 (notna knjiga)

O Docu Watsonu smo v Muski že veliko pisali, zato ne gre več za popolnega neznanca in upam, da je med bralci vsaj kdo, ki je verjel našemu pisanju in prisluhnil njegovi muziki. Ob pomanjkanju literature o izvajalcih kozmične ameriške glasbe − vedeti moramo, da ta glasba z redkimi izjemami nikoli ni šla posebno dobro v prodajo − nam prav pride sleherni zapis o katerem izvajalcu, pa naj gre za biografije, eseje ali zgolj za bolj ali manj uporabne pesmarice, dosegljive le v najboljših knjigarnah. Doca Watsona bi moral vsak ljubitelj te glasbe slišati v živo vsaj enkrat v življenju. No, že ob poslušanju njegovih plošč boste dojeli, kje se je Townes Van Zandt naučil tako neposrednega in žametnega petja balad. Podobnost njunih glasov je včasih naravnost osupljiva.

Pri knjižni izdaji, ki jo predstavljamo in ocenjujemo tokrat, ne gre za klasično pesmarico, kakršnih smo vajeni pri založbi Mel Bay, ampak za delo, ki tudi z besedo prodira v srčiko ustvarjanja enega pomembnejših kitaristov ameriške glasbe. Posebno koristni so avtorjevi obsežni komentarji ob določenih skladbah, saj prinašajo več popolnoma neznanih dejstev iz zgodovine ameriške popularne glasbe. Ne nazadnje gre poudariti tudi to, da je ta glasba dosegljiva v katalogu legendarne založbe Folkways, in sicer na dvojnem CD-ju, ki smo ga v Muski predstavili kmalu po izidu. Posnetki, ki sta jih v zgodnjih 60. letih za založbo Folkways posnela Doc Watson in veliko manj znani, a izjemno pomemben bendžoist Clarence Ashley, ki je prvič snemal že v 20. letih, spadajo med najpomembnejše posnetke v vsej zgodovini posnete ameriške glasbe in še danes pomenijo vir navdiha izvajalcem bluegrassa po vsem svetu. Dvojno ploščo založbe Smithsonian Folkways, ki je prvič izšla kmalu po snemanju, že tako spremlja obsežna knjižica s številnimi koristnimi podatki, glasbenoknjižna založba Mel Bay pa je pred kratkim izdala aktualno notno knjigo in me tako spodbudila, da sem se vnovič vrnil k tej sijajni plošči, tokrat z nekoliko drugačnega, bolj akademskega zornega kota. Doc Watson in Clarence Ashley sta bila na teh snemanjih neverjetno razpoložena, čeprav je iz nekaterih manj uspešnih posnetkov razbrati, da sta nekatere skladbe zaigrala prvič in mogoče zadnjič. Verjetno sta bila pod vplivom producenta in snemalca in sta tu in tam katero skladbo zaigrala po naročilu, kar je bila sploh značilnost snemanj v obdobju tako imenovanega folklornega preporoda. Podobni posegi v integriteto glasbenikov pa so bili na primer zelo pogosti tudi v bluesu, saj je po naročilu snemal celo Blind Lemon Jefferson. Takšnih in podobnih navezav je v Bruceovem pisanju na pretek. Na dvojnem CD-ju je 48 pesmi in prav vse so transkribirane v tej knjigi priznanega avtorja Dixa Brucea, ki ga poznamo po muzikoloških knjigah in številnih edukativnih izdajah, namenjenih študentom kitare in mandoline. Med transkribiranimi so popolnoma neznane melodije, ki jih poznajo kvečjemu zgodovinarji in raziskovalci glasbe s plošč iz 20. let, pa tudi tako znane klasične skladbe, kot so Amazing Grace (ena najbolj znanih gospelovskih tem), Little Sadie (znana iz countryjevskega repertoarja Boba Dylana s plošče Self Portrait), House of the Rising Sun (znamenita tema o bordelu v New Orleansu) in Shady Grove (posnela sta jo tudi Jerry Garcia in David Grisman). Na snemanjih, ki jih je produciral Ralph Rinzler, so bili še Geither Carlton, Clint Howard, Fred Price in Jack Burchett in tudi njihovim tehnikam je Bruce posvetil dovolj pozornosti. Notno knjigo z njegovim esejem toplo priporočam vsem resnim ljubiteljem folka in bluegrassa, pa tudi vsem, ki jih podrobneje zanimajo dela Jerryja Garcie, Boba Dylana in podobnih užitkarjev, ki so svoje kariere zgradili na temeljih stare hribovske glasbe. Knjiga založbe Mel Bay prinaša nekatera nova spoznanja in vam bo trenutke, preživete ob tej sijajni plošči − po konceptu bi jo lahko primerjali z albumom Will The Circle Be Unbroken skupine Nitty Gritty Dirt Band − še polepšala in obogatila. Ti posnetki hkrati spadajo tudi v esencialno zbirko Doca Watsona in ne smejo manjkati v zbiru nobenega poslušalca tega ustvarjalca.

Je dojemljiv glasbenik in ga ne zanima, kdo je posnel, napisal ali populariziral določeno temo. Navdihoval se je pri Charlieju Poolu, Misisipijskih šejkih, Merlu Travisu, Jimmieju Rodgersu in družini Carter. Vse to so teme te luksuzne knjižne izdaje. Ko sem Watsona pred desetimi leti poslušal na koncertu v Apalačih, je koncert začel z bluesom slepega Lemona Jeffersona in me že na samem začetku prikoval na sedež. Ta knjiga nam resnično omogoča lažje razumevanje njegovih glasbenih odpotovanj (Mel Bay Publications, 4 Industrial Drive, Pacific, MO 63069-0066, U.S.A.; www.melbay.com).

Jane Weber