AMERICAN MUSIC CLUB

The Golden Age

Merge/Crooking Vinyl, 2008

Mark Eitzel, po mnenju mnogih danes eden najboljših sodobnih piscev pesmi, nas z že deveto ploščo zasedbe American Music Club ponovno pelje v svoj svet žalobnosti, trpkih in grenkobnih izkušenj, kjer melanholijo prebadata tudi mestoma žlehtnobna, predvsem pa iskriva ironija in sarkazem v odlično krojenih pesmih, ki potujejo po dediščini ameriške godbe z samosvojim, sanjavim, psihedeličnih občutjem. The Golden Age je že deveti album zasedbe, v kateri je Eitzel pravzaprav edini stalni član, drugi po njihovem skoraj desetletje trajajočem ustvarjalnem molku (leta 2004 so izdali »povratni« album Love Songs For Patriots). Medtem je on posnel precej dobrih samostojnih albumov ob podpori glasbenikov, kot sta, denimo, bobnar Steve Shelley iz Sonic Youth in James McNew iz Yo La Tengo. Glasba skupine je bila vedno osamelec, a hkrati znanilka naraščajočega trenda sodobnih piscev pesmi in neofolk generacije na indie sceni vse od njihove iniciacije v rosnih 80. letih; je zasedba, ki je znala v lasten glasbeni jezik ponotranjiti dediščino ameriške godbe v obliki skrajno iskrenih, trpkih pesmi, mešanici hrepenenj in bolečine, osebnih in namišljenih zgodb in občutij, ki se vtiskujejo v Eitzla, danes ironično samooklicanega gejevskega komunista, ki se najbolje poistoveti s figurami, sključenimi od življenja, ki poslušajo trpki in lenobno vijoči folk rock v zakajeni špelunki. V sredini 90. let so skorajda vstopili v mainstream, a je iskrenost, ogolelost in brezkompromisnost njihove izpovedi preveč groba, preveč direktna in boleča, da bi zacvetela v brezskrbnem, plitkem, sredinskem okusu. Na novi plošči so spet spremenili zasedbo − prejšnjo ritmično sekcijo sta zamenjala nova člana, bobnar Steve Didelot in basist Sean Hoffman, osrednji figuri pa še vedno ostajata Eitzel in kitarist Vudi, ki pod mehkim akustičnim zvenom strun v preplet žalobnih balad in nežnih, zasanjanih zvokov ter jesenskih valčkov vnaša odmev pritajenega hrupa, rezkih kitarskih zvokov in feedbacka kot znanilce srhljivih, temačnih in tesnobnih občutkov, ki občasno pronicajo iz melanholične glasbe, denimo na koncu skladb The Decibels And The Little Pills, odi osamljenosti ob točilnih pultih, in On My Way. Tokrat Eitzel in ekipa znova ponujajo intimnejšo izkušnjo ne glede na to, da subjekt pesmi ni vedno Eitzel sam, ampak so tudi zlomljene duše iz obstranskih ulic, ki se zapletajo v osamljenost, razpade zvez, iščoči zabave in intime bodisi v zakotnih barih bodisi v lahkotnem zibanju valčka komada I Know That's Not Really You, bežeči od ljubezni na jesenskih cestah skladbe The Sleeping Beauty ali kot turisti, zadeti v restavraciji na vrhu World Trade Centra v The Windows Of The World, bodisi v objemu zadnjega, smrtnega plesa v mehkobni srhljivki The Dance. Iz njih v obliki drsečega, mehkega, občasno harmoniziranega, podaljšanega vokala vedno vzklije krhka oseba Marka Eitzla ob spremljavi čudovite glasbe v objemu temačne poetike. Ta se, kljub temu da se spogleduje s preteklimi izkušnjami zasedbe, ne stara, temveč s seboj prinaša žlahtno patino globokih čustev, ki naznanjajo odlično prihodnost skupine, čeprav nosi plošča ironičen naslov The Golden Age.

Luka Zagoričnik