Rachid Taha, Dominique Lacout

ROCK LA CASBAH

Flammarion, 2008

»Ne bom spremenil poti zaradi svojega imena in ne bom spremenil imena zaradi svoje poti.« Ta rek Hasana ibn Sabaha začenja knjigo. Uvod, ki ga napove Whitmanov verz, se začne z refleksivno liriko Kako spisati biografijo brez zamorčka?, bogato z besednimi (bio)igrami, in nadaljuje z esejem Poskus biografije o sebstvu kot imaginarni osebi v fikciji, morebitnih drugih naslovih, o tem, ali so biografije tudi Deleuzov Abecednik, Camusev Tujec, Genetov Dnevnik lopova in Dnevnik Ane Frank ...

Zajetno jedro, ki se po 300 straneh izteče z Isakovimi sanjami iz Bergmanovega filma Divje jagode, je razdeljeno na sedem poglavij, šest jih uvedejo različni citati (npr. Deleuze, Derrida, Heraklit Efeški), naslov sedmega je Rachidov citat: »Alžirec za vedno, vedno Francoz.« Tudi sicer so naslovi poglavij izraz Tahovih samoopredelitev: Kuskus klan; Francija Francozom, Burgundija polžem; Art de jouer sec (anagram Carte de Sejour); Easy Rai Beur, Rock glasba Rachid: Kebab in Lula; Ti, ki nikdar ne spijo. Prevladujoča razmišljanja o umetnosti, kulturi, svetu, družbi, politiki in medijih ter občasni narativni življenjepisni deli, ki so zelo ohlapno in prosto kronološki, torej s pogostimi časovnimi preskoki naprej v preteklost in nazaj v prihodnost, so prepleteni z lirskimi, epskimi in dramskimi prebliski v ležečem tisku, ki občasno mejijo na vrvežavost in celo delirij. »To je zato, ker je v knjigi več oseb,« mi je razložil Rachid Taha po telefonu. »Italika je del neke zgodbe. Imamo Zemzema, arabskega špecerista, pripovednika in pesnika. Opisovati sem hotel različne osebe in si pridobiti svobodo, da lahko napišem vse, kar hočem. In ker imam rad filme in fikcijo, sem hotel biti vse to hkrati. Hotel sem, da bi bil življenjepis drugačen od drugih tovrstnih pisarij. To je pač svoboda, ki sem si jo vzel.« Čeprav tudi iz razmišljanj razberemo precej o njem, s kancem pretiravanja bi lahko celo rekla, da dobimo dokončni odgovor na pogosta novinarska vprašanja, tudi tista, ki niso nikoli postavljena, in čeprav v biografsko pripoved, dovolj zgovorno predvsem o otroštvu v Alžiriji in mladosti v Franciji, sem ter tja vrže paberek, ki ga morda niti ne bi želeli izvedeti, ker je preprosto preveč oseben, bi lahko biografiji očitali, da pove bore malo o rojevanju glasbe in besedil, njuni interakciji, rasti, zorenju, skratka o svojem delu. »Ne, res ne. Točno tega nisem hotel delati! Točno temu sem se hotel izogniti, ker se mi zdi absolutno nezanimivo,« je zagodrnjal Zemzem. »Nobenega smisla ne vidim v tem, ne zdi se mi pomembno. Govorim o drugih stvareh. Knjigi ne rečem avtobiografija, ker ni, temveč je biografija. Preprosto izgovor, da govorim o drugih stvareh.« Pravi, da je knjigo sam pisal in se tudi snemal z magnetofonom, Dominique Lacout pa mu je pomagal zbrati zamisli, zapise in pesmi, skratka opravil je delo aranžerja, kot bi rekli v glasbi. Rock la Casbah, ki jo je prosto po avtorju treba brati kot šaljivo, ni najlažje branje – ne le zaradi besednih iger in zahtevnega besedišča, ki je rahlo (recimo, s kancem humorja) poblagovljeno ali komodificirano, ter močne prežetosti s francoskim popularnokulturnim in družbenopolitičnim vsakdanom, tudi ne le zaradi mestoma silovite poetike in krutih prizorov, temveč na splošno; prav zato branje priporočam, tudi če te Rachid Taha niti ne zanima (bojda je v pripravi angleški prevod).

Biografijo sklenejo podrobna diskografija ter dobrodošli, uporabni in zanimivi dodatki Knjige/Filmi/Plošče, ki so mi bili všeč. Kljub občutku, da knjiga pove točno toliko, kolikor hoče, in hkrati zgovorno več zakrije, kot razkrije, se mi zdi eden od načrtovanih naslovov, L'Algerien a cacher (Alžirec za skrivanje, v izg. tudi Ne skrivam nič), veliko boljši in izvirnejši od preveč clashevskega Rock la Casbah. »Kazbo najdemo med drugim tudi v Alžiriji, torej so se prej Angleži navdihovali z njo. Odločil sem se za naslov Rock la Casbah, ker je knjiga tudi glasbena, v njej pa ne skrivam nič. Drugi naslov je torej znotraj. Hotel sem, da je taka kot kazba, ki ima polno majhnih ulic z veliko stvarmi, ulic, ki so polne vonjav, barv ...«

TC Lejla Bin Nur