Letnik: 2008 | Številka: 5/6 | Avtor/ica: Janez Golič

Marc Masters

NO WAVE

Black Dog Publishing, 2007

Pomenljiv je podatek, da se je dolga leta o t. i. sceni no wave bralo le v časopisih, kasneje v knjigah po posameznih poglavjih ali v enciklopedijah po posameznih izvajalcih. Zanimanje z leti ni splahnelo, kvečjemu nasprotno. V obdobju nekaj mesecev je najprej izšla zajetna knjiga, posvečena tej burni in kratki epizodi newyorškega klubskega dogajanja, istočasno še knjiga New York Noise, ki se sicer osredotoča na vizualno plat dogajanja, in podobno je zasnovana knjiga fotografij Thurstona Moora, ki bo v kratkem na voljo. Obe s slikovnim gradivom napolnjeni knjigi se pravzaprav ukvarjata s širšim obdobjem newyorškega undergrounda, ne le z no wavom. Marc Masters pa se je osredotočil na točno to, na t. i. no wave. Gradiva mu ni manjkalo. Kakor koli je bilo dogajanje na spodnjem Manhattnu kratkega veka, neambiciozno in nekonvencionalno v vseh možnih pogledih, je bilo medijsko dobro pokrito. Nekaj tudi po zaslugi predhodnega buma v klubu CBGB, ki je iz lokalne atrakcije prerasel v pojem globalnih razsežnosti. Ko so že po nekaj letih The Ramones, Patti Smith Group, Television in Talking Heads držali v rokah albume, objavljene pri velikih založbah, so že prerasli klubski okoliš in se podali v širni svet. Tisti, ki so se zaradi njih celo preselili v New York, so padli v prazen prostor, ki so ga zapolnili kar sami. Četudi po večini sploh niso bili glasbeniki. Mediji pa so preprosto našli naslednjo veliko stvar.

Masters se ni zadovoljil le z dostopnimi informacijami, torej ocenami nastopov in plošč tistega obdobja, poiskal je vse glavne protagoniste − večina je še vedno aktivna − in njihove izjave so pravzaprav temelj te knjige. Treba jih je bilo le še logično razvrstiti in zgodba se je razpletla kar sama. Čeprav je večina glavnih akterjev trdila, da je s svojim početjem oporekala vsaki tradiciji v rocku (tudi punk naj bi bil le pospešen Chuck Berry), so le priznali tudi glasbene vzore. Povečini je šlo za tiste zgube, ki se jim ni uspelo prodati in so ostali v undergroundu: predvsem Suicide sta z eleganco in agresivnostjo navdušila Jamesa Chancea in Lydio Lunch. Slednja pravi: »Vsi smo bili zelo različni, ampak stali smo za isto frontno črto.« In res, toliko nasprotij človek ne najde kjer koli. Končno že beseda »no« prikazuje oporekanje, celo samemu sebi, če je potrebno (ali koristno!).

Ne gre spregledati vloge fanzina No, ki je po eni od inačic dal dogajanju ime. Prvotno naj bi se imenoval new order, a je bil po mnenju večine uredništva preveč nacijevski, zato so ohranili le začetnice. Ne je bila največkrat uporabljena beseda Lydie Lunch in končno je pod patronatom Briana Ena izšla kompilacija No New York, ki je zacementirala ime in še danes velja za temeljno ploščo no wava. S čimer se tisti, ki so izpadli iz izbora, zagotovo ne strinjajo. Na podobnih načelih hitrega, spontanega ustvarjanja je zrasla še filmska scena no wave, ki je tu dobila posebno poglavje. Že zato, ker so bili vanjo vključeni tudi (ne)glasbeniki. Kontradikcijam, ki jih je bila scena polna, se ni odrekel niti avtor knjige. Preprosto pušča odprte vse možne interpretacije namenov in »le« niza izjave in izseke iz tedanjih časopisov. Njegov komentar je ves čas »objektiven«, zadržano razlagalen. Definitivne ocene tu ne boste našli, končno je šlo tudi za pošten pretres »kriterijev«. Skratka, številne izjave je treba vzeti z rezervo oziroma jih je treba razumeti kot posebno, vehementno držo. Večina trdi, da so bili popolni samouki oziroma so začeli igrati šele na vaji novonastale skupine. Masters jih nekaj s svojimi navedki razkrinka. Nasprotij je bilo vse polno že znotraj scene, James Chance bi vam tako ali tako zabrusil, da nikoli ni želel biti del kakršne koli scene. Glavni razkol je bil na relaciji Soho-East Village. Čeprav so na vseh koncih predvsem spodnjega Manhattna nastajale skupine, ki so začele čisto na začetku, izbrisale iz spomina vse dotedanje vzorce rockovske glasbe, so med njimi obstajale ne le razlike, ampak močna trenja. Del, ki je zasedel klub CBGB, je vedno preziral art sceno v SoHu, in uspešno lobiral pri Brianu Enou, tako da so s kompilacije No New York izpadle vsekakor pomembne skupine Glenna Brance, Whartona Tiersa in Rhysa Chathama. Knjiga je polna zakulisnih anekdot. DNA z Artom Lindsayem na čelu so s solzami v očeh zapuščali snemalni studio, vzhičeni nad prvimi posnetki, medtem ko je Brian Eno bral časopis. Če bi iskal pomanjkljivosti knjige, potem manjka širši pogled na okoliščine, tudi v preteklost, ki bi nepoučenega bralca (in s pristopom knjiga cilja tudi na tega) pripeljala do neizbežnosti eksplozije ustvarjalnosti in zadnje redukcije rockovskega izraza doslej, popolne rušitve vsega prej, nične točke, od koder so silnice klubske scene srkale širše vplive, od plesnih hibridov do jazzovskih zlitij. In veliko tega se je začelo s Contortions, DNA, Mars in Lydio Lunch. In stotnijo drugih, ki so iz različnih razlogov ostali morda celo nezapisani, a so vseeno dodali majhen kamen v mozaik no wava.

Knjiga ponuja zanimivo, kar razburljivo branje. Vrača nas v čas in dogajanje, ki si ga danes skoraj ne moremo več predstavljati. Izvemo o intuitivnih namenih, ki so svetlobna leta proč od današnjih iskanj tržne niše in razmišljanj, kako in kaj. Le v nečem knjiga zgreši, s poljudnim pristopom je neprimerno lažji zalogaj kot poslušanje katere koli plošče opisanih izvajalcev.

Janez Golič